Bralni dnevnik: Ioanna Karystiani: MALA ANGLIJA

O romanu se bova danes (sreda, 30. maj) ob 19h pogovarjali s prevajalko in avtorico spremne besede Klariso Jovanović, ki bo skupaj s kitaristom Lukom Ropretom tudi glasbeno polepšala večer s Pesmimi Mediterana. Če bo vreme zdržalo, se dobimo na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12, Lj), če nam jo zagode, pa gremo pod streho Društva.

Naj začnem z odlomkom iz romana: "Pesek je vsrkal vročino dneva in izžareval trepetajočo svetlobo, ki je kot zlati prah lebdela nad vsem, kar je še bilo rjavo, nad skalami in zemljo, prozorna voda pa je kazala dno, ponekod povsem rumeno, drugod temno zeleno, in v njem alge, pokošene od sonca, ki jim je sledilo daleč v globine." 

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Almira Sadar

Majski večer cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! bo pomladno barvit in iskriv - o svojem druženju s knjigami bo tokrat pripovedovala modna oblikovalka Almira Sadar, ki tako s svojim ustvarjanjem kot tudi pedagoškim delom skrbi, da moda pri nas diha s polnimi pljuči. Svetovljanka širokih obzorij lovi utrinke lepega vsepovsod, tudi v številnih njej ljubih knjigah. Kakšne jo pritegnejo? Jo kdaj navdihnejo pri ustvarjanju? S kom se o njih najraje pogovarja? O tem v četrtek, 24. maja ob 19h v Trubarjevi hiši literature.

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Boštjan Tadel

Ko sem bila majhna, še preden sem znala brati pa tudi še potem, se mi je zdelo strašno fensi, v kaj vse so odrasli v naši družini moleli svoje nosove in brali, brali, brali ... V našem stanovanju se niso le neizprosno nabirale vedno nove skladovnice knjig, ki jih ni bilo več kam dati, pač pa tudi literarnih revij - za Novo revijo, Literaturo, Sodobnost se mi zdi, kot da so bile del mojega življenja že od nekdaj. V gimnazijskih letih so postale tudi moje čtivo. In zraven "intelektualni tabloid" Razgledi.

Kulturi in literaturi odmerjen medijski prostor se pod težo duhovno revnega časa neizprosno oži, zato sem še toliko bolj vesela tistih "sogovornikov", ki odpirajo vrata v svetove ustvarjalnosti. Vsak torek drvim po Delo, da čim prej použijem tedensko dozo Književnih listov in vsako drugo sredo se veselim Pogledov. Po profesionalni deformaciji se seveda najprej zapodim med knjigam in pisateljem namenjene strani, kjer mojo pozornost pogosto ujamejo intervjuji in članki Boštjana Tadla, namestnika odgovorne urednice Pogledov, sicer pa tudi dramatika, ljubitelja klasične glasbe in športa.

Ker je Boštjan žlahten sogovornik na temo knjig (in še marsičesa), bo aprilski gost Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! Dobimo se v Trubarjevi hiši literature v četrtek, 26. aprila ob 19h. Se veselim! :)

Knjiga mene briga: Etty Hillesum: PRETRGANO ŽIVLJENJE

Naj povem kar takoj in naravnost: Pretrgano življenje, zbirka dnevniških zapisov in pisem fascinantne Etty Hillesum, je knjiga, ki me je v zadnjem času daleč najbolj pretresla in se kot komet uvrstila v (pravzaprav ne tako zelo majhno:)) peščico mojih večno najljubših - knjig, ki se jih bere vedno znova, knjig, ki jih ne pozabiš, knjig, ki so lahko najbolj posluha vredne sogovornice, ko ti je težko, knjig, ki učijo misliti, živeti in polno biti.

Izšla je sicer že leta 2008 pri Založbi Modrijan, a takrat nekako ni ujela moje pozornosti, nanjo pa me je nedavno navdušeno opozoril dr. Borut Ošlaj, eden mojih najljubših profesorjev s fakultete, ki ga izjemno cenim kot filozofa, profesorja in človeka, tako da sem se branja brž lotila .... Od tod do nastanka oddaje ni bilo več daleč.

V oddaji sta ne le intelektualno, pač pa tudi osebno zavzeto in srčno nastopila dr. Borut Ošlaj in dr. Klemen Jelinčič Boeta, za kar sem jima zelo hvaležna. Oddajo si lahko ogledate na tej povezavi. Ponovitev oddaje na malih ekranih pa bo v petek, 20. aprila ob 18:30 na TVS 2.

O Etty in njeni knjigi bom na teh straneh zagotovo še izčrpneje pisala, za okus in kot informacijo pa za začetek pripenjam svoj zapis o knjigi, ki ga boste slišali tudi v uvodu v oddajo:

"Etty Hillesum, na Nizozemskem živeča Judinja, nam vrata v svoje življenje z dnevnikom odpre leta 1941, ko kot nadebudna sedemindvajsetletna študentka slovanskih jezikov postane pacientka psihologa Juliusa Spiera. S Spierom, prav tako Judom, nekdanjim Jungovim učencem, ki je od Etty sicer mnogo starejši, sčasoma vzpostavita intenzivno ljubezensko zvezo, ki bistveno zaznamuje Ettyin osebnosti razvoj. V prvi polovici knjige se Etty posveča predvsem nestabilnim čustvom do Spiera, ko pa zunanji svet postaja vedno bolj grozeč in ukrepi do Judov vse grozovitejši, se poglablja tudi njen notranji svet in odločitev, da bo pogumno zdržala vse, kar pride, da nikoli ne bo izgubila vere v soljudi, življenje in tudi Boga, ki ga pojmuje povsem nekonvencionalno. Zapisi Etty Hillesum so dragocen dokaz, da je notranjo svobodo, človečnost, dostojanstvo in sočutje mogoče ohraniti vedno in povsod, ne glede na okoliščine."

Pojoča gospodinja ali vsakodnevni žur z razlogom

Dan ima štiriindvajset ur in kar se mene tiče, je to veliko premalo, da bi se človek v miru posvetil vsemu zanimivemu, kar polni ta svet, kaj šele zoprnijam, kot so spopadi z gorami umazane posode, ki jo je treba pomiti, kupi zmečkanega perila, ki ga je treba zlikati, z vsem, kar se nekako nabere in bi bilo treba pospraviti, prahom, ki se nabira po kotih ... In ker se je z vsemi navedenimi zoprnijami pač treba ukvarjati, če nisi ali zelo bogata(a) ali pa srečno poročen s pridno gospodinjo, da se potemtakem namesto tebe z zoprnijami ukvarja nekdo drug, je časa za vse prijetne reči, ki čakajo in vabijo, še manj. To dejstvo me redno spravlja v obup. Pogled na kup posode (pomivalnega stroja namreč nimam) v mojih možganskih sinapsah redno sproža jadikovanje, kakšna revica sem, ker moram pomivati, medtem ko kosmatinec s svojimi čokoladnimi očki predlaga, da se pojdiva raje zapodit na sončni Rožnik, da ne govorim o kupu knjig, ki čakajo na nočni omarici, kavo s prijateljico ... Nesrečni kup posode, s katerim je, resnici na ljubo, mogoče obračunati v relativno kratkem času, naenkrat postane simbol vsega zla, ki moji nesrečni duši preprečuje, da bi svobodno poletela.

Ker pa znam sebi in drugim (ampak drugim je vedno še slajše) redno in vztrajno soliti pamet, kako v življenju nima smisla jamrati in se smiliti samemu sebi, ampak je treba razmisliti, kako bi spremenili, kar lahko, in stoično prenesli tisto, česar spremeniti ni mogoče, me je zadnjič presunil globok uvid, da bi bilo to filozofijo, če se že zdi univerzalna, nedvomno mogoče aplicirati tudi na gospodinjske zoprnije ... Kajti če ti neko prepričanje ne pomaga v tako travmatičnih situacijah, kot je recimo pospravljanje, je potem sploh kaj vredno?

Je mogoče med opravili, ki ti grejo neizmerno na živce celo ... uživati? Kjer je volja, tam je pot! Mora biti! Tina, si rečem, vzemi se v roke in preobrni perspektivo. Je kozarec pol poln ali pol prazen? Žal umazan, pa ne samo eden ... Ok, pustimo kozarce in poskusimo drugače. Kaj bi se dalo početi ob gospodinjenju? Odklopiti možgane, poslušati muziko, peti na ves glas in celo plesati! Poskusim ... Deluje!!!

Posode zmanjka, ko ravno začnem "not padat", perilo, ki se je nabiralo ves teden, je zlikano, ko je žurka ravno največja in res ne morem še nehati ... Hm, mogoče pa še pomijem tla?!?

Moje stanovanje mi bo nedvomno hvaležno, če tega globokega spoznanja ne pozabim takoj. Za konec pa še nasvet za glasbeno podlago vsem potencialnim gospodinjskim žurerjem in žurerkam:

Ifigenijin knjižni izbor

Za tiste, ki se včeraj niste mogli pridružiti našemu nasmejanemu večeru Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! z Ifigenijo Simonović, pa bi radi vedeli, katere knjige je pripeljala v svojem kovčku (ja, res jih je pripeljala kar v kovčku!) ... In za tiste, ki ste bili tam, pozabili karkoli za pisat, češ da si boste itak zapomnili, danes pa si že pulite lase: "Katera knjiga je že tisto bila ... Kdo že je to napisal" TA-TA-DAM! Seznam :)

ROMANI


Iris Murdoch: The Sea, The Sea

Ernest Hemingway: The Sun Also Rises

Vita Sackville-West: No Signposts in the Sea

POEZIJA


Vitomil Zupan: Pesmi s "prostosti"

Mila Kačič: Skoz pomladni dež bom šla

ESEJISTIKA


John Berger: Selected Essays 

Colm Toibin: New Ways To Kill Your Mother

UMETNOST


A Way of Life - Kettle's Yard - The House of Art in Cambridge


Monografije

Lucie Rie

Barbara Hepworth

Ben Nicholson

Alfred Wallis

ZABAVA


Michael Bond: Olga da Polga

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ifigenija Simonović

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - pogovor o njenih najljubših knjigah s pesnico, lončarko in esejistko Ifigenijo Simonović; Trubarjeva hiša literature (Stritarjeva 7, Ljubljana), v četrtek, 22. marca 2012 ob 19h

Rada imam "znamenja" ... Rada imam drobne dogodke, naključja (?), ob katerih dobim občutek, da nekaj sporočajo ... Rada imam, če se stvari prelivajo ena v drugo, če se odvijajo spontano, v skladu z nečim, kar občutim kot naravni tok ... Izbiranje gostov za dogodke Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! pogosto ali celo večinoma poteka tako ...

Na čudovitem januarskem večeru s čudovito Ljobo Jenče se je zgodila taka lepa sinhroniciteta (kot bi najbrž rekel Jung) ... Ljoba se je v nekem trenutku zazrla v publiko in dejala: "Posebej vesela in počaščena sem, da v občinstvu vidim tudi Ifigenijo Simonović. Ifigenija, prav vašo pesem, ki sem jo pogosto brala v študentskih letih, sem hotela danes tudi prinesti, pa je nisem našla." Ljoba je seveda povedala, katero pesem - in jaz sem seveda že pozabila. Ampak ni važno. Berite Ifigenijino poezijo nasploh, je branja vredna :)

No, in tako se mi je utrnilo - saj res, zakaj pa ne bi povabila Ifigenije, da bi spregovorila o svojih najljubših knjigah? Ifigenija ni le pretanjena pesnica, je tudi lucidna opazovalka sveta in izbrušena zapisovalka vtisov in razmislekov - pogosto o umetnosti, a njen pogled seže vedno tudi preko njenega roba, v življenje nasploh ... Za zbirko esejev Konci in kraji je zasluženo prejela najvišje slovensko priznanje za esejistiko, Rožančevo nagrado. Ko smo ravno pri Koncih in krajih - knjigi, ki je tudi mene močno presunila:  v trenutku, ko sem na Facebooku objavila vabilo na pogovor z Ifigenijo, sem dobila odziv njene bralke: "O Tina, žal sem v UK, drugače bi sigurno prišla. Prebrala sem njeno knjigo Konci in kraji, izjemno sem uživala, prav tako moja mami!" Moram povedati Ifigeniji, sem pomislila. Najbrž se sploh ne zaveda, koliko ljudi jo bere - in s kakšnim veseljem.

Ker takšna je Ifi - neizmerno skromna. Tako skromna, da človek kar težko razume, kako je ob vsem, kar je v življenju naredila, to sploh mogoče. Odlična pesnica in poustvarjalka tujih verzov v prevodih. Lončarka in "poslikovalka" predmetov (od stolov in pručk do omar in kredenc, da o rutah in majicah ne govorim), ki pod njeno roko postanejo edinstveni umetniški izdelki. Zadnja leta predana obujevalka in ohranjevalka literarne dediščine in zapuščine Vitomila Zupana - brez nepreštevnih ur njenega predanega dela luči sveta nikoli ne bi ugledale pesmi, ki jih je pisal tako v zaporu kot pozneje na prostosti ...

Prepričana sem, da bo večer z Ifigenijo tak, kot je ona - zabaven, a globok, topel in svojstven.