petek, 13. maj 2011

Velike lekcije majhnega kužka

Da  se na tem mestu tako dolgo ni pojavilo nič novega in da se je naposled pojavilo nekaj zelo novega – dodaten priimek poleg mojega dosedanjega  – je  povezano. V predporočni mrzlici je za pisanje enostavno zmanjkalo časa. Zadnje dni pa odgovarjam predvsem na vprašanje: „No in? Je po poroki kaj drugače?“ Zastavljeno včasih v pristno radovednem, drugič hudomušnem, tu pa tam celo posmehljivem tonu. Odgovor: „Ja, marsikaj.“ Sicer ne  zaradi zlatega prstana na levi roki, ampak zaradi novega sopotnika v najinih življenjih, navihanega tibetanskega terierčka No Yona, ki se nama je ta teden pridružil in v hipu zakrivil kar nekaj sprememb. Pa tudi vsak dan novih spoznanj.


            Psička nama je marsikdo odsvetoval. Ker zahteva čas. Ker je z njim veliko dela. Ker zaradi njega ne moreš več svobodno od doma za daljši čas. Ker ti potencialno lahko uniči marsikaj v stanovanju. Ker je vir dodatnih skrbi, če recimo zboli ali je z njim kaj narobe in tako naprej v tem stilu. Če strnemo:  zakaj bi si človek že tako prenapolnjeno življenje še dodatno zakompliciral s psom? A  življenje je hecno in se najraje ne obnaša v skladu z našimi predvidevanji. Včasih se, če si ga malo zakompliciraš, kot zanalašč – poenostavi.
            Yon je takoj zakrivil praktično udejanjenje pomembnih življenjskih reform, ki sem si jih teoretično že dlje časa obljubljala, pa je vseeno nekako vedno zmanjkalo volje in motivacije za doslednost in rednost. Prvič: zgodnje vstajanje ne glede na dan v tednu in dnevne obveznosti. Oziroma zelo zgodnje, če hočem v čas ped prvim pasjim jutranjim lulanjem stisniti še jogo. Drugič: vsakodnevni sprehod v naravi. In tretjič: boljše zavedanje časa. Ne morem se izgubiti v delu, ki ga je treba „nujno“ opraviti, pozabiti jesti, se gibati in globoko dihati, kar se mi sicer rado zgodi. Nekdo namreč mora redno pohamsati kaj slastnega, se odpraviti na sprehod, se družiti s prijatelji in pomahati soncu v pozdrav. In ta nekdo ni samo moj mladi kuža. Ta nekdo sem tudi jaz. In si tudi ti, ki bereš. S to razliko, da kuža na svoje osnovne potrebe nikoli ne pozabi. Jaz pogosto. Pa ti?

petek, 8. april 2011

Živeti brez opravljanja? Zakaj pa ne!

„Ker o njej nihče ni imel povedati nič slabega, je pogovor hitro zamrl.“ Mogoče ne čisto dobesedno, ampak tako nekako (citiram namreč po spominu) gre stavek v slovitih de Laclosovih Nevarnih razmerjih, ki povzame vzdušje omizja razvajenega, nadutega in brezdelnega francoskega plemstva v 18. stoletju. Danes živimo v 21. stoletju, večina nas ne nosi plemiškega naziva, nismo bajno bogati niti ne brezdelni, zase pa smo povsem prepričani, da tudi razvajeni in naduti nismo – vsaj ne pretirano oz. bolj kot drugi. Pa vendar zgornji stavek odlično opiše prenekatero „druženje“, ki poteka zelo živahno, zavzeto, razigrano in pogosto z obilico gromkega smeha, dokler je na skupni tapeti kdo, ki se ga/jo da opravljati, zasmehovati in se nad njim/njo zgražati, zamre pa, če tovrstnega gradiva slučajno zmanjka. Zato pa imamo resničnostne šove, poplavo opravljivih revij in instantnih zvezdnikov. Če slučajno naletimo na koga, s komer nimamo skupnih znancev ali se o tistih, ki jih imamo, ne da povedati več kot toliko slabega (saj se pri vsakem kaj najde, ampak pri nekaterih „materiala“ pač hitro zmanjka), se lahko z največjo slastjo lotimo skupnega obiranja in pljuvanja po tistih, za katere smo prepričani, da si to zaslužijo. Ko pa nam zmanjka družbe (ker nam grejo itak vsi neskončno na živce in mi njim) za skupni pljuvalni šport, pa so tu internetni forumi, kjer si lahko brez zadržkov damo duška.

Od kod izvira neznanska slast opravljanja? S čim se hranijo foušija, zloba in privoščljivost? Kolikor vem o človeški naravi izključno s kompleksi. Sreča, ljubezen in zadovoljstvo na te zlohotne rastlinice delujejo kot pesticidi. Ta enostavni zakon spoznavam na lastni koži – bolj ko delam na sebi, manjšo potrebo čutim, da bi kritizirala druge, še več, če vendarle podležem skušnjavi opravljanja in kritiziranja (pa čeprav tistih, ki si po mojem prečastitem mnenju to naravnost zaslužijo), se post festum počutim približno tako slabo, kot če bi pojedla kaj pokvarjenega. Za kar sem svojemu kot mimoza občutljivemu telescu izjemno hvaležna. Res, življenje je prekratko, da bi čas in energijo tratili za zlobo. Ko se tega enkrat zares in globinsko zavemo, se naše življenje neizogibno preobrazi.

Na misel mi pride prizor iz švedskega filma Pesmi iz drugega nadstropja – v njem srečamo obupanega postaranega psihiatra z od utrujenosti že povsem sivkasto in preperelo kožo. Pred njegovo ambulanto polna čakalnica. „Leta in leta in leta isto, vedno isto,“ obupuje psihiater (približno tako, spet citiram po spominu). „Ljudje hodijo k meni in tarnajo, ker niso srečni. Radi bi bili srečni. Ob tem pa so zlobni, polni sovraštva, jezni, zafrustrirani, ljubosumni. Radi bi bili srečni, ampak drugim pa tega za nič na svetu ne privoščijo. Kaj naj bi jim sploh rekel? Vse je zaman.“ Univerzalni zakon sreče je namreč zelo enostaven in neizprosen – nemogoče je, da bi bili srečni, če sreče ne privoščimo tudi drugim. Nedvomno smo lahko materialno bogati, „pomembni“, naravnost mogočni, slavni ali celo genialni – ne pa tudi srečni.

Zato tistim, ki bi radi bili srečni, bolj kot katerokoli „pomladno očiščevalno dieto“, ki so jih revije trenutno polne, priporočam poseben post – štirideset dni brez opravljanja. Garantiram, da ima ta dieta fenomenalne učinke in da neizmerno izboljša kvaliteto življenja.

petek, 1. april 2011

Preprosto, kolikor je le mogoče - a ne bolj

Zadnja leta me življenje - pogosto proti moji volji - uči predvsem ene lekcije: preprostosti. Vedno bolj jo cenim. Ni pa preprostost vedno preprosta :)

Na kolektivni ravni nas je stisnila gospodarska kriza, o kateri je bilo prelitega že toliko črnila, da ne bi pristavljala še svojega lončka, zgolj na kratko: seveda lahko jamramo (kar dolgoročno ni konstruktivno). Seveda moramo razmisliti, kaj na sistemski ravni ne štima in zahtevati spremembe (kar bi lahko bilo konstruktivno, je pa zapleten in počasen proces). Na čisto osebni ravni pa časi, ko je pipica obilja zaprta, ponujajo soočenje z vprašanjem: ali to res potrebujem ali pa lahko shajam tudi brez?

Raziskovanje, brez česa vsega se pravzaprav da preživeti, je lahko prav zabavno – če si le izbijemo iz glave občutek prikrajšanosti, ker si ne moremo kupiti tistih čudovitih dragih čevljev … ali avta. Ali celo česa veliko bolj osnovnega – kreme za obraz, recimo. Če ne bi bilo treba paziti na vsak evro, sploh ne bi odkrila mnogih krasnih naravnih pripravkov, ki se jih da skoraj zastonj narediti doma in jih koža obožuje, poleg tega pa še ne vsebujejo horde dolgoročno škodljivih kemikalij.

Ključna lekcija, ki se je lahko naučimo iz „sušnih“ obdobij, pa je razlikovanje med potrebami na eni ter željami in ambicijami na drugi strani. Na televiziji sem pred časom gledala anketo, ki so jo naredili med kupci v nakupovalnih centrih. Spraševali so jih, kako so se zaradi krize spremenile njihove nakupovalne navade. Odgovori so bili pri skoraj vseh enaki: uvedli so nakupovalni seznam. Dobri stari nakupovalni seznam je pravzaprav odličen način ozaveščanja razlike med potrebami in željami, pomislim! Če smo včasih kupovali brezglavo in kot žrtve marketinških manipulacij v nakupovalne vozičke metali izdelke v najbolj mamljivi embalaži ali tiste, o katerih so nam šepetale reklame, zataknjene v podzavesti, zdaj kupujemo z glavo, zgolj in samo tisto, kar potrebujemo. Po čemer smo začutili potrebo doma, daleč stran od skušnjav preobloženih trgovinskih polic.

Ko začnemo opuščati nepremišljeno sledenje diktatu želja in ko ozavestimo, kakšne so zares naše potrebe, se zna zgoditi, da bomo presenečeni – kvaliteta naših življenj se namreč ni zmanjšala, ampak ravno obratno! Prijateljica mi je pripovedovala o zanimivih izkušnjah s hujšanjem – ker je pametna in prizemljena oseba, ki se ima rada, se je odločila, da se ne namerava mučiti s stradanjem, ampak bo raje ozavestila, kaj, kako in kdaj jé. Opazila je, da po nezdravih prigrizkih pogosto posega takrat, ko je utrujena, ko se počuti izčrpano ali žalostno. Njena shujševalna metoda? V trenutkih, ko se je zasačila, da roka že sega po čokoladi ali čipsu, se je vprašala: „Ali moje telo to potrebuje?“ Zaprla je oči in se za nekaj trenutkov kar se da intenzivno posvetila občutku v telesu – ampak ne tistemu površnemu, ki iz navade kot majhen razvajen otrok seveda hoče čokolado, samo čokolado in nič drugega kot čokolado takoj prec zdej!, ampak tistemu globljemu, primarnemu, če hočete. Telo ji je odgovorilo, da res ne potrebuje čokolade. Potrebuje pa skledo sveže solate. Ali pa pet minut pretegovanja, ker je povsem zasedena. Nekaj globokih vdihov svežega zraka. Sprehod v naravi. Čim prej!

Težava s kompulzivnim pehanjem za objekti želja je v tem, da se pogosto pehamo za nečim … kar sploh nima veze z našim bistvom, z našo notranjo resničnostjo. Od kod se porajajo želje? Številne niso „naše“, ampak smo z njimi „okuženi“ - reklame, mediji, sorodniki, znanci in še kdo nam dopovedujejo, da je nekaj vrednota, da je nekaj res treba imeti ali doseči – in mi se za tem pehamo do onemoglosti. Kaj pa, če se za trenutek ustavimo in se vprašamo: „Ali to res potrebujem?“ Če zapremo oči, se poskušamo zares občutiti in prisluhnemo glasu, ki odzvanja izpod vseh vpijočih misli, ki so pravzaprav pričakovanja drugih? Zelo verjetno je, da bomo odkrili, da je tisto, kar res potrebujemo, nekaj zelo drugega od tistega, za čemer se pehamo. Zares potrebujemo čim bolj čist zrak (če začnemo pri najosnovnejšem, dihanju), vodo, hrano, ki vsebuje čim manj strupov, dovolj gibanja, dovolj spanja, obleko (verjetno precej manj, kot smo mislili), streho nad glavo – pod to streho pa čim prijetnejše vzdušje. Iskrene in ljubeče medsebojne odnose. Nekaj, kar nas navdihuje , ob čemer naša ustvarjalnost zaživi. In občutek smisla. Tukaj pa se „nakupovalni seznam“ pravzaprav konča.

Kaj pa želje? Jim je torej treba kar vsem po vrsti odrezati glavo in jih za dobro mero še sežgati na grmadi? Če nimate kakšnih zelo privzdignjenih in težko dosegljivih duhovnih ciljev (v tem primeru srečno pot in pazite, da ne zblaznite), po mojem ne. Je pa pametno ozavestiti, od kod prihajajo – so res naše? In kaj izpolnitev želje zahteva od nas? Nekatere želje so zelo nedolžne, druge hočejo, da se zavoljo njih odpovemo nekaterim potrebam – kar je kratkoročno morda mogoče, dolgoročno pa zagotovo vodi v resna neravnovesja in bolezni. Kot družba bi morali resno razmisliti, katere želje in ambicije nas silijo, da se odpovedujemo tistemu, kar ni le osnovna potreba človeških, ampak tudi vseh drugih bitij na našem planetu – čisti vodi, zraku in zdravi zemlji …

Če je preprostost tako mega super, je je sploh lahko preveč? Znak, da nas je preveč prevzela, je, ko se s stisnjenimi ustnicami odpovedujemo vsemu, kar življenju daje barvo zgolj zato, ker je mogoče preživeti tudi v črno belem svetu. In ko bi k temu radi prisilili še druge. Takrat je čas, da se sprostimo, si kupimo tiste presnete drage čevlje, avto ali odpotujemo na Havaje, če je mogoče. Če ni, pa si kupimo vsaj pregrešno drag šopek rož, kar tako, zavoljo čistega užitka. Kar je Einstein sicer zapovedal za znanstvene teorije in matematične teoreme, se da odlično prenesti tudi v vsakdanje življenje: „Make things as simple as possible – but not simpler.“ Naj bo preprosto, kolikor je le mogoče – a ne bolj.

sobota, 12. marec 2011

Navdih

Ob koncu 20. stoletja se je zdelo, da bodo besedo "navdih" kar prepovedali. Navdih naj bi bil nekaj silno staromodnega, zaprašenega, izpetega, o čemer govorijo le še tisti, ki so mentalno obtičali nekje v 18. stoletju in pa vznesenci, primerni za čim urgentnejšo psihiatrično obravnavo. V ranljivih zgodnjih dvajsetih sem obiskovala  literarne delavnice, kjer so mi povedali, da je govoriti o navdihu ne le passé, ampak totalen lari-fari in tako je "navdih" pristal v košu za odpadne besede skupaj z "dušo", "duhom" in še nekaterimi (v tem istem košu pa so že dolgo gnili izmečki, kot so "domovina", "napredek" in - se posipam s pepelom, da ga zapisujem po nemarnem - "Bog"), ki jih kultiviran posameznik nikakor ne sme uporabljati drugače kot v skrajno satiričnem kontekstu, saj bo sicer izpadel bedasto. In da bomo izpadli bedasto je pač najhujše, kar si lahko zamislimo k' ne da?

Moj navdih, ki je imel v tistem obdobju zelo poetično obliko, je to slišal, si zapomnil in se užaljeno samoukinil. Po tistem nisem napisala nobene pesmi več. Kar sicer zagotovo ni nikakršna škoda za človeštvo, bila pa je prava mala katastrofa za moj osebni občutek ustvarjalnosti.

K sreči se je moj ubogi obglavljeni navdih kmalu reinkarniral - sicer v novih in drugačnih oblikah, pa vendarle. Za nič na svetu si ga  ne pustim več vzeti. Vem, da je sicer trdoživ, a hkrati tudi neizmerno krhek. Zahteva ljubezen in pozornost. Predvsem in najbolj od vsega pa zahteva vero. Pri tem je strožji od božanstev. 

V bran tistih, ki ne prenesejo razglabljanja o "navdihu", je treba reči, da "navdih" zagotovo je ena od mnogih zvenečih besed, ki so bile morda res prevečkrat zlorabljene in ponarejene, da bi sploh še lahko zvenele pristno. Ironično pa je, da je brez njih težko shajati - po mojem zato, ker vendarle označujejo nekaj, kar ljudje dejansko in celo pogosto občutimo. Zelo rada berem intervjuje - zanimivo je, kolikokrat ne le umetniki, ampak nasploh tisti, ki se svojega dela lotevajo ustvarjalno, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali "navdih". Še bolj zanimivo je, na kakšen način v izogib inkriminirani besedi opisujejo občutek navdiha. 

Kako in od kod prihaja navdih? Nimam pojma. K sreči nam ni treba vedeti, da bi ga zaznali in prepoznali. Zdi se, da izvira iz prostora onkraj misli. Lahko se pojavi kadarkoli - med pomivanjem posode, kuhanjem, sprehodom, umivanjem zob ... Mislimo povsem navadne, vsakdanje misli in potem - paf! - kot utrinek prileti v miselni prostor nekaj nenavadnega, poživljajočega, nabitega s posebno energijo. Preblisk! Ne moreš vedeti, kdaj se bo zgodilo. Včasih utrinki kar dežujejo, drugič jih dolgo ni. Z navdihom ni mogoče manipulirati ali ga izsiliti. Včasih se pojavi, ko smo spočiti, drugič nas predrami iz utrujenosti. Stik s sabo, o katerem sem pisala zadnjič (da se ne bom ponavljala, si lahko tisti, ki vas zanima, preberete Preblisk z naslovom Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi), zagotovo pomaga, da navdih zaznamo, prepoznamo, predvsem pa, da si mu upamo slediti. A "ustvariti" ga ni mogoče. Je - ali pa ga ni.

Pogosto slišim vprašanje, ali oz. kdaj bom napisala knjigo. Od tistih, ki beremo majčkeno raje in majčkeno več kot drugi, se očitno pričakuje, da bomo tudi pisali. In to ne takihle majhnih prdcev, kot jih lahko berete na tej strani, ampak prave, velike, pomembne in zaresne knjige, ki se bodo vpisale v zgodovino. Edini iskreni odgovor, ki vam ga lahko dam je: Ne vem. Ne vem, ker vem samo to, da prav zagotovo nočem ničesar pisati oz. početi brez - uganili ste - navdiha. Kot nepoboljšljiv konzument vseh vrst umetnosti lahko rečem, da je brez navdiha narejenega že čisto dovolj. Pri 90% (ali še več) kulturnih dobrin imam občutek, da so narejene "na suho" - tehnično malo boljše ali malo slabše in zato malo težje ali malo lažje prebavljive, ampak brez pravega duha, ki bi jih polnil s pristno živostjo.

Navdih še zdaleč ni samo stvar umetnikov in umetnosti. Je notranji glas, ki nam prišepne, katero začimbo dodati juhi, katero broško pripeti k bluzi, kako oviti šal, kaj kupiti prijatelju za rojstnodnevno darilo, kaj posaditi na vrtno gredo ... Ali pa kako razrešiti kompleksno enačbo, osnovati znastveno teorijo ali ustanoviti podjetje. Ne verjamem, da je kdo brez njega ... Rada opazujem otroke, še preden jih izmaličijo patološki družinski in družbeni vzorci. Koliko navdiha lahko začutiš v preprosti otroški igri! Ne, navdih zagotovo ne more biti ekskluzivno rezerviran za splošno priznano "navdahnjene" posameznike. Govori nam vsem. Zagotovo pa ga lahko zatremo. Včasih se to zdi veliko lažje kot mu slediti. Kajti navdih je res lahko tečna stvar. Pogosto nima posluha za stvarnost, ki ji vladajo položnice, računi in podražitve. Nikomur ne nameravam soliti pameti, a zase lahko rečem, da se, kadar se upiram nareku navdiha, počutim tako revno in prazno, da tega ne more odtehtati noben materialni luksuz. 

Zato verjamem vanj, ga poslušam, ubogam, negujem in se mu zahvaljujem. Danes sem dovolj predrzna, da ga tudi imenujem. Navdih.



petek, 4. marec 2011

Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi

Kdaj pa kdaj me kdo vpraša, vsake toliko pa se mi tudi samodejno zareče, koliko časa dnevno premeditiram, ali - kot temu raje rečem sama, ker zveni malo manj nadzemsko naduto (poleg tega "meditacija" v klasičnem indijskem kontekstu, ki me zanima in nagovarja veliko bolj od sodobnih new-age bluzenj, pomeni zelo konkretno spremenjena stanja zavesti, za katera si nikakor ne drznem trditi, da so  v mojem dosegu) - "presedim v lastni družbi". Sledijo ponavadi malce osupli pogledi, včasih pa tudi vprašanje: "Zakaj pa?"

Dobro vprašanje. Danes sicer lahko že v vsaki reviji preberemo, da nas bo meditacija odrešila posledic stresa in hitenja, učitelji joge pa svojim učencem tudi redno strežemo s podatki o blagodejnih zdravstvenih učinkih kot je npr. znižanje viskokega pritiska. Ampak jaz nimam visokega pritiska niti se ravno ne zbujam v strahu, da me bo ta tako pogosta tegoba doletela v zrelejših letih, če ne bom šla takoj vsaj za petnajst minut sedet in globoko dihat. Pa tudi moje življenje ni tako blazno stresno, da me ne bi povsem zadostno pomiril kak krajši sprehod v naravi vsakih nekaj dni. Zakaj torej sedeti, sedeti in sedeti v (tako vsaj zgleda navzven) skrajno neudobnem položaju in gledati vase?

Zelo kratek in enostaven odgovor bi bil: zaradi tega, kar lahko samo na tak način vidiš in spoznaš.
vir: Tranquility, David Dancey-Wood

Malo daljši odgovor bi bil ... Pri vprašanjih, povezanih z "duhovnostjo", me veliko bolj kot opletanje z velikimi besedami, ki so največkrat prazne in ne povejo nič (ker kaj zares povejo in pomenijo samo, kadar prihajajo iz ust tistih, ki so tudi konkretno izkusili, o čemer govorijo - "Enost Vsega z Vsem", recimo - teh pa je presneto malo in še ti so pogosto rajši tiho, kot da bi govorili), zanima opazovanje majhnih vsakdanjih premikov, ki povejo veliko. Kaj se je spremenilo? Če redno izvajam neko prakso, kaj mi da? Kako se počutim v svojem telesu, kako diham, kako spim, kaj sanjam, kako in kaj jem, kakšni so moji odnosi z ljudmi, kako zaznavam svet, kako sprejemam "uspehe" in "neuspehe"? Nekateri "učinki" praks dela na sebi (pa naj bo to karkoli, a osebno lahko govorim samo o praksah joge, ker je to edino, kar dovolj dobro poznam in kar tudi živim) so vidni takoj, drugi so bolj dolgoročni in tudi globlji.

Eden od teh globinskih in dolgoročnih učinkov, tisti, ki ga čutim kot najbolj osvobajajočega in za kar sem vsak dan znova hvaležna, je občutek "stika s sabo". Ubogi "stik s sabo" je spet ena od tistih nesrečnih reči, o katerih se tako rado govori v prazno, da se zdi, da je ostal povsem  brez vrednosti in vsebine. Zato naj pojasnim, kaj konkretno mislim s tem.

Ko se usedem na svojo "čarobno" preprogo, namenjeno izključno in samo posedanju v lastni družbi, misli, ki mi grizejo možgančke, hitro ugotovijo, da nimajo šans in se stopijo v eno tako prijazno toplo juhico, ki me od znotraj polni in hrani. (Naj opozorim, da to nikakor ni takojšen učinek "meditacije", v začetku - oz. takoj po začetku vračanja k sebi, ko se začnejo notranji procesi intenzivno odvijati - je učinek namreč natanko obraten: z vseh delov zavesti in podzavesti "meditanta" napadajo raznorazne bolj ali manj prijetne "vsebine", misli, se zdi, so še bolj nadležne in intenzivne, enako čustva, tudi nekatera zelo davna in daljna, za katera smo bili prepričani, da smo jih že predelali, recimo globoko zakoreninjene žalosti iz otroštva. Ta proces pogosto neprijetnega soočanja z notranjimi usedlinami je lahko zelo naporen in traja dolgo - pri meni je v akutni obliki celih sedem let, odvija pa se seveda še naprej, samo ne preplavlja me več. Vse, kar lahko rečem, je, da velja vztrajati. Kajti slej ko prej zagotovo mine. In mir, ki zavlada takrat, je neprecenljiv.) Ta prijazna topla juhica, v kateri je neizmerno prijetno posedati, je najbrž tisto, čemur bi se lahko reklo "notranji mir" - energija, ki izgubi obliko misli, ampak zato še ne izgine. Miru ne čutim samo v glavi, ampak tudi globoko v trebuhu - dokler še čutim telo, kajti počasi tudi občutenje fizične meje "mene" izgine. Neizmerno krepčilno in navdihujoče počivanje v tem svetem prostoru miru in radosti - to je tisto, kar na podlagi trenutnih izkušenj zame pomeni "stik s sabo".

Povsem konkretna blagodejna posledica "stka s sabo" na vsakdanje življenje je, da me ne mučijo kakšni resni dvomi ali dileme. Ko mi življenje zastavi vprašanje in terja od mene odločitev, je "stik s sabo" 100% zanesljiv način, kako najti najbolj pravi odgovor - in lahko rečem, da me, odkar je ta stik "čist" (brez večjih motenj strahov, računic in egotripa), še nikoli ni prevaral. Ne čutim potrebe po astrologih, vedeževalcih, svetovalcih, psihologih, psihoanalitikih, "coachih" ali priročnikih za samopomoč - stik s sabo je zelo enostaven, zelo jasen in zelo resničen. Rojeva navdih in življenjsko moč.

Izjemno blagodejna in osvobajajoča posledica "stika s sabo" je tudi, da me ne briga, kaj mislijo drugi. No, ne, ni res, zelo me briga, kaj mislijo drugi - ampak ne o meni. O meni lahko mislijo karkoli -me sovražijo ali obožujejo, kujejo v zvezde ali pljuvajo, ali vse to ali nič od tega ali karkoli vmes ... Občutek stika s sabo je namreč tako močen, da vse drugo ob njem enostavno zbledi - in za to se ni treba posebej truditi.

Zdi se mi, da dokler nismo v stiku s sabo, sebe iščemo v tujih pogledih, druge uporabljamo kot zrcala, da bi izvedeli, kdo smo. Ampak tega nam zares ne more nihče povedati. Kot nam nihče ne more dati tistega blaženega občutka celovitosti in živosti, ki izhaja iz stika s seboj. Ko se ni treba boriti proti tujim pričakovanjem, se braniti pred napadi sovražnega sveta ali - kar je daleč najbolj naporno od vsega, kar si lahko zamislim - se jemati smrtno resno. Iz stika s sabo se lahko samemu sebi vsak dan znova glasno in globoko nasmeješ. Se potrepljaš po rami, vstaneš in odplešeš v življenje. Z lahkotnim korakom.

Kajti svoboda, nam šepeta Chandogya Upanishad, pomeni "to laugh and play in the infinite" ...

ponedeljek, 21. februar 2011

Avtobiografija v treh dejanjih

Trenutki, kot je tale zdajle, prav ta zdajle, se mi zdijo najbolj pravi za pisanje. Pravkar sem prispela iz Trubarjeve hiše literature s čudovitega pogovora z Urško Lunder, specialistko paliativne medicine (to je pri nas še skoraj neznana medicinska veja, ki se ukvarja z oskrbovanjem umirajočih, specializacijo je možno opravljati le v tujini, Urška jo je v San Diegu). Bil je že sedmi v nizu večerov Povej mi, kaj bereš, povem ti kdo si!, ki sem si jih zamislila kot druženja z zanimivimi ljudmi ob nekaj njihovih najljubših knjigah. Izkazuje se, da se ob knjigah pogovarjamo o čisto drugih rečeh, kot bi se recimo, če bi šlo za navaden "intervju". Knjige nas hitro pripeljejo k bistvu. V nek mehek, ostro, a toplo iskren prostor. Soustvarjajo ga poslušalci. Na naše večere hodijo taki, ki znajo in želijo poslušati. Energiji, ki jo skupaj prikličemo, se po končanih pogovorih vedno osuplo čudim. In si mislim: "To je pravo bogastvo!"

Urška je za naše druženje izbrala Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkola Estes, Rumijevo poezijo, knjigo Dalajlame o umiranju, poetičen roman slovenske pisateljice Nine Kokelj Milovanje in monografijo karizmatične ameriške slikarke Georgie O'Keeffe.  O vsaki je govrila občuteno, pretanjeno, lahko bi jo poslušala in poslušala. A še bolj kot to, kaj vse je povedala, se nas je vseh dotaknilo, kako.

Dlje in bolj ko opazujem svet, bolj verjamem oz. zaznavam, da se vse, kar v življenju počnemo, zapisuje globoko v nas. Z besedami je mogoče blefirati, kolikor kdo hoče, a nekaj veliko globljega, kar oddajamo, pričuje o resnici, ki jo živimo. (Krasno je o tem v zadnji Sobotni prilogi govoril hrvaški igralec Leon Lučev v intervjuju Vesne Milek.) Urška že mnogo let spremlja umirajoče in njihove svojce v trenutkih, ki so lahko silno boleči, a pogosto hkrati neizmerno dragoceni (če še niste prebrali Urškine knjige Odprto srce - Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, jo zelo zelo toplo priporočam; to je res knjiga, ki ima - (večkrat) preverjeno - zdravilno moč). Če kdaj, potem takrat, ko umiramo, ne blefiramo. Odpadejo maske. Ostane tisto, kar je najbolj prekleto in sveto res.

Moč bistvenostne resnice nosi Urška v sebi. Ta moč ne pomeni bleščeče popolnosti, ampak nekaj veliko večjega - celovitost. Urška zna govoriti o presunljivi lepoti, ki se je dotika, o globokem duhovnem znanju in uvidih, ki so hkrati še kako ozemljeni - a ne s pridigarskega trona. Izpove tudi, da se v lastni koži trenutno ne počuti dobro, da jo marsikaj teži, da je v dilemi, kako in kam naprej. In prav s to svojo celovito človeško pristnostjo ustvari vzdušje, da nekdo v občinstvu upa zajokati. Morda bi tudi jaz, če maska "voditeljice", čeprav se trudim, da bi bila rahla in prosojna, ne bi bila prezanesljivo prilepljena na moj obraz.

Zato pa zdaj sedim v domačem večernem miru in globoko doživetje pristnosti ob Urški se počasi useda vame. Z vprašanjem, kako biti iskren v zapisih, besedah, se še posebej veliko ukvarjam, odkar sem se prepustila navdihu in odločila, da vam bom pisala, pa če berete ali ne. (In berete. Veliko veliko več vas je, kot sem mislila, da vas bo. To me veseli. Hvala vam.)

Z iskrenostjo je tako, da je ne moreš izsiliti. Lahko se samo sprostiš. Zdaj mi je jasno, da je najbolje, da vam pišem - pa naj bodo drobne dopisnice ali dolga ljubezenska pisma, kot je tole - ko sem sproščeno in pristno v stiku s seboj. Kot zdajle. Samo iz takih trenutkov vam mogoče imam kaj dati.

Odkar sem se - natanko na silvestrov večer starega leta - vrnila iz Indije, opažam, da sem se zelo spremenila (pa kakorkoli klišejsko se to sliši).  Moja avtobiografija stanj zavesti (v "odrasli dobi", torej nekako od polnoletnosti naprej), če jo opazujem v retrospektivi, ima (zaenkrat) tri dejanja.

1. dejanje: Upornica
Obdobje, ko sem bila odločena, da ne bom klišejska. Za vsako ceno bom vse po svoje. Ne bom se podrejala avtoritetam. Kazala bom osle sistemu. Ne bom študirala ničesar "uporabnega", ne bom imela klasičnega razmerja (ljubezenske konvencije? lari fari!), nikoli ne bom hodila v službo. Po svetu v tem času vihram v dolgih črnih krilih, lasje so živo rdeči, na čelu mi visi obesek, oči imam močno namazane, nohti se rdeče pobliskavajo. Moj čas je noč in moje polje dolge pametne debate v čim bolj zakajenih prostorih. Rada se gledam v pogledih. Domišljam si, da bom nekoč "fatalna" - mogoče zdaj še nisem, ampak nekoč bom. Včasih (pogosto?) koga prizadenem, pa kaj. Redno (vsak dan vsaj trikrat) prizadenem in ranim sebe. Iščem pozo, ki bi se mi prilegala. Notranjo razbolenost skrivam za "pametjo" in vzvišenostjo nad ostalimi, ki so "ovce", pa tega sploh ne vidijo. Hvala bogu imam tako tanko kožo, da me življenje hitro rani bolj, kot je mogoče skriti. Treba se je zaceliti. In se na novo poiskati.

2. dejanje: Svetnica
Zagrizeno se posvetim jogi in delu na sebi. Obesek zgine s čela. Dolga krila zamenjajo običajne kavbojke. Ugotovim, da sem veliko časa prebluzila - treba bo začeti delati. Zelo in veliko. Ne ljubi se mi več pametovati, zanimajo me izkušnje. Nočna norenja me ne vlečejo več. Alkohol mi smrdi. Hočem živeti prijazno do sebe in drugih. Hočem postati čim boljši človek. Rada bi sijala svetlobo. Rada bi znala brezpogojno ljubiti. Ne maram jeze in negativnih čustev. Delo na sebi. Delo na sebi. Delo na sebi.

3. dejanje: Človek
Intuicija se poveže z instinktom. Nebo se poveže z zemljo. Notranji angel in notranja žival se primeta za roko. V tujih pogledih vedno redkeje (ob energetsko nizkih dneh sicer še vedno) iščem svoj odblesk - bolj me zanima, kdo je človek, ki ga gledam. Vidim vedno globlje vase - gledam notranja ozvezdja in pobesnele črne luknje. Čutim ljubezen in bolečino. Modrost in strah. Notranjega modreca in objokanega otroka. Moč in krhkost. Vedno bolj ljubim tišino. Moj najljubši prostor je gozd. Sreča so jutra, ko si še v naročju teme z meditacijo očistim misli in z izpraznjeno glavo pričakam sončni vzhod. Vsak dan tako drugačen. Vedno manj sodim in vedno bolj razumem ljudi. Jezne, preplašene, razočarane, ljubosumne, ošabne - tudi vse to sem jaz. Kolikor zmorem, se trudim, da ne zanikam teme, a hkrati z njo ne zastrupljam bližnjih. Kolikor zmorem. Dostikrat ne zmorem. Mogoče bom zmogla jutri. Napolnjena s svežo močjo novega sončnega vzhoda ...

Vedno bolj cenim iskrenost. Ne zanimajo me več bombastični ljudje, ki iz sebe in svojega življenja ustvarjajo dramo. Vedno bolj zaupam preprostosti.

In vedno bolj vem, da so največ vredni večeri, kot je bil nocojšnji.

sreda, 16. februar 2011

Zgodbe, kot jih ne piše življenje

"Itak da sem v mladosti popisala kupe zvezkov z raznimi zadevščinami, nad katerimi se lahko zdaj le smehljam, a že takrat sem opazila, da sem - čeprav sem pisala striktno zase in dnevnike skrivala! - manipulirala z zapisom. Malce sem polepšala, obrusila svojo "resničnost", jo včasih dramatizirala, kot da bi bil celo "dragi dnevnik" zahteven bralec. Ko sem kasneje brala te izlive, sem opažala ta pridih laganja. Ni lahko biti iskren - celo niti sam s sabo ;-)" je prejšnji preblisk (Od dnevnikov do blogov ... in nazaj) na moji Facebook strani komentirala Neli. Njeno opažanje se mi zdi super iztočnica za razmislek: kako iskreni smo, ko pišemo? Ko govorimo? Je resničnost mogoče z besedami ujeti za rep?

Ob teh vprašanjih mi nemudoma pade na pamet  Lacanov odgovor: "Realno nima narativne strukture."  Kar morda zveni blazno pametno in učeno, je v bistvu zelo simpl pogruntavščina: življenje ne piše zgodb,  mu jih pa mi pripišemo, ko (si) ga razlagamo. Začetek, konec, dramaturški lok, nevprašljivi smisel in po možnosti še moralni nauk - vse to kar naprej dodajamo življenjskim situacijam, da bi se v kaosu resničnosti počutili manj zgubljeno. Da vkalupimo in uokvirimo nedojemljivo kompleksnost in sami sebe pomirimo, da nam je jasno.Da vemo, kdo smo, kje smo, kaj hočemo in kam gremo.


Življenje pa nam kaže jezik in raje kot zgodbe piše odštekano postmodernistično poezijo.






ponedeljek, 14. februar 2011

Od dnevnikov do blogov ... in nazaj

"Zakaj pa ste pisali bloge, ki jih ni nihče bral?" Malce skremžen mali fantek z zvezkom, na katerem piše "Diary", v naročju, zraven stoji osupla mama. Karikatura v reviji New Yorker pred nekaj meseci. Prizor, ki me je pošteno nasmejal. Odlična ilustracija prepada med generacijami. Kam sodim? Brez dvoma v generacijo "dragi dnevnik ...". Zakaj potem tipkam tole? V prvi vrsti iz ljubezni do pisanja. Ker pisanje bistri in iskri misli. Ker se pisanja kar nekako ne naveličam, pa čeprav si z njim (deloma) tudi služim kruh.




Je potem važno, kdo bo stvar bral?

Nekoč, dolgo dolgo nazaj, če se prav spomnim še v osnovni šoli, sem imela dnevnik s ključavnico. Takrat so bili strašno moderni. Ključavnica naj bi zagotovila, da bo zapisano za vedno ostalo zaklenjeno pred morebitnimi radovedneži. Za najgloblje skrivnosti bo vedel samo "dragi dnevnik". Pa vendar ... Kaj pa če nekoč ključavnico vendarle kdo prelisiči? Ali če kdo najde ključek, ki sem ga tako skrbno skrila za okvir slike, kamor naj prav gotovo nihče ne bi pogledal? Pri pisanju dnevnika pisca vedno spremlja vsaj majčken dvom: kaj pa, če bo to vseeno kdo prebral? Zlohotna senca morebitnega bralca visi nad roko, ki zato morda ne bo napisala čisto vsega. Ustavila se bo, preden bo napisala tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne sme nihče izvedeti.

Če preobrnem malce po žižkovsko, je problem pisanja bloga ravno obraten ... Pišem sila pomembne misli, brez mojega pisanja bi bil svet revnejši, si misli pisec bloga, pišem in objavljam na medmrežju, v tej najbolj svobodni informacijski džungli, kar jih je. Nobenih omejitev, nobenih zateženih urednikov, in predvsem - juhuuuuuuuuuu! - nobenih lektorjev, ki bi skazili moj umotvor! In potem strašna misel: kaj pa, če tega vseeno ne bo nihče bral? Kaj pa če me tukaj, kjer se trudim biti vsem na očeh, ne bo nihče našel?!? Zato pisec bloga napiše malo več, kot bi si upal kolumnist najbolj branega časopisa ... se ne ustavi, zapiše tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne bi napisal nihče, ki bi bil prepričan, da ga bodo vsi brali.

Pisci blogov,bi lahko zaključili, so tako morda celo še bolj iskreni kot pisci dnevnikov. Če se pisci dnevnikov zavestno skrivajo, se pisci blogov nezavedno razkrivajo.

Zato, dragi moji, tole ni in ne bo blog. Ne pričakujte preveč. Nobenih pikantnih podrobnosti. Nobenih posmehljivih kritik na račun tistih, ki naj nikoli ne bi odkrili tegale skrivnega kotka informacijske džungle. Naka. Od povprečnega pisca blogov se namreč precej razlikujem - ni mi še prišlo na misel, da tega ne bo nihče bral. Če že nihče drug, potem zagotovo vsaj - moja mama :)