sobota, 12. marec 2011

Navdih

Ob koncu 20. stoletja se je zdelo, da bodo besedo "navdih" kar prepovedali. Navdih naj bi bil nekaj silno staromodnega, zaprašenega, izpetega, o čemer govorijo le še tisti, ki so mentalno obtičali nekje v 18. stoletju in pa vznesenci, primerni za čim urgentnejšo psihiatrično obravnavo. V ranljivih zgodnjih dvajsetih sem obiskovala  literarne delavnice, kjer so mi povedali, da je govoriti o navdihu ne le passé, ampak totalen lari-fari in tako je "navdih" pristal v košu za odpadne besede skupaj z "dušo", "duhom" in še nekaterimi (v tem istem košu pa so že dolgo gnili izmečki, kot so "domovina", "napredek" in - se posipam s pepelom, da ga zapisujem po nemarnem - "Bog"), ki jih kultiviran posameznik nikakor ne sme uporabljati drugače kot v skrajno satiričnem kontekstu, saj bo sicer izpadel bedasto. In da bomo izpadli bedasto je pač najhujše, kar si lahko zamislimo k' ne da?

Moj navdih, ki je imel v tistem obdobju zelo poetično obliko, je to slišal, si zapomnil in se užaljeno samoukinil. Po tistem nisem napisala nobene pesmi več. Kar sicer zagotovo ni nikakršna škoda za človeštvo, bila pa je prava mala katastrofa za moj osebni občutek ustvarjalnosti.

K sreči se je moj ubogi obglavljeni navdih kmalu reinkarniral - sicer v novih in drugačnih oblikah, pa vendarle. Za nič na svetu si ga  ne pustim več vzeti. Vem, da je sicer trdoživ, a hkrati tudi neizmerno krhek. Zahteva ljubezen in pozornost. Predvsem in najbolj od vsega pa zahteva vero. Pri tem je strožji od božanstev. 

V bran tistih, ki ne prenesejo razglabljanja o "navdihu", je treba reči, da "navdih" zagotovo je ena od mnogih zvenečih besed, ki so bile morda res prevečkrat zlorabljene in ponarejene, da bi sploh še lahko zvenele pristno. Ironično pa je, da je brez njih težko shajati - po mojem zato, ker vendarle označujejo nekaj, kar ljudje dejansko in celo pogosto občutimo. Zelo rada berem intervjuje - zanimivo je, kolikokrat ne le umetniki, ampak nasploh tisti, ki se svojega dela lotevajo ustvarjalno, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali "navdih". Še bolj zanimivo je, na kakšen način v izogib inkriminirani besedi opisujejo občutek navdiha. 

Kako in od kod prihaja navdih? Nimam pojma. K sreči nam ni treba vedeti, da bi ga zaznali in prepoznali. Zdi se, da izvira iz prostora onkraj misli. Lahko se pojavi kadarkoli - med pomivanjem posode, kuhanjem, sprehodom, umivanjem zob ... Mislimo povsem navadne, vsakdanje misli in potem - paf! - kot utrinek prileti v miselni prostor nekaj nenavadnega, poživljajočega, nabitega s posebno energijo. Preblisk! Ne moreš vedeti, kdaj se bo zgodilo. Včasih utrinki kar dežujejo, drugič jih dolgo ni. Z navdihom ni mogoče manipulirati ali ga izsiliti. Včasih se pojavi, ko smo spočiti, drugič nas predrami iz utrujenosti. Stik s sabo, o katerem sem pisala zadnjič (da se ne bom ponavljala, si lahko tisti, ki vas zanima, preberete Preblisk z naslovom Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi), zagotovo pomaga, da navdih zaznamo, prepoznamo, predvsem pa, da si mu upamo slediti. A "ustvariti" ga ni mogoče. Je - ali pa ga ni.

Pogosto slišim vprašanje, ali oz. kdaj bom napisala knjigo. Od tistih, ki beremo majčkeno raje in majčkeno več kot drugi, se očitno pričakuje, da bomo tudi pisali. In to ne takihle majhnih prdcev, kot jih lahko berete na tej strani, ampak prave, velike, pomembne in zaresne knjige, ki se bodo vpisale v zgodovino. Edini iskreni odgovor, ki vam ga lahko dam je: Ne vem. Ne vem, ker vem samo to, da prav zagotovo nočem ničesar pisati oz. početi brez - uganili ste - navdiha. Kot nepoboljšljiv konzument vseh vrst umetnosti lahko rečem, da je brez navdiha narejenega že čisto dovolj. Pri 90% (ali še več) kulturnih dobrin imam občutek, da so narejene "na suho" - tehnično malo boljše ali malo slabše in zato malo težje ali malo lažje prebavljive, ampak brez pravega duha, ki bi jih polnil s pristno živostjo.

Navdih še zdaleč ni samo stvar umetnikov in umetnosti. Je notranji glas, ki nam prišepne, katero začimbo dodati juhi, katero broško pripeti k bluzi, kako oviti šal, kaj kupiti prijatelju za rojstnodnevno darilo, kaj posaditi na vrtno gredo ... Ali pa kako razrešiti kompleksno enačbo, osnovati znastveno teorijo ali ustanoviti podjetje. Ne verjamem, da je kdo brez njega ... Rada opazujem otroke, še preden jih izmaličijo patološki družinski in družbeni vzorci. Koliko navdiha lahko začutiš v preprosti otroški igri! Ne, navdih zagotovo ne more biti ekskluzivno rezerviran za splošno priznano "navdahnjene" posameznike. Govori nam vsem. Zagotovo pa ga lahko zatremo. Včasih se to zdi veliko lažje kot mu slediti. Kajti navdih je res lahko tečna stvar. Pogosto nima posluha za stvarnost, ki ji vladajo položnice, računi in podražitve. Nikomur ne nameravam soliti pameti, a zase lahko rečem, da se, kadar se upiram nareku navdiha, počutim tako revno in prazno, da tega ne more odtehtati noben materialni luksuz. 

Zato verjamem vanj, ga poslušam, ubogam, negujem in se mu zahvaljujem. Danes sem dovolj predrzna, da ga tudi imenujem. Navdih.



petek, 04. marec 2011

Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi

Kdaj pa kdaj me kdo vpraša, vsake toliko pa se mi tudi samodejno zareče, koliko časa dnevno premeditiram, ali - kot temu raje rečem sama, ker zveni malo manj nadzemsko naduto (poleg tega "meditacija" v klasičnem indijskem kontekstu, ki me zanima in nagovarja veliko bolj od sodobnih new-age bluzenj, pomeni zelo konkretno spremenjena stanja zavesti, za katera si nikakor ne drznem trditi, da so  v mojem dosegu) - "presedim v lastni družbi". Sledijo ponavadi malce osupli pogledi, včasih pa tudi vprašanje: "Zakaj pa?"

Dobro vprašanje. Danes sicer lahko že v vsaki reviji preberemo, da nas bo meditacija odrešila posledic stresa in hitenja, učitelji joge pa svojim učencem tudi redno strežemo s podatki o blagodejnih zdravstvenih učinkih kot je npr. znižanje viskokega pritiska. Ampak jaz nimam visokega pritiska niti se ravno ne zbujam v strahu, da me bo ta tako pogosta tegoba doletela v zrelejših letih, če ne bom šla takoj vsaj za petnajst minut sedet in globoko dihat. Pa tudi moje življenje ni tako blazno stresno, da me ne bi povsem zadostno pomiril kak krajši sprehod v naravi vsakih nekaj dni. Zakaj torej sedeti, sedeti in sedeti v (tako vsaj zgleda navzven) skrajno neudobnem položaju in gledati vase?

Zelo kratek in enostaven odgovor bi bil: zaradi tega, kar lahko samo na tak način vidiš in spoznaš.
vir: Tranquility, David Dancey-Wood

Malo daljši odgovor bi bil ... Pri vprašanjih, povezanih z "duhovnostjo", me veliko bolj kot opletanje z velikimi besedami, ki so največkrat prazne in ne povejo nič (ker kaj zares povejo in pomenijo samo, kadar prihajajo iz ust tistih, ki so tudi konkretno izkusili, o čemer govorijo - "Enost Vsega z Vsem", recimo - teh pa je presneto malo in še ti so pogosto rajši tiho, kot da bi govorili), zanima opazovanje majhnih vsakdanjih premikov, ki povejo veliko. Kaj se je spremenilo? Če redno izvajam neko prakso, kaj mi da? Kako se počutim v svojem telesu, kako diham, kako spim, kaj sanjam, kako in kaj jem, kakšni so moji odnosi z ljudmi, kako zaznavam svet, kako sprejemam "uspehe" in "neuspehe"? Nekateri "učinki" praks dela na sebi (pa naj bo to karkoli, a osebno lahko govorim samo o praksah joge, ker je to edino, kar dovolj dobro poznam in kar tudi živim) so vidni takoj, drugi so bolj dolgoročni in tudi globlji.

Eden od teh globinskih in dolgoročnih učinkov, tisti, ki ga čutim kot najbolj osvobajajočega in za kar sem vsak dan znova hvaležna, je občutek "stika s sabo". Ubogi "stik s sabo" je spet ena od tistih nesrečnih reči, o katerih se tako rado govori v prazno, da se zdi, da je ostal povsem  brez vrednosti in vsebine. Zato naj pojasnim, kaj konkretno mislim s tem.

Ko se usedem na svojo "čarobno" preprogo, namenjeno izključno in samo posedanju v lastni družbi, misli, ki mi grizejo možgančke, hitro ugotovijo, da nimajo šans in se stopijo v eno tako prijazno toplo juhico, ki me od znotraj polni in hrani. (Naj opozorim, da to nikakor ni takojšen učinek "meditacije", v začetku - oz. takoj po začetku vračanja k sebi, ko se začnejo notranji procesi intenzivno odvijati - je učinek namreč natanko obraten: z vseh delov zavesti in podzavesti "meditanta" napadajo raznorazne bolj ali manj prijetne "vsebine", misli, se zdi, so še bolj nadležne in intenzivne, enako čustva, tudi nekatera zelo davna in daljna, za katera smo bili prepričani, da smo jih že predelali, recimo globoko zakoreninjene žalosti iz otroštva. Ta proces pogosto neprijetnega soočanja z notranjimi usedlinami je lahko zelo naporen in traja dolgo - pri meni je v akutni obliki celih sedem let, odvija pa se seveda še naprej, samo ne preplavlja me več. Vse, kar lahko rečem, je, da velja vztrajati. Kajti slej ko prej zagotovo mine. In mir, ki zavlada takrat, je neprecenljiv.) Ta prijazna topla juhica, v kateri je neizmerno prijetno posedati, je najbrž tisto, čemur bi se lahko reklo "notranji mir" - energija, ki izgubi obliko misli, ampak zato še ne izgine. Miru ne čutim samo v glavi, ampak tudi globoko v trebuhu - dokler še čutim telo, kajti počasi tudi občutenje fizične meje "mene" izgine. Neizmerno krepčilno in navdihujoče počivanje v tem svetem prostoru miru in radosti - to je tisto, kar na podlagi trenutnih izkušenj zame pomeni "stik s sabo".

Povsem konkretna blagodejna posledica "stka s sabo" na vsakdanje življenje je, da me ne mučijo kakšni resni dvomi ali dileme. Ko mi življenje zastavi vprašanje in terja od mene odločitev, je "stik s sabo" 100% zanesljiv način, kako najti najbolj pravi odgovor - in lahko rečem, da me, odkar je ta stik "čist" (brez večjih motenj strahov, računic in egotripa), še nikoli ni prevaral. Ne čutim potrebe po astrologih, vedeževalcih, svetovalcih, psihologih, psihoanalitikih, "coachih" ali priročnikih za samopomoč - stik s sabo je zelo enostaven, zelo jasen in zelo resničen. Rojeva navdih in življenjsko moč.

Izjemno blagodejna in osvobajajoča posledica "stika s sabo" je tudi, da me ne briga, kaj mislijo drugi. No, ne, ni res, zelo me briga, kaj mislijo drugi - ampak ne o meni. O meni lahko mislijo karkoli -me sovražijo ali obožujejo, kujejo v zvezde ali pljuvajo, ali vse to ali nič od tega ali karkoli vmes ... Občutek stika s sabo je namreč tako močen, da vse drugo ob njem enostavno zbledi - in za to se ni treba posebej truditi.

Zdi se mi, da dokler nismo v stiku s sabo, sebe iščemo v tujih pogledih, druge uporabljamo kot zrcala, da bi izvedeli, kdo smo. Ampak tega nam zares ne more nihče povedati. Kot nam nihče ne more dati tistega blaženega občutka celovitosti in živosti, ki izhaja iz stika s seboj. Ko se ni treba boriti proti tujim pričakovanjem, se braniti pred napadi sovražnega sveta ali - kar je daleč najbolj naporno od vsega, kar si lahko zamislim - se jemati smrtno resno. Iz stika s sabo se lahko samemu sebi vsak dan znova glasno in globoko nasmeješ. Se potrepljaš po rami, vstaneš in odplešeš v življenje. Z lahkotnim korakom.

Kajti svoboda, nam šepeta Chandogya Upanishad, pomeni "to laugh and play in the infinite" ...