petek, 8. april 2011

Živeti brez opravljanja? Zakaj pa ne!

„Ker o njej nihče ni imel povedati nič slabega, je pogovor hitro zamrl.“ Mogoče ne čisto dobesedno, ampak tako nekako (citiram namreč po spominu) gre stavek v slovitih de Laclosovih Nevarnih razmerjih, ki povzame vzdušje omizja razvajenega, nadutega in brezdelnega francoskega plemstva v 18. stoletju. Danes živimo v 21. stoletju, večina nas ne nosi plemiškega naziva, nismo bajno bogati niti ne brezdelni, zase pa smo povsem prepričani, da tudi razvajeni in naduti nismo – vsaj ne pretirano oz. bolj kot drugi. Pa vendar zgornji stavek odlično opiše prenekatero „druženje“, ki poteka zelo živahno, zavzeto, razigrano in pogosto z obilico gromkega smeha, dokler je na skupni tapeti kdo, ki se ga/jo da opravljati, zasmehovati in se nad njim/njo zgražati, zamre pa, če tovrstnega gradiva slučajno zmanjka. Zato pa imamo resničnostne šove, poplavo opravljivih revij in instantnih zvezdnikov. Če slučajno naletimo na koga, s komer nimamo skupnih znancev ali se o tistih, ki jih imamo, ne da povedati več kot toliko slabega (saj se pri vsakem kaj najde, ampak pri nekaterih „materiala“ pač hitro zmanjka), se lahko z največjo slastjo lotimo skupnega obiranja in pljuvanja po tistih, za katere smo prepričani, da si to zaslužijo. Ko pa nam zmanjka družbe (ker nam grejo itak vsi neskončno na živce in mi njim) za skupni pljuvalni šport, pa so tu internetni forumi, kjer si lahko brez zadržkov damo duška.

Od kod izvira neznanska slast opravljanja? S čim se hranijo foušija, zloba in privoščljivost? Kolikor vem o človeški naravi izključno s kompleksi. Sreča, ljubezen in zadovoljstvo na te zlohotne rastlinice delujejo kot pesticidi. Ta enostavni zakon spoznavam na lastni koži – bolj ko delam na sebi, manjšo potrebo čutim, da bi kritizirala druge, še več, če vendarle podležem skušnjavi opravljanja in kritiziranja (pa čeprav tistih, ki si po mojem prečastitem mnenju to naravnost zaslužijo), se post festum počutim približno tako slabo, kot če bi pojedla kaj pokvarjenega. Za kar sem svojemu kot mimoza občutljivemu telescu izjemno hvaležna. Res, življenje je prekratko, da bi čas in energijo tratili za zlobo. Ko se tega enkrat zares in globinsko zavemo, se naše življenje neizogibno preobrazi.

Na misel mi pride prizor iz švedskega filma Pesmi iz drugega nadstropja – v njem srečamo obupanega postaranega psihiatra z od utrujenosti že povsem sivkasto in preperelo kožo. Pred njegovo ambulanto polna čakalnica. „Leta in leta in leta isto, vedno isto,“ obupuje psihiater (približno tako, spet citiram po spominu). „Ljudje hodijo k meni in tarnajo, ker niso srečni. Radi bi bili srečni. Ob tem pa so zlobni, polni sovraštva, jezni, zafrustrirani, ljubosumni. Radi bi bili srečni, ampak drugim pa tega za nič na svetu ne privoščijo. Kaj naj bi jim sploh rekel? Vse je zaman.“ Univerzalni zakon sreče je namreč zelo enostaven in neizprosen – nemogoče je, da bi bili srečni, če sreče ne privoščimo tudi drugim. Nedvomno smo lahko materialno bogati, „pomembni“, naravnost mogočni, slavni ali celo genialni – ne pa tudi srečni.

Zato tistim, ki bi radi bili srečni, bolj kot katerokoli „pomladno očiščevalno dieto“, ki so jih revije trenutno polne, priporočam poseben post – štirideset dni brez opravljanja. Garantiram, da ima ta dieta fenomenalne učinke in da neizmerno izboljša kvaliteto življenja.

petek, 1. april 2011

Preprosto, kolikor je le mogoče - a ne bolj

Zadnja leta me življenje - pogosto proti moji volji - uči predvsem ene lekcije: preprostosti. Vedno bolj jo cenim. Ni pa preprostost vedno preprosta :)

Na kolektivni ravni nas je stisnila gospodarska kriza, o kateri je bilo prelitega že toliko črnila, da ne bi pristavljala še svojega lončka, zgolj na kratko: seveda lahko jamramo (kar dolgoročno ni konstruktivno). Seveda moramo razmisliti, kaj na sistemski ravni ne štima in zahtevati spremembe (kar bi lahko bilo konstruktivno, je pa zapleten in počasen proces). Na čisto osebni ravni pa časi, ko je pipica obilja zaprta, ponujajo soočenje z vprašanjem: ali to res potrebujem ali pa lahko shajam tudi brez?

Raziskovanje, brez česa vsega se pravzaprav da preživeti, je lahko prav zabavno – če si le izbijemo iz glave občutek prikrajšanosti, ker si ne moremo kupiti tistih čudovitih dragih čevljev … ali avta. Ali celo česa veliko bolj osnovnega – kreme za obraz, recimo. Če ne bi bilo treba paziti na vsak evro, sploh ne bi odkrila mnogih krasnih naravnih pripravkov, ki se jih da skoraj zastonj narediti doma in jih koža obožuje, poleg tega pa še ne vsebujejo horde dolgoročno škodljivih kemikalij.

Ključna lekcija, ki se je lahko naučimo iz „sušnih“ obdobij, pa je razlikovanje med potrebami na eni ter željami in ambicijami na drugi strani. Na televiziji sem pred časom gledala anketo, ki so jo naredili med kupci v nakupovalnih centrih. Spraševali so jih, kako so se zaradi krize spremenile njihove nakupovalne navade. Odgovori so bili pri skoraj vseh enaki: uvedli so nakupovalni seznam. Dobri stari nakupovalni seznam je pravzaprav odličen način ozaveščanja razlike med potrebami in željami, pomislim! Če smo včasih kupovali brezglavo in kot žrtve marketinških manipulacij v nakupovalne vozičke metali izdelke v najbolj mamljivi embalaži ali tiste, o katerih so nam šepetale reklame, zataknjene v podzavesti, zdaj kupujemo z glavo, zgolj in samo tisto, kar potrebujemo. Po čemer smo začutili potrebo doma, daleč stran od skušnjav preobloženih trgovinskih polic.

Ko začnemo opuščati nepremišljeno sledenje diktatu želja in ko ozavestimo, kakšne so zares naše potrebe, se zna zgoditi, da bomo presenečeni – kvaliteta naših življenj se namreč ni zmanjšala, ampak ravno obratno! Prijateljica mi je pripovedovala o zanimivih izkušnjah s hujšanjem – ker je pametna in prizemljena oseba, ki se ima rada, se je odločila, da se ne namerava mučiti s stradanjem, ampak bo raje ozavestila, kaj, kako in kdaj jé. Opazila je, da po nezdravih prigrizkih pogosto posega takrat, ko je utrujena, ko se počuti izčrpano ali žalostno. Njena shujševalna metoda? V trenutkih, ko se je zasačila, da roka že sega po čokoladi ali čipsu, se je vprašala: „Ali moje telo to potrebuje?“ Zaprla je oči in se za nekaj trenutkov kar se da intenzivno posvetila občutku v telesu – ampak ne tistemu površnemu, ki iz navade kot majhen razvajen otrok seveda hoče čokolado, samo čokolado in nič drugega kot čokolado takoj prec zdej!, ampak tistemu globljemu, primarnemu, če hočete. Telo ji je odgovorilo, da res ne potrebuje čokolade. Potrebuje pa skledo sveže solate. Ali pa pet minut pretegovanja, ker je povsem zasedena. Nekaj globokih vdihov svežega zraka. Sprehod v naravi. Čim prej!

Težava s kompulzivnim pehanjem za objekti želja je v tem, da se pogosto pehamo za nečim … kar sploh nima veze z našim bistvom, z našo notranjo resničnostjo. Od kod se porajajo želje? Številne niso „naše“, ampak smo z njimi „okuženi“ - reklame, mediji, sorodniki, znanci in še kdo nam dopovedujejo, da je nekaj vrednota, da je nekaj res treba imeti ali doseči – in mi se za tem pehamo do onemoglosti. Kaj pa, če se za trenutek ustavimo in se vprašamo: „Ali to res potrebujem?“ Če zapremo oči, se poskušamo zares občutiti in prisluhnemo glasu, ki odzvanja izpod vseh vpijočih misli, ki so pravzaprav pričakovanja drugih? Zelo verjetno je, da bomo odkrili, da je tisto, kar res potrebujemo, nekaj zelo drugega od tistega, za čemer se pehamo. Zares potrebujemo čim bolj čist zrak (če začnemo pri najosnovnejšem, dihanju), vodo, hrano, ki vsebuje čim manj strupov, dovolj gibanja, dovolj spanja, obleko (verjetno precej manj, kot smo mislili), streho nad glavo – pod to streho pa čim prijetnejše vzdušje. Iskrene in ljubeče medsebojne odnose. Nekaj, kar nas navdihuje , ob čemer naša ustvarjalnost zaživi. In občutek smisla. Tukaj pa se „nakupovalni seznam“ pravzaprav konča.

Kaj pa želje? Jim je torej treba kar vsem po vrsti odrezati glavo in jih za dobro mero še sežgati na grmadi? Če nimate kakšnih zelo privzdignjenih in težko dosegljivih duhovnih ciljev (v tem primeru srečno pot in pazite, da ne zblaznite), po mojem ne. Je pa pametno ozavestiti, od kod prihajajo – so res naše? In kaj izpolnitev želje zahteva od nas? Nekatere želje so zelo nedolžne, druge hočejo, da se zavoljo njih odpovemo nekaterim potrebam – kar je kratkoročno morda mogoče, dolgoročno pa zagotovo vodi v resna neravnovesja in bolezni. Kot družba bi morali resno razmisliti, katere želje in ambicije nas silijo, da se odpovedujemo tistemu, kar ni le osnovna potreba človeških, ampak tudi vseh drugih bitij na našem planetu – čisti vodi, zraku in zdravi zemlji …

Če je preprostost tako mega super, je je sploh lahko preveč? Znak, da nas je preveč prevzela, je, ko se s stisnjenimi ustnicami odpovedujemo vsemu, kar življenju daje barvo zgolj zato, ker je mogoče preživeti tudi v črno belem svetu. In ko bi k temu radi prisilili še druge. Takrat je čas, da se sprostimo, si kupimo tiste presnete drage čevlje, avto ali odpotujemo na Havaje, če je mogoče. Če ni, pa si kupimo vsaj pregrešno drag šopek rož, kar tako, zavoljo čistega užitka. Kar je Einstein sicer zapovedal za znanstvene teorije in matematične teoreme, se da odlično prenesti tudi v vsakdanje življenje: „Make things as simple as possible – but not simpler.“ Naj bo preprosto, kolikor je le mogoče – a ne bolj.