petek, 13. maj 2011

Velike lekcije majhnega kužka

Da  se na tem mestu tako dolgo ni pojavilo nič novega in da se je naposled pojavilo nekaj zelo novega – dodaten priimek poleg mojega dosedanjega  – je  povezano. V predporočni mrzlici je za pisanje enostavno zmanjkalo časa. Zadnje dni pa odgovarjam predvsem na vprašanje: „No in? Je po poroki kaj drugače?“ Zastavljeno včasih v pristno radovednem, drugič hudomušnem, tu pa tam celo posmehljivem tonu. Odgovor: „Ja, marsikaj.“ Sicer ne  zaradi zlatega prstana na levi roki, ampak zaradi novega sopotnika v najinih življenjih, navihanega tibetanskega terierčka No Yona, ki se nama je ta teden pridružil in v hipu zakrivil kar nekaj sprememb. Pa tudi vsak dan novih spoznanj.


            Psička nama je marsikdo odsvetoval. Ker zahteva čas. Ker je z njim veliko dela. Ker zaradi njega ne moreš več svobodno od doma za daljši čas. Ker ti potencialno lahko uniči marsikaj v stanovanju. Ker je vir dodatnih skrbi, če recimo zboli ali je z njim kaj narobe in tako naprej v tem stilu. Če strnemo:  zakaj bi si človek že tako prenapolnjeno življenje še dodatno zakompliciral s psom? A  življenje je hecno in se najraje ne obnaša v skladu z našimi predvidevanji. Včasih se, če si ga malo zakompliciraš, kot zanalašč – poenostavi.
            Yon je takoj zakrivil praktično udejanjenje pomembnih življenjskih reform, ki sem si jih teoretično že dlje časa obljubljala, pa je vseeno nekako vedno zmanjkalo volje in motivacije za doslednost in rednost. Prvič: zgodnje vstajanje ne glede na dan v tednu in dnevne obveznosti. Oziroma zelo zgodnje, če hočem v čas ped prvim pasjim jutranjim lulanjem stisniti še jogo. Drugič: vsakodnevni sprehod v naravi. In tretjič: boljše zavedanje časa. Ne morem se izgubiti v delu, ki ga je treba „nujno“ opraviti, pozabiti jesti, se gibati in globoko dihati, kar se mi sicer rado zgodi. Nekdo namreč mora redno pohamsati kaj slastnega, se odpraviti na sprehod, se družiti s prijatelji in pomahati soncu v pozdrav. In ta nekdo ni samo moj mladi kuža. Ta nekdo sem tudi jaz. In si tudi ti, ki bereš. S to razliko, da kuža na svoje osnovne potrebe nikoli ne pozabi. Jaz pogosto. Pa ti?