ponedeljek, 24. september 2012

Carmen L. Oven in njenih pet (pa še ena za povrh)

Po poletnem oddihu sva novo sezono cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature otvorili z drago Carmen L. Oven - mnogi jo poznate kot očarljivo voditeljico literarnih večerov, ki je nedavno tudi uradno stopila še med pisatelje z zelo branim in odmevnim prvencem Sprehajalka Gospodovega psa.

s Carmen in njenimi knjigami
Tistemu, ki se s čim ukvarja zaradi sle po denarju in moči, so drugi, ki počno podobno, neljuba konkurenca. Če počneš reči iz ljubezni, so drugi navdih in opora. Ker se s Carmen s knjigami ukvarjava - čeprav (tudi) poklicno - z ljubeznijo, se imava radi. Zato sem, odkrito povedano, komaj čakala, da jo zasujem z vprašanji, ki pogosto doletijo tudi mene ... 
          Recimo: kako se "profesionalno" branje razlikuje od ljubiteljskega? Ne dosti, pravi tudi Carmen, samo časa je včasih manj, brati je treba v tempu, ki ga narekujejo obveznosti. Sicer pa že od nekdaj bere vsaj po dve, tri knjige vzporedno. Na vsako vodenje se pripravi temeljito in ne glede na morebitno pomanjkanje časa vse knjige, o katerih govori, tudi natančno prebere. "Zelo hitro se čuti, če kdo blefira," pravi.
          Od zgodnjih knjižnih ljubezni, ki so ji polnile mladost, se spomni knjig Ernesta Hemigwaya, ki jih je začela prebirati že pri štirinajstih, čeprav takrat še marsičesa, o čemer pišejo, ni razumela. Požirala je tudi kriminalke Agathe Christie.
         A tega je že davno in prebranih knjig se je nabralo zajetne kupe ... Kako jih izbrati samo pet? To je namreč zahtevna naloga, pred katero postavim svoje beroče goste ... Carmen se je odločila, da izbere takšne, ki so povezane tudi z njeno osebno zgodbo.

ponedeljek, 10. september 2012

Zakaj nisem in ne bom "normalna"

Nekako me v takšnem ali drugačnem kontekstu, posredno ali neposredno, bolj ali manj prijazno, bolj ali manj za hec, bolj ali manj obtožujoče pogosto doleti vprašanje: "Pa a si ti normalna?!"

Pravilni odgovor na to (sicer večinoma retorično) vprašanje je odvisen od tega, kaj si predstavljamo pod "normalno". Ampak ker je "normalnost" eden tistih konceptov, ki so mi neizmerno zoprni, je odgovor, ki ga imam najraje: NE! Nisem. Nikakor. In tudi ne nameravam postati.

Normalnost ima veliko opraviti z normativi in normami. Ko gre za laboratorijske izvide, sta "normalno" in "brez posebnosti" sicer zelo ok, ampak tukaj se pa moja naklonjenost normalnosti tudi približno neha. Normalnosti najbolj zamerim to, da kriteriji zanjo prihajajo od zunaj, se vzpostavljajo po pravilih povprečja in terorizirajo z argumentom večine. 

Kako živeti, to je vprašanje, na katerega si zavedno ali nezavedno, bolj ali manj usodno odgovarjamo vsak dan, nenehno. Izbiramo vsak trenutek in drobne vsakodnevne izbire nas morda gradijo še bolj kot tiste največje ... A kako izbiramo? Vedno znova me šokira, ko v medijih naletim na bučne oglase SMS vedeževanja. Glede na to, koliko denarja imajo za reklamo, jim gre očitno odlično. Kako zelo zgubljeni moramo biti, da odgovore iščemo na ta način. In kako zelo daleč od stika s seboj.

Hrupni, hitri, kaotični čas nas nenehno spravlja v tesnobo s kričečo množico domnevno možnih izbir, od katerih naj bi bila vsaka silno pomembna. Osebno sem precej freh in se mi zdi, da je bistvenega v življenju bolj malo. Da je bistvena izbira predvsem, čemu bomo sledili - temu, kar se nam zdi, da od nas zahteva zunanji svet ali tistemu, kar prihaja od znotraj?

Ker je življenje v svoji nepredvidljivosti pogosto strašljivo, iščemo zemljevide. Najlažje je tak zemljevid izdelati na podlagi utrjenih, uhojenih poti, ki obljubljajo, da bomo po njih varno stopicljali skupaj s svojo čredo. Pa čreda ve, kam gre? Na pašnik ali v klavnico?

Po drugi strani pa so "sledi svojemu srcu", "sledi notranjemu glasu" in "sledi intuiciji" mantre, ki zvenijo votlo, pocukrano in izpeto. So kar vsi glasovi, ki prihajajo od znotraj, sveti? Kako vemo, da se ne pustimo voditi notranjemu glasu sebičnosti, egoizma ali glasu, ki se pretvarja, da je glas ljubezni, za njim pa se morda skriva potreba po posesivnem nadzoru nad drugimi? Kako naj vemo, kateremu učitelju, terapevtu ali tehniki, ki nam obljublja, da nam bo odprla oko intuicije in nas povezala z našim resničnim bistvom, naj verjamemo?

Ne vemo. 

Je pa nekaj sestavin, ki nič ne stanejo in jih velja zmešati v vsakodnevni napitek pomirjevalno-poživilnega učinka. Mir. Tišina. Košček samotnega časa. Globoko dihanje. 

Iz teh čudežnih sestavin se zna roditi stik s seboj. Biti v stiku z notranjim izvorom moči in slediti lastni modrosti danes ni normalno - in vprašanje, ali je sploh kdaj bilo. Iz pristnega stika s seboj smo lahko neskončno več kot normalni. Lahko smo resnični. Živi. In ustvarjalni. 

Zato nisem normalna in ne bom normalna - pa tudi nenormalna ne. Sledenje normam za vsako ceno in izogibanje normam za vsako ceno - isti šmorn. Slediti navdihom, ki prihajajo iz najglobljih notranjih prostorov, v katere se še zmorem potopiti - to je moja pot. To včasih pomeni mahniti jo po množični cesti in drugič iskati gozdne stranpoti. Ves čas pa čutiti, da je življenje plesišče in ne križev pot.



Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Carmen L. Oven

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov, v katerih voditeljica Tina Košir Mazi izbrane goste sprašuje po njihovih najljubših knjigah. Tokrat bo o tistih, ki so zanjo najbolj nepozabne, spregovorila Carmen L. Oven, voditeljica odmevnih pogovorov o literaturi (V KOŽi besede, Novopisi na Wolfovi ...), avtorica radijskih oddaj in pisateljica - pred poletjem je izšel njen prvenec Sprehajalka gospodovega psa. Kako jo je literatura začarala, da se ji je odločila scela posvetiti? Kako doživlja "zasebno" in "profesionalno" branje? Kateri pisatelji so najboljši sogovorniki? Za katere knjige vedno najde prostor v popotni torbi? In nenazadnje, katere jo navdihujejo pri pisanju? O tem in še čem v četrtek, 13.septembra ob 19h v Trubarjevi hiši literature.

ponedeljek, 03. september 2012

Kam z jezo? - 3. del

Pesem, ki ukroti jezo

Zgodi se, da ko o nečem razmišljaš, ti življenje pošilja "pisemca" in z njimi odgovarja na tvoja vprašanja ... In ravno v obdobju, ko sem malo pomodrovala o ravnanju z jezo, sem naletela na prikupno pesem, ki jo ukroti. Napisal jo je Toon Tellegen, izjemno zanimiv nizozemski pesnik, ki je letos gostoval na Dnevih poezije in vina na Ptuju. Zahvaljujoč Študentski založbi, ki me pogosto povabi k sodelovanju na krasnih dogodkih, sem imela s Tellegenom in prevjalko njegovih pesmi v slovenščino Matejo Seliškar Kendo priložnost voditi pogovor - sukal se je okrog izbora njegovih pesmi, ki so nedavno izšle v slovenščini v zbirki Brodišče.

V zbirki je tudi pesem Mantrica, ki ima zanimivo zgodbo. Tellegen jo je napisal za svoje otroke, da se jo naučijo na pamet in jo zrecitirajo, kadar jih ugrizne jeza. Pesem je dobila častno mesto na hladilniku družine Tellegen, jezi v opomin, da nima vstopa. 

In čeprav sem nameravala še na dolgo in široko modrovati, bodi tale pesem povsem dovolj za zaključek ... Imate še kaj prostora na hladilniku?

Mantrica

Jeza je prah.
Je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah, je milimeter
prahu,
je naprstek prahu,
je mrvica, čačkica, čriček
prahu,
je prah, je prah,
je praskica, je prah, je iskrica, je prah,
je zmečkan, zameštran, zmuzljiv prah,
je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah,
je prahec
in je preč.

Toon Tellegen (iz zbirke Brodišče, Študentska založba, Ljubljana 2012, str. 109)

torek, 21. avgust 2012

Kam z jezo? (2. del)

Zunanji odziv


Kako ravnati z jezo je v sodobni družbi vprašanje za milijon dolarjev, kar najbrž niti ni čudno, glede na to, da nas naš izobraževalni sistem nauči tako rekoč vse, od biologije enoceličarjev do letnic vladavine Asurbanipala, ne pa tudi, kako ravnati s čustvi in duševnimi procesi nasploh - tega naj bi se naučili od staršev. In tudi se. Kar je mnogim žal bolj v pogubo kot v pomoč ...

Kako se odzvati na čustva in jih zdravo ter konstruktivno izražati spada zato med lekcije, ki se jih učimo vse življenje. Jeza ima tu posebno mesto, ker za razliko od drugih čustev, ki jih imamo za "negativna", ne vpliva zgolj (ali v prvi vrsti) na čustvujočega ampak tudi (ali celo še bolj) na njegovo/ njeno okolico.

Zadnjič sem med brskanjem po internetu, ko sem iskala več informacij o metodi Postavitev družine, na strani Šola čustvene inteligence naletela tudi na opis delavnice Kako ravnati z jezo?, kjer so stvari razložene zelo jasno in modro, zato sklepni odstavek besedila, ki ga podpisuje Leo Ivandič, kar kopiram:

"Čeprav se jezni morda težko obvladujemo, je eno od osnovnih pravil pri izražanju jeze, da se odrečemo telesnemu in verbalnemu nasilju. Naše sporočilo naj bo usmerjeno izključno na obnašanje te osebe in naj čimbolj jasno in razumljivo pove drugemu, kaj nas moti in zakaj. Ker se ljudje ne odzivamo na stvarne dogodke, ampak na svojo interpretacijo le teh, je treba svoje poglede na moteč dogodek predstaviti kot domneve, ne pa kot nesporna dejstva. S tem odpremo prostor za pogovor in pojasnitve. Pomembno pri tem je tudi, da ljudem, na katere se jezimo, ne izrazimo le svojega neodobravanja, temveč jim sporočimo tudi, kakšnega vedenja z njihove strani si želimo. Resda je zato potrebnega nekaj truda in razmisleka, vendar bomo s tem veliko pridobili. Prvič zato, ker se bomo prisiljeni odreči negativnim mislim o nekom in drugič, ker bomo pozornost preusmerili iz frustracije, ki jo prinaša neugodna situacija in jo preusmerili v iskanje možnih rešitev."

Notranji odziv

V idealnem svetu se ne bi nikoli razjezili. V malce manj idealnem svetu bi se sicer razjezili, ampak bi jezo zrelo izrazili v skladu z zgornjo formulo, nasproti nas pa bi sedel čustveno enako ali še bolj zrel posameznik, ki bi nam dobrohotno stopil naproti pri iskanju konstruktivnih rešitev.

V realnem svetu imamo svojemu trudu, da bi se obnašali zrelo navkljub, pogosto opraviti z ljudmi, ki se nočejo, z okolico, ki je v zaverovanosti vase in svoj prav povsem neomajna. Če svoje jeze ne želimo izražati nasilno in maščevalno, ostanemo sami z njo. In če je ne bi radi potlačili, moramo najti način, kako energijo jeze preobraziti ali vsaj razelektriti.

se nadaljuje




nedelja, 19. avgust 2012

Kam z jezo? (1. del)

K mojemu zapisu Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš! je Saša pripisala pozornosti vreden komentar:

"Hoj! Tele misli o mislih mi nekako ne dajo miru. Tudi sama berem zdaj eno knjigo na podobno temo, se strinjam z vsem itd. AMPAK vseeno se mi poraja vprašanje (tudi ob branju knjige) pri primeru, ko smo na nekoga jezni - ali mogoče ne potisnemo z "oblakom ljubezni" in objemom jezo zgolj v nezavedno? In potem se ta jeza kopiči, ker je niti ne moremo predelati. Če pa je jeza potlačena, v nekakšni obliki vseeno izbruhne na dan, prej ali slej. Ne mislim, da bi se morali ravno dreti na človeka, žaliti ipd., ampak zgolj poslati miselni objem se mi zdi velikokrat premalo? Oprosti, za tole skeptičnost, ampak v resnici me tole daje že nekaj časa. Kdaj objem ne pomeni zgolj zanikanje problema in njegovo potlačitev nekam?"


Preden nadaljujem z modrovanjem, nekaj nujnih pojasnil: nimam nikakršne izobrazbe ali kvalifikacij s področja psihologije ali psihoterapije, zaradi katerih bi bila na to temo kaj bolj kompetentna od kogarkoli drugega. Tudi nisem nekdo, ki bi se posebej odlikoval po veščini spretnega ravnanja z jeznimi ljudmi. Na splošno ne maram konfliktov in se pred njimi umaknem (da ne rečem pobegnem), če je le mogoče. Kar sledi, je torej zgolj moj osebni pogled na stvar. Vesela bom vaših mnenj in dopolnitev, zato komentirajte, kolikor vam srce poželi.

četrtek, 16. avgust 2012

Korima

Ljubi, ki je pravkar navdušen prebral knjigo Rojeni za tek, mi je iz nje prebral odlomek, za katerega je, poznavajoč me, slutil, da me bo vzradostil. Začne se takole:

"Ángelu je skozi leta pogovorov s Caballom uspelo razvozlati, da živi v koči, ki si jo je postavil nekje v gorah Batopilasa. Kadarkoli se je pojavil pri Ángelovi šoli, je imel na nogah le sandale, oblečeno le majico (če sploh) in vrečko posušene pinole, ki mu je kot Tarahumaram visela ob pasu."

In zdaj bistveno: "Med svojimi teki je živel od dobrin okolja, zanašajoč se na korimo, temelj tarahumarske kulture."

In kaj je skrivnostna korima?

"Korima zveni podobno kot karma in deluje na enak način, a deluje tukaj in sedaj. Takoj in brez pričakovanja povračila moraš deliti vse, kar lahko: ko darilo enkrat izročiš, ni bilo pravzaprav nikoli tvoje. Tarahumare ne poznajo monetarnega sistema, zato se ravnajo po korimi: njihova ekonomija temelji na izmenjavi uslug in občasnem kotličku koruznega piva."

To me spomni na imperativ Swamija Sivanande:

"Do all the good you can, 
in all the ways you can,
to all the people you can,
with all the zeal, strength, love,
heart and interest you can,
as long as ever you can."

(Naredi toliko dobrega, kot le lahko, na toliko načinov, kot le lahko, toliko ljudem, kot le lahko, z vso vnemo, močjo, ljubeznijo, srčnostjo in zanimanjem, ki jih zmoreš, vedno in povsod, dokler le moreš.)

Verjamem, da je to najboljše življenjsko vodilo. Monetarni sistem gor ali dol. 

torek, 14. avgust 2012

Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš!

Po branju mojega včerajšnjega zapisa o sebičnosti Del ali celota? mi je ljuba prijateljica, ki je eno najsvetlejših bitij, kar jih poznam, pisala:

"ej, tincek, lepe misli, lepo, da jih delis z 'vsemi'.... je pa zanimivo, da sem ravno vceraj na trajektu mrzlicno razmisljala o tej temi, o sebicnosti in o vrednotah danasnje mlade generacije... opazovala sem jih v vsej 'polnosti' samih sebe, v prepotentnosti in neoziranju na ostale, na tiste, ki so 'nizji'... in potem sem se zacela obsojati, ker obsojam.... in zakaj se postavim nadnje? zakaj se pocutim, da sem boljsa? jih mar poznam? nisem se tam, da bi lahko moj um obmiroval v stiku s sebicnostjo ljudi, v stiku z bivajocim in cutecim...uf, tinka, malo sem se zapricala, ker tako vestno krotim svoj um, ta pa tako neumorno divja naprej..."



To se mi zdi zelo zanimivo vprašanje oz. opažanje in ker morda pesti še koga, v nadaljevanju nekaj odgovorov, ki sem jih našla med svojim kopanjem po zakladih indijske filozofije - in ki jih poskušam vključevati tudi v svoje življenje.

ponedeljek, 13. avgust 2012

Del ali celota?

Zdi se mi, da se ljudje delimo na dva tipa (seveda vsako posploševanje nujno zgreši nianse, detajle in posebnosti, a je včasih kljub temu koristno za ilustracijo bistva): na tiste, ki živijo, kot da je svet tu zaradi njih, njim na razpolago; in tiste, ki uspeh svojega življenja merimo po tem, koliko lahko prispevamo k dobremu sveta kot skupnosti vsega živega in neživega. Pri prvih gre za to, da korist dela (sebe, svoje družine, firme, države, naroda, religije ali druge interesne skupine) postavijo nad dobro celote, drugi dele vidimo v soodvisnosti in neizbežni povezanosti, zato se nam zdi čista iluzija in slepa zabloda, da bi lahko bilo kateremu koli delu dolgoročno in zares dobro, če v odnosu do celote deluje uničevalno.



Kaj je sebičnost? Ko se del odloči, da je celota in da je tisto "drugo", kar je zunaj njega, zgolj njemu in njegovim interesom podrejeno okolje. Vemo, kaj se zgodi, če se recimo celice našega telesa "odločijo", da bodo delovale "sebično" ... Enako se naša sebičnost kot rakavo tkivo zažira v celoto bivajočega in žre življenje samo.

Kako pogosto se to dogaja pod praporom "Boga", ki naj bi izbrane skupine povzdignil v svoja ljudstva ali pa človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal svet na razpolago. S takim "Bogom" imam veliko težavo. Zdi se mi namreč povsem evidentno, da ga je po svoji podobi ustvaril človek - in to še zdaleč ne po svoji najlepši podobi. Besede Bog zaradi vseh zlorab ne maram, a če že, je zame Bog (ali bolje Sveto) inteligenca ali zavest Celote. Tej zavesti se je mogoče odpreti in v tem poljubu s Svetim izgine iluzija meja in delitev. Meje med "deli" so zgolj porozne membrane, ki združujejo bolj, kot ločujejo.

Je naključje, da so si besede "sveto", "svet" in "vse" tako blizu? Da tako podobno zvenita "holy" in "whole"?




torek, 07. avgust 2012

O mejah. Tistih nujnih.

Danes razmišljam o mejah. Ne tistih na zemljevidu, ne tistih med družbenimi sloji, med narodi, rasami, kulturami, religijami, ne o mejah omejenosti, o mejah, ki jih v idealnem svetu naj ne bi bilo ... Razmišljam o mejah, ki bi morale biti, pa jih ni. Ali ni več.

Recimo mejah kultiviranega in spoštljivega komuniciranja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti teptati dostojanstva drugega, poniževati in žaliti. O mejah kultiviranega preživljanja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti izkoriščati drugega, krasti in goljufati. 

Kdo naj postavi te meje? Kdo naj bo njihov čuvar? Najbrž je brezplodno začeti drugod, kot pri sebi. Varujmo človeško dostojanstvo, svoje in tuje. Jasno in odločno postavimo mejo osebnega prostora, čez katero je žalitvam in nesramnostim vstop prepovedan. In postavimo mejo sebi, kadar bi radi podlegli prevladujoči družbeni klimi in skupaj s podivjano čredo teptali po drugih - in pri tem ni važno, kaj so drugi pred tem storili nam. 

Družba nujno potrebuje mirne in odločne (kot bi Cesar Millan svetoval pasjim lastnikom) čuvarje takšnih meja. Javno in zasebno.

sreda, 27. junij 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Boris Cavazza

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - gost: Boris Cavazza - Trubarjeva hiša literature (Stritarjeva 7, Ljubljana) v četrtek, 28. junija 2012 ob 19h

"To pa je velik igralec, to!" mi Manca vzdihne v uho, ko se nagne k meni. Radi greva v gledališče ali kino skupaj, si vmes šepetaje kaj pokomentirava, prikimavava in se v glavnem vedno strinjava. Tokrat v Križankah gledava  predstavo Gospoda Glembajevi v izvedbi beograjskega gledališča Atelje 212 in navedeni komentar pade večkrat, kot bi ne mogli ponoviti dovoljkrat v počastitev res velikega umetnika: Borisa Cavazze. "Kako se Cavazza giblje, kako govori, kako obvlada prostor ... " še razčlenjujeva po predstavi. Boris Cavazza je zares poosebljenje odrske prezence in karizme.



Cavazza je posredno in nevede v Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! že nastopil - ljuba Vesna Milek je bila namreč moja gostja ravno takrat, ko je s polno paro pisala sijajen biografski roman Cavazza, tako da mimo omemb svojega portretiranca, s čigar življenjem in zgodbami je dihala, ni mogla. In je pribila: "Nujno, Tina, enkrat povabi Cavazzo!"

In sem ga. Sicer je trajalo nekaj mesecev, da se je datum, ko Trubarjeva hiša literature gosti naš dogodek ujel z njegovim prostim večerom, a ravno zaradi zasedenosti sem mu še bolj hvaležna, da je pripravljen z nami deliti svoj čas - in pogled v knjige, ki so se urezale najgloblje v njegove misli in čutenja.


ponedeljek, 04. junij 2012

Almirine najljubše

Prejšnji četrtek sva v okviru serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature z modno oblikovalko, profesorico, v prostem času pa strastno bralko Almiro Sadar razpravljali o njenih najljubših knjigah. Da Almira odlično govori o knjigah, sem vedela, saj je bila pred nekaj meseci gostja oddaje Knjiga mene briga o romanu nobelovca Orhana Pamuka Muzej nedolžnosti (če ste jo zamudili, si oddajo lahko ogledate tukaj).

Almira je izjemno razgledana ženska. Brala je rada že od majhnega, v mladosti pa je k njenim bralnim navadam prispeval tudi pouk v turnusu - kadar je imela šolo popoldne, je doma vse dopoldne v samoti brala ... Oboževala je zbirko Sto romanov, ki je zanjo (kot za številne druge bralce) pomenila iniciacijo v svet velike literature. Posebej rada ima knjige, ki jo popeljejo v neznane svetove - romane z zgodovinsko tematiko, zgodbe, ki se odvijajo v tujih deželah (preden se kam odpravi, z veseljem prebere kakšno zgodbo iz tistih krajev in se poduči o literaturi dežele, ki jo bo obiskala), zanimive biografije, predvsem pa strastne ljubezenske zgodbe - a morajo biti seveda tudi odlično napisane.

In katere knjige so jo najbolj navdušile?

sreda, 30. maj 2012

Bralni dnevnik: Ioanna Karystiani: MALA ANGLIJA

O romanu se bova danes (sreda, 30. maj) ob 19h pogovarjali s prevajalko in avtorico spremne besede Klariso Jovanović, ki bo skupaj s kitaristom Lukom Ropretom tudi glasbeno polepšala večer s Pesmimi Mediterana. Če bo vreme zdržalo, se dobimo na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12, Lj), če nam jo zagode, pa gremo pod streho Društva.


Naj začnem z odlomkom iz romana: "Pesek je vsrkal vročino dneva in izžareval trepetajočo svetlobo, ki je kot zlati prah lebdela nad vsem, kar je še bilo rjavo, nad skalami in zemljo, prozorna voda pa je kazala dno, ponekod povsem rumeno, drugod temno zeleno, in v njem alge, pokošene od sonca, ki jim je sledilo daleč v globine." 

četrtek, 17. maj 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Almira Sadar

Majski večer cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! bo pomladno barvit in iskriv - o svojem druženju s knjigami bo tokrat pripovedovala modna oblikovalka Almira Sadar, ki tako s svojim ustvarjanjem kot tudi pedagoškim delom skrbi, da moda pri nas diha s polnimi pljuči. Svetovljanka širokih obzorij lovi utrinke lepega vsepovsod, tudi v številnih njej ljubih knjigah. Kakšne jo pritegnejo? Jo kdaj navdihnejo pri ustvarjanju? S kom se o njih najraje pogovarja? O tem v četrtek, 24. maja ob 19h v Trubarjevi hiši literature.


ponedeljek, 23. april 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Boštjan Tadel

Ko sem bila majhna, še preden sem znala brati pa tudi še potem, se mi je zdelo strašno fensi, v kaj vse so odrasli v naši družini moleli svoje nosove in brali, brali, brali ... V našem stanovanju se niso le neizprosno nabirale vedno nove skladovnice knjig, ki jih ni bilo več kam dati, pač pa tudi literarnih revij - za Novo revijo, Literaturo, Sodobnost se mi zdi, kot da so bile del mojega življenja že od nekdaj. V gimnazijskih letih so postale tudi moje čtivo. In zraven "intelektualni tabloid" Razgledi.

Kulturi in literaturi odmerjen medijski prostor se pod težo duhovno revnega časa neizprosno oži, zato sem še toliko bolj vesela tistih "sogovornikov", ki odpirajo vrata v svetove ustvarjalnosti. Vsak torek drvim po Delo, da čim prej použijem tedensko dozo Književnih listov in vsako drugo sredo se veselim Pogledov. Po profesionalni deformaciji se seveda najprej zapodim med knjigam in pisateljem namenjene strani, kjer mojo pozornost pogosto ujamejo intervjuji in članki Boštjana Tadla, namestnika odgovorne urednice Pogledov, sicer pa tudi dramatika, ljubitelja klasične glasbe in športa.


Ker je Boštjan žlahten sogovornik na temo knjig (in še marsičesa), bo aprilski gost Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! Dobimo se v Trubarjevi hiši literature v četrtek, 26. aprila ob 19h. Se veselim! :)

sreda, 18. april 2012

Knjiga mene briga: Etty Hillesum: PRETRGANO ŽIVLJENJE

Naj povem kar takoj in naravnost: Pretrgano življenje, zbirka dnevniških zapisov in pisem fascinantne Etty Hillesum, je knjiga, ki me je v zadnjem času daleč najbolj pretresla in se kot komet uvrstila v (pravzaprav ne tako zelo majhno:)) peščico mojih večno najljubših - knjig, ki se jih bere vedno znova, knjig, ki jih ne pozabiš, knjig, ki so lahko najbolj posluha vredne sogovornice, ko ti je težko, knjig, ki učijo misliti, živeti in polno biti.



Izšla je sicer že leta 2008 pri Založbi Modrijan, a takrat nekako ni ujela moje pozornosti, nanjo pa me je nedavno navdušeno opozoril dr. Borut Ošlaj, eden mojih najljubših profesorjev s fakultete, ki ga izjemno cenim kot filozofa, profesorja in človeka, tako da sem se branja brž lotila .... Od tod do nastanka oddaje ni bilo več daleč.

V oddaji sta ne le intelektualno, pač pa tudi osebno zavzeto in srčno nastopila dr. Borut Ošlaj in dr. Klemen Jelinčič Boeta, za kar sem jima zelo hvaležna. Oddajo si lahko ogledate na tej povezavi. Ponovitev oddaje na malih ekranih pa bo v petek, 20. aprila ob 18:30 na TVS 2.

O Etty in njeni knjigi bom na teh straneh zagotovo še izčrpneje pisala, za okus in kot informacijo pa za začetek pripenjam svoj zapis o knjigi, ki ga boste slišali tudi v uvodu v oddajo:

"Etty Hillesum, na Nizozemskem živeča Judinja, nam vrata v svoje življenje z dnevnikom odpre leta 1941, ko kot nadebudna sedemindvajsetletna študentka slovanskih jezikov postane pacientka psihologa Juliusa Spiera. S Spierom, prav tako Judom, nekdanjim Jungovim učencem, ki je od Etty sicer mnogo starejši, sčasoma vzpostavita intenzivno ljubezensko zvezo, ki bistveno zaznamuje Ettyin osebnosti razvoj. V prvi polovici knjige se Etty posveča predvsem nestabilnim čustvom do Spiera, ko pa zunanji svet postaja vedno bolj grozeč in ukrepi do Judov vse grozovitejši, se poglablja tudi njen notranji svet in odločitev, da bo pogumno zdržala vse, kar pride, da nikoli ne bo izgubila vere v soljudi, življenje in tudi Boga, ki ga pojmuje povsem nekonvencionalno. Zapisi Etty Hillesum so dragocen dokaz, da je notranjo svobodo, človečnost, dostojanstvo in sočutje mogoče ohraniti vedno in povsod, ne glede na okoliščine."

ponedeljek, 02. april 2012

Pojoča gospodinja ali vsakodnevni žur z razlogom

Dan ima štiriindvajset ur in kar se mene tiče, je to veliko premalo, da bi se človek v miru posvetil vsemu zanimivemu, kar polni ta svet, kaj šele zoprnijam, kot so spopadi z gorami umazane posode, ki jo je treba pomiti, kupi zmečkanega perila, ki ga je treba zlikati, z vsem, kar se nekako nabere in bi bilo treba pospraviti, prahom, ki se nabira po kotih ... In ker se je z vsemi navedenimi zoprnijami pač treba ukvarjati, če nisi ali zelo bogata(a) ali pa srečno poročen s pridno gospodinjo, da se potemtakem namesto tebe z zoprnijami ukvarja nekdo drug, je časa za vse prijetne reči, ki čakajo in vabijo, še manj. To dejstvo me redno spravlja v obup. Pogled na kup posode (pomivalnega stroja namreč nimam) v mojih možganskih sinapsah redno sproža jadikovanje, kakšna revica sem, ker moram pomivati, medtem ko kosmatinec s svojimi čokoladnimi očki predlaga, da se pojdiva raje zapodit na sončni Rožnik, da ne govorim o kupu knjig, ki čakajo na nočni omarici, kavo s prijateljico ... Nesrečni kup posode, s katerim je, resnici na ljubo, mogoče obračunati v relativno kratkem času, naenkrat postane simbol vsega zla, ki moji nesrečni duši preprečuje, da bi svobodno poletela.


Ker pa znam sebi in drugim (ampak drugim je vedno še slajše) redno in vztrajno soliti pamet, kako v življenju nima smisla jamrati in se smiliti samemu sebi, ampak je treba razmisliti, kako bi spremenili, kar lahko, in stoično prenesli tisto, česar spremeniti ni mogoče, me je zadnjič presunil globok uvid, da bi bilo to filozofijo, če se že zdi univerzalna, nedvomno mogoče aplicirati tudi na gospodinjske zoprnije ... Kajti če ti neko prepričanje ne pomaga v tako travmatičnih situacijah, kot je recimo pospravljanje, je potem sploh kaj vredno?


Je mogoče med opravili, ki ti grejo neizmerno na živce celo ... uživati? Kjer je volja, tam je pot! Mora biti! Tina, si rečem, vzemi se v roke in preobrni perspektivo. Je kozarec pol poln ali pol prazen? Žal umazan, pa ne samo eden ... Ok, pustimo kozarce in poskusimo drugače. Kaj bi se dalo početi ob gospodinjenju? Odklopiti možgane, poslušati muziko, peti na ves glas in celo plesati! Poskusim ... Deluje!!!


Posode zmanjka, ko ravno začnem "not padat", perilo, ki se je nabiralo ves teden, je zlikano, ko je žurka ravno največja in res ne morem še nehati ... Hm, mogoče pa še pomijem tla?!?

Moje stanovanje mi bo nedvomno hvaležno, če tega globokega spoznanja ne pozabim takoj. Za konec pa še nasvet za glasbeno podlago vsem potencialnim gospodinjskim žurerjem in žurerkam:

petek, 23. marec 2012

Ifigenijin knjižni izbor

Za tiste, ki se včeraj niste mogli pridružiti našemu nasmejanemu večeru Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! z Ifigenijo Simonović, pa bi radi vedeli, katere knjige je pripeljala v svojem kovčku (ja, res jih je pripeljala kar v kovčku!) ... In za tiste, ki ste bili tam, pozabili karkoli za pisat, češ da si boste itak zapomnili, danes pa si že pulite lase: "Katera knjiga je že tisto bila ... Kdo že je to napisal" TA-TA-DAM! Seznam :)

ROMANI


Iris Murdoch: The Sea, The Sea


Ernest Hemingway: The Sun Also Rises


Vita Sackville-West: No Signposts in the Sea




POEZIJA


Vitomil Zupan: Pesmi s "prostosti"




Mila Kačič: Skoz pomladni dež bom šla


ESEJISTIKA


John Berger: Selected Essays 




Colm Toibin: New Ways To Kill Your Mother




UMETNOST


A Way of Life - Kettle's Yard - The House of Art in Cambridge


Monografije

Lucie Rie


Barbara Hepworth

Ben Nicholson

Alfred Wallis


ZABAVA


Michael Bond: Olga da Polga



petek, 16. marec 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ifigenija Simonović

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - pogovor o njenih najljubših knjigah s pesnico, lončarko in esejistko Ifigenijo Simonović; Trubarjeva hiša literature (Stritarjeva 7, Ljubljana), v četrtek, 22. marca 2012 ob 19h

Rada imam "znamenja" ... Rada imam drobne dogodke, naključja (?), ob katerih dobim občutek, da nekaj sporočajo ... Rada imam, če se stvari prelivajo ena v drugo, če se odvijajo spontano, v skladu z nečim, kar občutim kot naravni tok ... Izbiranje gostov za dogodke Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! pogosto ali celo večinoma poteka tako ...

Na čudovitem januarskem večeru s čudovito Ljobo Jenče se je zgodila taka lepa sinhroniciteta (kot bi najbrž rekel Jung) ... Ljoba se je v nekem trenutku zazrla v publiko in dejala: "Posebej vesela in počaščena sem, da v občinstvu vidim tudi Ifigenijo Simonović. Ifigenija, prav vašo pesem, ki sem jo pogosto brala v študentskih letih, sem hotela danes tudi prinesti, pa je nisem našla." Ljoba je seveda povedala, katero pesem - in jaz sem seveda že pozabila. Ampak ni važno. Berite Ifigenijino poezijo nasploh, je branja vredna :)

No, in tako se mi je utrnilo - saj res, zakaj pa ne bi povabila Ifigenije, da bi spregovorila o svojih najljubših knjigah? Ifigenija ni le pretanjena pesnica, je tudi lucidna opazovalka sveta in izbrušena zapisovalka vtisov in razmislekov - pogosto o umetnosti, a njen pogled seže vedno tudi preko njenega roba, v življenje nasploh ... Za zbirko esejev Konci in kraji je zasluženo prejela najvišje slovensko priznanje za esejistiko, Rožančevo nagrado. Ko smo ravno pri Koncih in krajih - knjigi, ki je tudi mene močno presunila:  v trenutku, ko sem na Facebooku objavila vabilo na pogovor z Ifigenijo, sem dobila odziv njene bralke: "O Tina, žal sem v UK, drugače bi sigurno prišla. Prebrala sem njeno knjigo Konci in kraji, izjemno sem uživala, prav tako moja mami!" Moram povedati Ifigeniji, sem pomislila. Najbrž se sploh ne zaveda, koliko ljudi jo bere - in s kakšnim veseljem.


Ker takšna je Ifi - neizmerno skromna. Tako skromna, da človek kar težko razume, kako je ob vsem, kar je v življenju naredila, to sploh mogoče. Odlična pesnica in poustvarjalka tujih verzov v prevodih. Lončarka in "poslikovalka" predmetov (od stolov in pručk do omar in kredenc, da o rutah in majicah ne govorim), ki pod njeno roko postanejo edinstveni umetniški izdelki. Zadnja leta predana obujevalka in ohranjevalka literarne dediščine in zapuščine Vitomila Zupana - brez nepreštevnih ur njenega predanega dela luči sveta nikoli ne bi ugledale pesmi, ki jih je pisal tako v zaporu kot pozneje na prostosti ...

Prepričana sem, da bo večer z Ifigenijo tak, kot je ona - zabaven, a globok, topel in svojstven.






četrtek, 16. februar 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - dr. Marko Uršič - vabilo

Ko danes čez ramo gledam nazaj na svoj študij filozofije (ki sem ga vzela zelo resno in se je tako raztegnil na celo desetletje :)), se še bolj, kot sem se, zavedam dragocenosti profesorjev, ki so mi odprli vrata v neslutene prostore duha ... Njihova predavanja in seznami izpitne literature niso pomenili le odlične hrane za misli (kar ves študij sicer nesporno je, zato bi se zanj, če bi bilo treba, nemudoma odločila še enkrat - kljub "neprofitabilnosti"), ampak še nekaj več ... nekaj sicer težko opredeljivega in še težje oprijemljivega, pa vendar ... več (seveda po mojih osebnih merilih, s katerimi se lahko kdorkoli strinja ali pač tudi ne). Med njimi je bil gotovo dr. Marko Uršič, eden redkih izobražencev, čigar znanje ima renesančne razsežnosti - posveča se metafiziki, logiki, kozmologiji, filozofiji prostora in časa, filozofiji religije, primerjalni religiologiji, teoriji simbolov ... Zato sem še posebej vesela, da se je odzval mojemu vabilu in bo v četrtek, 23. februarja ob 19h gostoval v Trubarjevi hiši literature (Stritarjeva 7) na še enem od mojih večerov v seriji Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si!


                                                            spletna stran dr. Marka Uršiča

Štiri od knjig, ki so mu najbolj pri srcu in o katerih bo govora, mi je dr. Marko Uršič že izdal, tako da vam jih tokrat tudi jaz izjemoma prišepnem vnaprej: Montaigne: Eseji; Plotin: Eneade; Proust: Iskanje izgubljenega časa (verjetno V senci cvetočih deklet) in pa Wilder: Most svetega kralja Ludovika.

Izbor je res naravnost slasten in komaj čakam, da povprašam, kaj je tisto, kar ga je ob branju prav teh knjig najbolj presunilo ... Vabljeni, da se nama na potovanju v literarne in filozofske svetove pridružite v čim večjem številu!

ponedeljek, 13. februar 2012

Knjiga mene briga: MLADE RIME

Če ste v petek zamudili oddajo Knjiga mene briga (ja, še obstaja, še je na sporedu in sicer ob petkih popoldne na TVS 2!) o Mladih rimah (gosta: pesnik Esad Babačić in literarni kritik Goran Dekleva), lahko zamujeno popravite s klikom na sledečo povezavo:

http://tvslo.si/predvajaj/mlade-rime/ava2.128601633/

nedelja, 22. januar 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ljoba Jenče

Kako močno nas knjige zaznamujejo? Nam lahko spremenijo življenje? Zakaj se v nekatere knjige zaljubimo in zakaj se nas druge ne dotaknejo? 
Kako knjige govorijo tistim, ki jih imajo radi? In kaj knjige govorijo o tistih, ki jih berejo?

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov z znanimi Slovenkami in Slovenci  o tistih knjigah, ki so jih najbolj očarale in zaznamovale. Voditeljica Tina Košir Mazi  od svojih gostov poskuša izvedeti, kaj razmišljajo in čutijo ob knjigah, h katerim se vedno znova vračajo.

                                                              foto: Mavric Pivk/ Delo

Pevka in pravljičarka Ljoba Jenče predano zbira in poustvarja bogastvo ljudskega izročila, ki je neizčrpna zakladnica čarobnosti, modrosti, iskrivosti, svežine in pod zobom časa neuklonljive živosti. Kako jo pri njenem življenjskem poslanstvu podpirajo knjige? Katere so ji v največji navdih? O tem v četrtek, 26. januarja 2012 ob 19h v TRUBARJEVI HIŠI LITERATURE (Stritarjeva 7, Ljubljana).

Prisrčno vabljeni!

sobota, 07. januar 2012

Knjiga mene briga: John Heskett: OBLIKOVANJE: ZELO KRATEK UVOD

Včasih - pravzaprav najbolj pogosto - se zgodi, da je najprej knjiga, sledijo ji misli v smeri, kamor te pelje. A včasih je obratno - včasih ravno o nečem razmišljaš, ko te sreča knjiga, s katero se lahko "pogovoriš". Tako je bilo s Heskettovim Oblikovanjem ...



Moja zgodba z oblikovanjem (ki je sicer - odkrito priznam - področje, o katerem vem sramotno malo), se je začela septembra, ko so me z ustanove Brumen klicali, ali bi kot moderatorka sodelovala na njihovem Poster festivalu. Za tiste, ki o slovenski oblikovalski sceni veste še manj kot jaz, naj razjasnim osnovne pojme: Fundacija Brumen je organizacija, ki poskuša na različne načine, skozi organizacijo razstav, izobraževanj, dogodkov ... dvigati kvaliteto vidnih sporočil. In Poster festival je sijajen projekt v tej smeri - festival, ki v Ljubljano (med drugim - dogodkov in akcij v okviru festivala je namreč ogromno) prikliče svetovne oblikovalske kalibre, da študentom in zainteresirani publiki predavajo o najzanimivejših vidikih svojega dela. Eden tistih dogodkov, ki skrbijo, da je Slovenija veliko večja, kot se sicer pogosto zdi ... Eden tistih dogodkov, pri katerih skačem do neba od hvaležnosti, da sem lahko zraven. Čeprav (trenutno:)) nimam možnosti, da bi letela po svetu in lovila najzanimivejše duhove našega časa, stvar sploh ni tragična - ker pogosto pridejo k nam. Tega se Slovenci ob mantranju naše priljubljene jamrarije, v kakšni zahojeni luknji da živimo, premalokrat zavedamo. In veliko premalo cenimo trud tistih, ki nam omogočajo, da vidimo tudi (daleč) čez planke - če si to le želimo.

Poslušati predavanja in gledati razstave del odličnih svetovnih in slovenskih oblikovalskih mojstrov je bil čisti užitek. In ker imam rada sinhronicitete, sem se takoj lotila knjige Johna Hesketta Oblikovanje: Zelo kratek uvod, ki so mi jo čez nekaj dni (slučajno?) poslali z založbe Krtina. Odlična odskočna deska za pogovor o oblikovanju - pogovor, kot jih je v medijih, pravijo oblikovalci, premalo.

S predsednikom Fundacije Brumen Petrom Skalarjem in oblikovalcem Tomatom Koširjem smo dorekli tole :http://tvslo.si/predvajaj/john-heskett-oblikovanje-zelo-kratek-uvod/ava2.125233216/