torek, 21. avgust 2012

Kam z jezo? (2. del)

Zunanji odziv


Kako ravnati z jezo je v sodobni družbi vprašanje za milijon dolarjev, kar najbrž niti ni čudno, glede na to, da nas naš izobraževalni sistem nauči tako rekoč vse, od biologije enoceličarjev do letnic vladavine Asurbanipala, ne pa tudi, kako ravnati s čustvi in duševnimi procesi nasploh - tega naj bi se naučili od staršev. In tudi se. Kar je mnogim žal bolj v pogubo kot v pomoč ...

Kako se odzvati na čustva in jih zdravo ter konstruktivno izražati spada zato med lekcije, ki se jih učimo vse življenje. Jeza ima tu posebno mesto, ker za razliko od drugih čustev, ki jih imamo za "negativna", ne vpliva zgolj (ali v prvi vrsti) na čustvujočega ampak tudi (ali celo še bolj) na njegovo/ njeno okolico.

Zadnjič sem med brskanjem po internetu, ko sem iskala več informacij o metodi Postavitev družine, na strani Šola čustvene inteligence naletela tudi na opis delavnice Kako ravnati z jezo?, kjer so stvari razložene zelo jasno in modro, zato sklepni odstavek besedila, ki ga podpisuje Leo Ivandič, kar kopiram:

"Čeprav se jezni morda težko obvladujemo, je eno od osnovnih pravil pri izražanju jeze, da se odrečemo telesnemu in verbalnemu nasilju. Naše sporočilo naj bo usmerjeno izključno na obnašanje te osebe in naj čimbolj jasno in razumljivo pove drugemu, kaj nas moti in zakaj. Ker se ljudje ne odzivamo na stvarne dogodke, ampak na svojo interpretacijo le teh, je treba svoje poglede na moteč dogodek predstaviti kot domneve, ne pa kot nesporna dejstva. S tem odpremo prostor za pogovor in pojasnitve. Pomembno pri tem je tudi, da ljudem, na katere se jezimo, ne izrazimo le svojega neodobravanja, temveč jim sporočimo tudi, kakšnega vedenja z njihove strani si želimo. Resda je zato potrebnega nekaj truda in razmisleka, vendar bomo s tem veliko pridobili. Prvič zato, ker se bomo prisiljeni odreči negativnim mislim o nekom in drugič, ker bomo pozornost preusmerili iz frustracije, ki jo prinaša neugodna situacija in jo preusmerili v iskanje možnih rešitev."

Notranji odziv

V idealnem svetu se ne bi nikoli razjezili. V malce manj idealnem svetu bi se sicer razjezili, ampak bi jezo zrelo izrazili v skladu z zgornjo formulo, nasproti nas pa bi sedel čustveno enako ali še bolj zrel posameznik, ki bi nam dobrohotno stopil naproti pri iskanju konstruktivnih rešitev.

V realnem svetu imamo svojemu trudu, da bi se obnašali zrelo navkljub, pogosto opraviti z ljudmi, ki se nočejo, z okolico, ki je v zaverovanosti vase in svoj prav povsem neomajna. Če svoje jeze ne želimo izražati nasilno in maščevalno, ostanemo sami z njo. In če je ne bi radi potlačili, moramo najti način, kako energijo jeze preobraziti ali vsaj razelektriti.

se nadaljuje




nedelja, 19. avgust 2012

Kam z jezo? (1. del)

K mojemu zapisu Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš! je Saša pripisala pozornosti vreden komentar:

"Hoj! Tele misli o mislih mi nekako ne dajo miru. Tudi sama berem zdaj eno knjigo na podobno temo, se strinjam z vsem itd. AMPAK vseeno se mi poraja vprašanje (tudi ob branju knjige) pri primeru, ko smo na nekoga jezni - ali mogoče ne potisnemo z "oblakom ljubezni" in objemom jezo zgolj v nezavedno? In potem se ta jeza kopiči, ker je niti ne moremo predelati. Če pa je jeza potlačena, v nekakšni obliki vseeno izbruhne na dan, prej ali slej. Ne mislim, da bi se morali ravno dreti na človeka, žaliti ipd., ampak zgolj poslati miselni objem se mi zdi velikokrat premalo? Oprosti, za tole skeptičnost, ampak v resnici me tole daje že nekaj časa. Kdaj objem ne pomeni zgolj zanikanje problema in njegovo potlačitev nekam?"


Preden nadaljujem z modrovanjem, nekaj nujnih pojasnil: nimam nikakršne izobrazbe ali kvalifikacij s področja psihologije ali psihoterapije, zaradi katerih bi bila na to temo kaj bolj kompetentna od kogarkoli drugega. Tudi nisem nekdo, ki bi se posebej odlikoval po veščini spretnega ravnanja z jeznimi ljudmi. Na splošno ne maram konfliktov in se pred njimi umaknem (da ne rečem pobegnem), če je le mogoče. Kar sledi, je torej zgolj moj osebni pogled na stvar. Vesela bom vaših mnenj in dopolnitev, zato komentirajte, kolikor vam srce poželi.

četrtek, 16. avgust 2012

Korima

Ljubi, ki je pravkar navdušen prebral knjigo Rojeni za tek, mi je iz nje prebral odlomek, za katerega je, poznavajoč me, slutil, da me bo vzradostil. Začne se takole:

"Ángelu je skozi leta pogovorov s Caballom uspelo razvozlati, da živi v koči, ki si jo je postavil nekje v gorah Batopilasa. Kadarkoli se je pojavil pri Ángelovi šoli, je imel na nogah le sandale, oblečeno le majico (če sploh) in vrečko posušene pinole, ki mu je kot Tarahumaram visela ob pasu."

In zdaj bistveno: "Med svojimi teki je živel od dobrin okolja, zanašajoč se na korimo, temelj tarahumarske kulture."

In kaj je skrivnostna korima?

"Korima zveni podobno kot karma in deluje na enak način, a deluje tukaj in sedaj. Takoj in brez pričakovanja povračila moraš deliti vse, kar lahko: ko darilo enkrat izročiš, ni bilo pravzaprav nikoli tvoje. Tarahumare ne poznajo monetarnega sistema, zato se ravnajo po korimi: njihova ekonomija temelji na izmenjavi uslug in občasnem kotličku koruznega piva."

To me spomni na imperativ Swamija Sivanande:

"Do all the good you can, 
in all the ways you can,
to all the people you can,
with all the zeal, strength, love,
heart and interest you can,
as long as ever you can."

(Naredi toliko dobrega, kot le lahko, na toliko načinov, kot le lahko, toliko ljudem, kot le lahko, z vso vnemo, močjo, ljubeznijo, srčnostjo in zanimanjem, ki jih zmoreš, vedno in povsod, dokler le moreš.)

Verjamem, da je to najboljše življenjsko vodilo. Monetarni sistem gor ali dol. 

torek, 14. avgust 2012

Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš!

Po branju mojega včerajšnjega zapisa o sebičnosti Del ali celota? mi je ljuba prijateljica, ki je eno najsvetlejših bitij, kar jih poznam, pisala:

"ej, tincek, lepe misli, lepo, da jih delis z 'vsemi'.... je pa zanimivo, da sem ravno vceraj na trajektu mrzlicno razmisljala o tej temi, o sebicnosti in o vrednotah danasnje mlade generacije... opazovala sem jih v vsej 'polnosti' samih sebe, v prepotentnosti in neoziranju na ostale, na tiste, ki so 'nizji'... in potem sem se zacela obsojati, ker obsojam.... in zakaj se postavim nadnje? zakaj se pocutim, da sem boljsa? jih mar poznam? nisem se tam, da bi lahko moj um obmiroval v stiku s sebicnostjo ljudi, v stiku z bivajocim in cutecim...uf, tinka, malo sem se zapricala, ker tako vestno krotim svoj um, ta pa tako neumorno divja naprej..."



To se mi zdi zelo zanimivo vprašanje oz. opažanje in ker morda pesti še koga, v nadaljevanju nekaj odgovorov, ki sem jih našla med svojim kopanjem po zakladih indijske filozofije - in ki jih poskušam vključevati tudi v svoje življenje.

ponedeljek, 13. avgust 2012

Del ali celota?

Zdi se mi, da se ljudje delimo na dva tipa (seveda vsako posploševanje nujno zgreši nianse, detajle in posebnosti, a je včasih kljub temu koristno za ilustracijo bistva): na tiste, ki živijo, kot da je svet tu zaradi njih, njim na razpolago; in tiste, ki uspeh svojega življenja merimo po tem, koliko lahko prispevamo k dobremu sveta kot skupnosti vsega živega in neživega. Pri prvih gre za to, da korist dela (sebe, svoje družine, firme, države, naroda, religije ali druge interesne skupine) postavijo nad dobro celote, drugi dele vidimo v soodvisnosti in neizbežni povezanosti, zato se nam zdi čista iluzija in slepa zabloda, da bi lahko bilo kateremu koli delu dolgoročno in zares dobro, če v odnosu do celote deluje uničevalno.



Kaj je sebičnost? Ko se del odloči, da je celota in da je tisto "drugo", kar je zunaj njega, zgolj njemu in njegovim interesom podrejeno okolje. Vemo, kaj se zgodi, če se recimo celice našega telesa "odločijo", da bodo delovale "sebično" ... Enako se naša sebičnost kot rakavo tkivo zažira v celoto bivajočega in žre življenje samo.

Kako pogosto se to dogaja pod praporom "Boga", ki naj bi izbrane skupine povzdignil v svoja ljudstva ali pa človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal svet na razpolago. S takim "Bogom" imam veliko težavo. Zdi se mi namreč povsem evidentno, da ga je po svoji podobi ustvaril človek - in to še zdaleč ne po svoji najlepši podobi. Besede Bog zaradi vseh zlorab ne maram, a če že, je zame Bog (ali bolje Sveto) inteligenca ali zavest Celote. Tej zavesti se je mogoče odpreti in v tem poljubu s Svetim izgine iluzija meja in delitev. Meje med "deli" so zgolj porozne membrane, ki združujejo bolj, kot ločujejo.

Je naključje, da so si besede "sveto", "svet" in "vse" tako blizu? Da tako podobno zvenita "holy" in "whole"?




torek, 07. avgust 2012

O mejah. Tistih nujnih.

Danes razmišljam o mejah. Ne tistih na zemljevidu, ne tistih med družbenimi sloji, med narodi, rasami, kulturami, religijami, ne o mejah omejenosti, o mejah, ki jih v idealnem svetu naj ne bi bilo ... Razmišljam o mejah, ki bi morale biti, pa jih ni. Ali ni več.

Recimo mejah kultiviranega in spoštljivega komuniciranja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti teptati dostojanstva drugega, poniževati in žaliti. O mejah kultiviranega preživljanja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti izkoriščati drugega, krasti in goljufati. 

Kdo naj postavi te meje? Kdo naj bo njihov čuvar? Najbrž je brezplodno začeti drugod, kot pri sebi. Varujmo človeško dostojanstvo, svoje in tuje. Jasno in odločno postavimo mejo osebnega prostora, čez katero je žalitvam in nesramnostim vstop prepovedan. In postavimo mejo sebi, kadar bi radi podlegli prevladujoči družbeni klimi in skupaj s podivjano čredo teptali po drugih - in pri tem ni važno, kaj so drugi pred tem storili nam. 

Družba nujno potrebuje mirne in odločne (kot bi Cesar Millan svetoval pasjim lastnikom) čuvarje takšnih meja. Javno in zasebno.