ponedeljek, 24. september 2012

Carmen L. Oven in njenih pet (pa še ena za povrh)

Po poletnem oddihu sva novo sezono cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature otvorili z drago Carmen L. Oven - mnogi jo poznate kot očarljivo voditeljico literarnih večerov, ki je nedavno tudi uradno stopila še med pisatelje z zelo branim in odmevnim prvencem Sprehajalka Gospodovega psa.

s Carmen in njenimi knjigami
Tistemu, ki se s čim ukvarja zaradi sle po denarju in moči, so drugi, ki počno podobno, neljuba konkurenca. Če počneš reči iz ljubezni, so drugi navdih in opora. Ker se s Carmen s knjigami ukvarjava - čeprav (tudi) poklicno - z ljubeznijo, se imava radi. Zato sem, odkrito povedano, komaj čakala, da jo zasujem z vprašanji, ki pogosto doletijo tudi mene ... 
          Recimo: kako se "profesionalno" branje razlikuje od ljubiteljskega? Ne dosti, pravi tudi Carmen, samo časa je včasih manj, brati je treba v tempu, ki ga narekujejo obveznosti. Sicer pa že od nekdaj bere vsaj po dve, tri knjige vzporedno. Na vsako vodenje se pripravi temeljito in ne glede na morebitno pomanjkanje časa vse knjige, o katerih govori, tudi natančno prebere. "Zelo hitro se čuti, če kdo blefira," pravi.
          Od zgodnjih knjižnih ljubezni, ki so ji polnile mladost, se spomni knjig Ernesta Hemigwaya, ki jih je začela prebirati že pri štirinajstih, čeprav takrat še marsičesa, o čemer pišejo, ni razumela. Požirala je tudi kriminalke Agathe Christie.
         A tega je že davno in prebranih knjig se je nabralo zajetne kupe ... Kako jih izbrati samo pet? To je namreč zahtevna naloga, pred katero postavim svoje beroče goste ... Carmen se je odločila, da izbere takšne, ki so povezane tudi z njeno osebno zgodbo.

ponedeljek, 10. september 2012

Zakaj nisem in ne bom "normalna"

Nekako me v takšnem ali drugačnem kontekstu, posredno ali neposredno, bolj ali manj prijazno, bolj ali manj za hec, bolj ali manj obtožujoče pogosto doleti vprašanje: "Pa a si ti normalna?!"

Pravilni odgovor na to (sicer večinoma retorično) vprašanje je odvisen od tega, kaj si predstavljamo pod "normalno". Ampak ker je "normalnost" eden tistih konceptov, ki so mi neizmerno zoprni, je odgovor, ki ga imam najraje: NE! Nisem. Nikakor. In tudi ne nameravam postati.

Normalnost ima veliko opraviti z normativi in normami. Ko gre za laboratorijske izvide, sta "normalno" in "brez posebnosti" sicer zelo ok, ampak tukaj se pa moja naklonjenost normalnosti tudi približno neha. Normalnosti najbolj zamerim to, da kriteriji zanjo prihajajo od zunaj, se vzpostavljajo po pravilih povprečja in terorizirajo z argumentom večine. 

Kako živeti, to je vprašanje, na katerega si zavedno ali nezavedno, bolj ali manj usodno odgovarjamo vsak dan, nenehno. Izbiramo vsak trenutek in drobne vsakodnevne izbire nas morda gradijo še bolj kot tiste največje ... A kako izbiramo? Vedno znova me šokira, ko v medijih naletim na bučne oglase SMS vedeževanja. Glede na to, koliko denarja imajo za reklamo, jim gre očitno odlično. Kako zelo zgubljeni moramo biti, da odgovore iščemo na ta način. In kako zelo daleč od stika s seboj.

Hrupni, hitri, kaotični čas nas nenehno spravlja v tesnobo s kričečo množico domnevno možnih izbir, od katerih naj bi bila vsaka silno pomembna. Osebno sem precej freh in se mi zdi, da je bistvenega v življenju bolj malo. Da je bistvena izbira predvsem, čemu bomo sledili - temu, kar se nam zdi, da od nas zahteva zunanji svet ali tistemu, kar prihaja od znotraj?

Ker je življenje v svoji nepredvidljivosti pogosto strašljivo, iščemo zemljevide. Najlažje je tak zemljevid izdelati na podlagi utrjenih, uhojenih poti, ki obljubljajo, da bomo po njih varno stopicljali skupaj s svojo čredo. Pa čreda ve, kam gre? Na pašnik ali v klavnico?

Po drugi strani pa so "sledi svojemu srcu", "sledi notranjemu glasu" in "sledi intuiciji" mantre, ki zvenijo votlo, pocukrano in izpeto. So kar vsi glasovi, ki prihajajo od znotraj, sveti? Kako vemo, da se ne pustimo voditi notranjemu glasu sebičnosti, egoizma ali glasu, ki se pretvarja, da je glas ljubezni, za njim pa se morda skriva potreba po posesivnem nadzoru nad drugimi? Kako naj vemo, kateremu učitelju, terapevtu ali tehniki, ki nam obljublja, da nam bo odprla oko intuicije in nas povezala z našim resničnim bistvom, naj verjamemo?

Ne vemo. 

Je pa nekaj sestavin, ki nič ne stanejo in jih velja zmešati v vsakodnevni napitek pomirjevalno-poživilnega učinka. Mir. Tišina. Košček samotnega časa. Globoko dihanje. 

Iz teh čudežnih sestavin se zna roditi stik s seboj. Biti v stiku z notranjim izvorom moči in slediti lastni modrosti danes ni normalno - in vprašanje, ali je sploh kdaj bilo. Iz pristnega stika s seboj smo lahko neskončno več kot normalni. Lahko smo resnični. Živi. In ustvarjalni. 

Zato nisem normalna in ne bom normalna - pa tudi nenormalna ne. Sledenje normam za vsako ceno in izogibanje normam za vsako ceno - isti šmorn. Slediti navdihom, ki prihajajo iz najglobljih notranjih prostorov, v katere se še zmorem potopiti - to je moja pot. To včasih pomeni mahniti jo po množični cesti in drugič iskati gozdne stranpoti. Ves čas pa čutiti, da je življenje plesišče in ne križev pot.



Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Carmen L. Oven

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov, v katerih voditeljica Tina Košir Mazi izbrane goste sprašuje po njihovih najljubših knjigah. Tokrat bo o tistih, ki so zanjo najbolj nepozabne, spregovorila Carmen L. Oven, voditeljica odmevnih pogovorov o literaturi (V KOŽi besede, Novopisi na Wolfovi ...), avtorica radijskih oddaj in pisateljica - pred poletjem je izšel njen prvenec Sprehajalka gospodovega psa. Kako jo je literatura začarala, da se ji je odločila scela posvetiti? Kako doživlja "zasebno" in "profesionalno" branje? Kateri pisatelji so najboljši sogovorniki? Za katere knjige vedno najde prostor v popotni torbi? In nenazadnje, katere jo navdihujejo pri pisanju? O tem in še čem v četrtek, 13.septembra ob 19h v Trubarjevi hiši literature.

ponedeljek, 3. september 2012

Kam z jezo? - 3. del

Pesem, ki ukroti jezo

Zgodi se, da ko o nečem razmišljaš, ti življenje pošilja "pisemca" in z njimi odgovarja na tvoja vprašanja ... In ravno v obdobju, ko sem malo pomodrovala o ravnanju z jezo, sem naletela na prikupno pesem, ki jo ukroti. Napisal jo je Toon Tellegen, izjemno zanimiv nizozemski pesnik, ki je letos gostoval na Dnevih poezije in vina na Ptuju. Zahvaljujoč Študentski založbi, ki me pogosto povabi k sodelovanju na krasnih dogodkih, sem imela s Tellegenom in prevjalko njegovih pesmi v slovenščino Matejo Seliškar Kendo priložnost voditi pogovor - sukal se je okrog izbora njegovih pesmi, ki so nedavno izšle v slovenščini v zbirki Brodišče.

V zbirki je tudi pesem Mantrica, ki ima zanimivo zgodbo. Tellegen jo je napisal za svoje otroke, da se jo naučijo na pamet in jo zrecitirajo, kadar jih ugrizne jeza. Pesem je dobila častno mesto na hladilniku družine Tellegen, jezi v opomin, da nima vstopa. 

In čeprav sem nameravala še na dolgo in široko modrovati, bodi tale pesem povsem dovolj za zaključek ... Imate še kaj prostora na hladilniku?

Mantrica

Jeza je prah.
Je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah, je milimeter
prahu,
je naprstek prahu,
je mrvica, čačkica, čriček
prahu,
je prah, je prah,
je praskica, je prah, je iskrica, je prah,
je zmečkan, zameštran, zmuzljiv prah,
je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah,
je prahec
in je preč.

Toon Tellegen (iz zbirke Brodišče, Študentska založba, Ljubljana 2012, str. 109)