petek, 23. avgust 2013

Komu pišemo?

V srednjeveških indijskih filozofskih razpravah, s katerimi se zadnje čase redno družim, je veljalo, da je treba v samem besedilu jasno napisati, komu so namenjene - nekakšna starodavna oblika posvetila, ki je bilo mišljeno resno: samo tisti, ki jim je bilo delo posvečeno, naj bi bili njegovi bralci. Eksoterične razprave, namenjene splošni javnosti (ta "splošna javnost" je sicer pomenila izobražence, ki so obvladali pogosto kompliciran sanskrt, v katerem so teksti napisani, poleg tega pa so jim bila jasna tudi pravila argumentacije), sicer izjavljajo, da so namenjena "v dobro vseh živih bitij", ki bodo po dojetju resnic odrešena nevednosti in s tem tudi trpljenja. Nekateri teksti so zelo samozavestni in izpričujejo trdno vero v lastno univerzalnost. Drugi malce podvomijo, da bodo uspeli razsvetliti ves svet. Moje najljubše "posvetilo" recimo pravi: "Naj bo ta razprava v pomoč vsem ljudem počasne pameti ali pa vsaj nekaterim, ki imajo oster um; če pa že nikomur drugemu, pa vsaj meni samemu." (Abhinavagupta v Īśvara-pratyabhijñā-vimarśinī)




sreda, 14. avgust 2013

Iz blata rojen, k svetlobi rastoč

V sanskrtu (stari indijščini) je več kot sto besed za lotos. Bogastvo besed, ki označujejo kakšno reč, kaže na njen pomen in težo. Več kot sto besed si recimo zaslužijo tudi sloni, da ne govorimo o nepreštevni množici bogov in božanstev, od katerih tisti pomembnejši slišijo na več kot tisoč imen, ki jih častilci poznajo in kot mantre tudi recitirajo. Pri tem je zanimivo, da si določen bog radostno prisvoji tudi imena drugih bogov in boginj - v himni tisočerih imen Višnuja je tako moč slišati tudi "Om Šivaya namah" (poklon Šivi) in "Om Durgaya namah" (poklon Durgi), kar bi nekako pomenilo "častím Višnuja v obliki boga Šive" in "častim Višnuja v obliki boginje Durge". V ozadju te neizmerne raznolikosti poimenovanj, ki z ene oblike božanskega mirno preskakujejo tudi na druge, je zavest, da je Božansko mogoče imenovati s tisočerimi imeni, a da se ga vendar ne da poimenovati, da mu/ji je mogoče nadeti tisočero oblik, pridevkov in pojmov, a da je/ga nič od tega ne more dokončno opisati, zajeti ali opredeliti. Sveto se vedno izmika, v svoji celovitosti je neujemljivo in neumljivo ... 

Zato ostanimo raje pri lotosu. Mednarodno gotovo najbolj slovi beseda padma - le kdo, ki se ukvarja z jogo, še ni slišal za padmasano, lotosov položaj? Ampak moji najljubši besedi za lotos sta pankaja in pankaruha, ki dobesedno pomenita "iz blata rojen" in "iz blata rastoč".




Lotos je

petek, 05. julij 2013

Površnost in plehkost

Površnost, ugotavljam vedno znova, je ena najbolj zahrbtnih bolezni današnjega časa. Hodi z roko v roki s svojo sestro dvojčico, gospodično Plehkostjo. Danes sta se še bolj trdovratno zažrli tja, kjer sta že od nekdaj kraljevali, paradirata po takšnih in drugačnih sejmih ničevosti, ki jim modno pravimo "scene". Površnost in Plehkost sta carici na sceni. In če sta se včasih še sramežljivo skrivali po kotih ter se maskirali v kaj drugega, danes brezsramno triumfirata, kažeta golo kožo in se glasno krohotata. Morda postajam tetka, ampak zdi se mi, da se še spomnim časov, ko se je bilo treba vsaj delati, da nisi površen in plehek - ko se je bilo treba vsaj pretvarjati, da te kaj zanima, ko so ljudje vsaj za na police kupovali Sto romanov, da ni bilo sramote pred obiski in ko ti je bilo v družbi malce nelagodno, kadar si zaslutil, da tvoja splošna izobrazba šepa. Danes ne. Danes smo se sprostili. Danes lahko celo tisti metuzalemi, ki še beremo papirnate izdaje časopisov, na kulturni strani osrednjega "ta resnega"  prebiramo, kako se ljudje nekje sproščeno valjajo po blatu, namesto da bi nas utrujali s tem, kaj si kak zatežen model v metuljčku in pretesnih pološčenih čevljih misli o nekem klavirskem recitalu, gledališki predstavi ali, bog ne daj!, celo romanu.

                 

sreda, 12. junij 2013

Važno je biti aktualen!

Vsakič, ko se kaj pohvali, da je "aktualno", se majčkeno nasmehnem. Mediji so ponosni, da se hitro odzivajo na "aktualne dogodke" in tekmujejo, kdo bo minuto aktualnejši od drugih. Hip za tem, ko ulovimo aktualnost, je treba začeti z mrzličnim zbiranjem aktualnih odzivov. Sinhrono podivjata tvitosfera in blogosfera, ki sta vedno na tekočem z najaktualnešjo aktualnostjo in če hoče biti človek spodobno aktualen, morabi biti twentyfour-seven, kot bi se reklo, priklopljen na on-line infuzijo čivkanja in blebetanja. Aktualnost je nesporna kraljica na sceni, pa naj bo ta rumena, rdeča, bela, kodrlajsasta, desna, leva ali kakršnakoli že. Imamo aktualne misice, zvezdice, modo, škandale, poroke in novorojenčke. Aktualni morajo biti filmi, knjige, gledališče, ah, kar vsa umetnost, ne, vsa kultura. Intelektualci si ne zaslužijo vzvišenega naziva, če se razpravljajoč ne odzivajo na aktualna vprašanja in doktorski študenti moramo, ko se prijavljamo za štipendije, kot prvo in najpomembnejše utemeljiti, kako bomo s svojim delom prispevali k "reševanju aktualnih družbenih izzivov." Skratka, v svetu, v katerem se zdi, da se tako globoko ne strinjamo drug z drugim, da se pomalem včasih sprašujemo že, ali se sploh še strinjamo sami s seboj, se vsi zgledno enotno strinjamo: važno je biti aktualen!

sreda, 08. maj 2013

Denar ali življenje?

Zadnjič sem spet naletela na grozljiv članek, ki poroča o še eni praksi goljufive "duhovnosti", kakršna lahkovernim odjemalcem uničuje življenja in prazni denarnice. "Spet" pravim zato, ker kadar naletim na kaj takšnega, ponavadi preberem ali prisluhnem - najprej zato, ker je treba vedeti, kako tisti, ki jim ni niti malo mar zanje, na svoje limanice lovijo ljudi v takšni ali drugačni stiski, pa tudi zato, ker se tovrstni manipulanti pogosto sklicujejo na "starodavne skrivnostne nauke, nekoč dostopne le izbrancem", danes pa po njihovi milosti vsakomur, ki je zanje pripravljen plačati ... Toliko bolje, če ti nauki izvirajo iz daljne Indije ali Kitajske, skratka čarobnega "Vzhoda", kultur, o katerih večina nima pojma. In če je razumljivo, da o njih nimajo pojma neizobražene množice, je bolj žalostno, da ga nimajo niti tisti, ki delajo v medijih, ki se z redkimi svetlimi izjemami delijo na dve kategoriji: na tiste, ki so pripravljeni mikrofon velikodušno in povsem nekritično ponuditi komurkoli, ki je izumil novo čudežno žavbo, končal tedenski tečaj numerologije ali na intenzivnem vikend tečaju kjerkoli vzhodno od Urala doživel razsvetljenje (pogosto pa vse troje skupaj) in na drugi strani na wanna-be kvazi kritične "intelektualce", ki bodo v prikladni koš z oznako "new-age" in "self-help" pospravili karkoli, čemur zaslutijo, da bi se dalo cinično posmehniti - kajti plitki, primitivni, predvidljivi in na predsodkih temelječi cinizem je tisto, kar te na slovenskem ustoliči za "intelektualca".

sreda, 10. april 2013

Malo o tem, kar se mora in več o tem, kar ni treba

Tale zapis pišem, ker ta trenutek ravno ne počnem tistega, kar me sicer zadnjega pol leta najbolj razveseljuje in izpolnjuje, namreč študiram. Septembra sem se vpisala na doktorski študij filozofije in od takrat je tale blog zaspal ... Velika škoda za človeštvo to sicer ni, je pa včasih vseeno lušno kaj takole neobvezujoče napisati - zato sem nazaj.

Človeška narava je hecna in moja, se mi zdi, še posebej podvržena takšnim šibkostim: če je nekaj obvezno, če nekaj moraš in če je treba, je to mučno. Moja mama pogosto bodrilno ponavlja: "Nije teško što se mora!" in hitrostno ter prednostno opravi vse tisto, kar je na spisku pod "nujno". Jaz pa (kadar nisem v nadpovprečno dobri koži)  nujno odlagam do zadnjega roka in potem živčno hitim, začudena, kako me čas spet prehiteva ... Vmes sicer postorim marsikaj nenujnega ampak zanimivega in si v bran požvižgnem: "Življenje je, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte."

Ob tem požvižgavanju je naneslo, da se je moja misija "univerzitetna diploma" iz predvidenih petih razlezla na deset let, kar mi ni v ponos. Vmes sem sicer pripravila več kot sto oddaj Knjiga mene briga in še precej več literarnih in neliterarnih  pogovorov, nekaj kolumn in člankov ter še kakšno spremno besedo, opravila sem tudi triletno šolanje za učitelja joge, ampak vse to, če je človek primarno študent, pade v kategorijo "nenujno". Tudi moja naravnanost do študija, čeprav komponenta trajanja morda kaže drugače, ni bila ravno hojladri. Zadala sem si namreč, da bom dejansko prebrala literaturo s spiskov za izpite - in jo tudi premislila.  (Ne vem, kako je danes, ampak v predbolonjskih časih so bili vsaj na filozofiji ti spiski precej ubijalski tako po količini kot po zahtevnosti branja.) Kakšnega drugega smisla v študiju filozofije in primerjalne književnosti res ne vidim - nekako težko razumem, zakaj bi se človek vpisal na takšno smer, potem pa se pred izpiti malce ponapiflal  na predavanjih povedano in mrzlično iskal (čim krajše) obnove knjig, ki bi jih moral prebrati (ali pa še to ne).

Kakorkoli, diplomirala vendarle sem. Pisal se je december 2011. Bližnji in daljni prijatelji, znanci, kolegi, sorodniki, sosedi in neznanci so si končno oddahnili, da malo pozno, ampak bolje pozno kot nikoli - zdaj bom pa vendarle postala zgleden državljan, vplačevala prispevke v socialno in pokojninsko blagajno, stremela k redni zaposlitvi, porodila kakšnega potomca in v vseh pogledih doprinašala k urejenosti in blaginji naše družbe. Konec koncev je to tisto, kar se tam okoli tridesetega "mora" in spodobi.

Ker pa je "morati" tako neznosen glagol, sem takoj z vzhodom novega šolskega leta naredila tisto, kar bi bilo po vseh kazalnikih smotrnosti najmanj treba - vpisala sem se na doktorski študij. Čeprav v današnjem času ni upati na zaposlitev v akademskem sektorju. Čeprav že zdaj vlada poplava brezposelnih doktorjev znanosti. In čeprav študij, poleg vsega, tudi salamensko veliko stane.

Zakaj torej?

Iz istega razloga, kot sem že do zdaj požirala skladovnice knjig: iz čiste ljubezni. Moja najnovejša - in do zdaj najintenzivnejša - filozofska ljubezen, ki ji je namenjeno doktoriranje, se imenuje kašmirski šivaizem. Indijske filozofije me sicer teoretično in praktično zanimajo, že odkar pomnim. Kašmirski šivaizem, fascinantna monistična filozofija, ki je cvetela med 8. in 13. stoletjem, ko je bil Kašmir eno najbolj živahnih središč indijske kulture, v tujini že kar nekaj časa tudi uradno (v akademskih krogih) velja za enega od najbolj bleščečih biserov indijske kulture, pri nas pa je tako rekoč neznanka. O tem, za kaj gre in kaj (vse) me pri kašmirskem šivaizmu fascinira, kdaj drugič.

Morda le ena od izhodiščnih idej ... Po Heideggru je prvo vprašanje filozofije: "Zakaj sploh je nekaj in ne raje nič?" Zakaj sploh karkoli je? Tudi če se danes zatečemo k teoriji Velika poka, ni jasno, kaj je bilo tisto, kar je počilo - in še manj, ali ima ta kaj tudi kak svoj zakaj. Veliko indijskih filozofij (začenši z Vedami) predpostavi, da je bilo na prazačetku nekaj, kar je bilo Eno (eka) in nerojeno (aja), kar je onstran vseh imen in kvalitet in o čemer lahko pogojno rečemo le, da je čista bit-zavest-blaženost (sat-cit-ananda). A kako je iz tega nastal naš kozmos in človeški svet? Kaj za vraga je šlo narobe?

Po prepričanju mojih Kašmircev ni šlo narobe nič. Ananda, blaženost prvotnega Enega, ni statična, ampak sama po sebi vibrira s prvotno vibracijo, ki ji pravijo spanda - in ta vibracija je prekipevajoči ustvarjalni potencial, ki se prelije v svet. Kozmos so nekakšne lucidne sanje Absoluta (Boga, če hočete in če si ga lahko predstavljate zunaj krščanskega konteksta). Iz takšne smo snovi kot sanje - in iz enake kot Veliki Sanjalec. Zato spanda utripa v vseh nas kot impulz ustvarjalnosti - iz čiste radosti. Biti v stiku s sabo pomeni zaslišati ta notranji utrip, začutiti, kaj nas dela žive, se povezati s to živostjo, ki bi se rada prelila čez svoj rob in porodila nekaj novega.

In ko to začutimo, pravijo, delujemo spontano in radostno. Plešemo z življenjem. Razni "moraš", ki stiskajo pljuča,  ki povzročajo čir na želodcu, ki nas utrujajo in izčrpavajo, pa stopijo v oklepaj.