petek, 5. julij 2013

Površnost in plehkost

Površnost, ugotavljam vedno znova, je ena najbolj zahrbtnih bolezni današnjega časa. Hodi z roko v roki s svojo sestro dvojčico, gospodično Plehkostjo. Danes sta se še bolj trdovratno zažrli tja, kjer sta že od nekdaj kraljevali, paradirata po takšnih in drugačnih sejmih ničevosti, ki jim modno pravimo "scene". Površnost in Plehkost sta carici na sceni. In če sta se včasih še sramežljivo skrivali po kotih ter se maskirali v kaj drugega, danes brezsramno triumfirata, kažeta golo kožo in se glasno krohotata. Morda postajam tetka, ampak zdi se mi, da se še spomnim časov, ko se je bilo treba vsaj delati, da nisi površen in plehek - ko se je bilo treba vsaj pretvarjati, da te kaj zanima, ko so ljudje vsaj za na police kupovali Sto romanov, da ni bilo sramote pred obiski in ko ti je bilo v družbi malce nelagodno, kadar si zaslutil, da tvoja splošna izobrazba šepa. Danes ne. Danes smo se sprostili. Danes lahko celo tisti metuzalemi, ki še beremo papirnate izdaje časopisov, na kulturni strani osrednjega "ta resnega"  prebiramo, kako se ljudje nekje sproščeno valjajo po blatu, namesto da bi nas utrujali s tem, kaj si kak zatežen model v metuljčku in pretesnih pološčenih čevljih misli o nekem klavirskem recitalu, gledališki predstavi ali, bog ne daj!, celo romanu.