petek, 21. marec 2014

O Utrinkih

Pomlad je prebujena in letos jo še posebej občutim kot čas preobrazbe, čas umikanja starega in sramežljive rasti novega ... 

Zato sem se odločila, da poskusim stopiti iz sence lastne kritičnosti in ustvarim še en nov blog, namenjen občasnemu deljenju utrinkov, ki se pojavljajo v najbolj krhkih trenutkih mojih jutranjih meditacij. Takih "utrinkov" se je v preteklih letih nabralo že za kar nekaj zvezkov, ki jih sicer zelo skrbno skrivam in nikomur ne pokažem. 

Literarni kritik v meni (namenoma uporabljam moški spol, ker ta del sebe občutim kot resnega in strogega gospoda) je ogorčen, ker rad bere vrhunsko poezijo - in nalijmo si čistega vina: če bi "utrinke" hoteli brati kot poezijo, lahko nemudoma zaključimo, da so povsem zanič. Vsem prijateljem iz literarnih vrst srečevanja z njimi toplo odsvetujem. 

Utrinki so preprosto hitri zapisi, ki po svojih skromnih močeh beležijo določena razpoloženja ... In čeprav so brez literarne vrednosti, me, kadar jih berem za sabo, pomirjajo. Na blogu so se znašli, ker je radovednost, ali lahko še komu kaj lepega dajo, premagala mojo samokritičnost. 

Je to dobro ali slabo, pa presodite sami. Prvi utrinek lahko preberete na naslovu http://tina-utrinki.blogspot.com/2014/03/gora.html


torek, 11. marec 2014

Lalline pesmi - 4. del: "Da bi bedaka spravila k pameti, to je onstran mojih moči"

Tokrat z zadnjim svežnjem enajstih pesmi-izrekov kašmirske mistikinje in pesnice Lalle zaključujemo z intenzivnim druženjem z njo, ki je trajalo kar pet tednov ... (preberete lahko še uvod in moje prevode njenih pesmi: prvi, drugi in tretji del) 

Med pesmimi, objavljenimi danes, je tudi tista, ki je na branjih v živo požela veliko smeha, ob katerem sem imela občutek, da je naravnost osvobajajoč: "S svojo močjo lahko razkadim najbolj črne oblake,/ izsušim ocean in tvoje telo ozdravim katerekoli vročice./ A da bi bedaka spravila k pameti, to je onstran mojih moči." Mislim, da si ta izrek velja prebrati (in ponoviti) večkrat. Pogosto razmišljam, koliko moči porabimo, ker bi tiste, za katere menimo, da so "bedaki", radi spravili k pameti - in ob tem ne opazimo, kako smo v svoji ihti, s katero želimo druge ustrojiti po svoji podobi, pravzaprav tudi sami izjemno bedasti. 

Eden mojih najljubših izrekov (ta sicer ni Lallin) pravi: "Learn by doing, teach by being." Učimo se tako, da živimo in zgolj s tem, kar smo, smo lahko sorodnim dušam v navdih in oporo. Morda bi bilo energijo, ki jo porabimo za zgražanje nad tujo neumnostjo in pokvarjenostjo, bolj smiselno usmeriti v konstruktivno delovanje. 

Občutek, da svet zaradi človeške neumnosti drvi naravnost v maloro, nas lahko spravi v hudo agonijo. (Mene pogosto povsem ohromi.) Takrat velja vdihniti in na stvari pogledati s širše perspektive ... Se opomniti, da smo zgolj neznaten delec kozmosa, ki že eone pleše svoj ples - in ga bo še naprej, vsemu našemu brcanju navkljub.



Dokler pa smo tu in brcamo, se zdi najbolj smiselno, da drug drugemu pomagamo skozi življenje. To je, pravi Lalla, najbolj prava pot.

petek, 7. marec 2014

Lalline pesmi - 3. del: "Pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči"

V tretjem delu Lallinih izrekov (v preteklih tednih ste lahko brali uvodni, prvi in drugi del) spoznavamo Lallo kot notranje trdno, pokončno Mojstrico, neodvisno od zunanjih okoliščin. Neomajno sledi svoji Poti, čeprav jo življenje nenehno preizkuša. 

Lalla je živela v Kašmirju v 14. stoletju in za žensko tistega časa je bila pot, ki si jo je izbrala, posebej težka. Kot zelo mlado so jo poročili, a v zakonu ni imela sreče. Po pripovedovanjih, ki so se ohranila vse do danes, naj bi ji posebne težave povzročala kruta tašča, ki naj bi jo trpinčila in celo stradala. Vzrok taščine nejevolje naj bi bilo Lallino nagnjenje k duhovnosti, meditaciji in iskanju presežnega. Obupana Lalla se je okrog petindvajsetega leta odločila zapustiti moža (otrok naj ne bi imela - lahko, da je bil tudi to eden od razlogov, da moževa družina z njo ni bila zadovoljna), kar je v tistem času pomenilo, da je postala družbeno povsem brezpravna. Zatekla se je k duhovnemu učitelju, mojstru joge in kašmirskega šivaizma, kasneje pa živela kot potujoča puščavnica, romarka brez kakršnekoli lastnine ali zaledja. Kako težko je bilo takšno življenje, si je najbrž nemogoče predstavljati - Lallo so pestili lakota, mraz, bolezni, strašno pa je bilo tudi družbeno zasmehovanje. A Lalla ni pustila, da bi ji kaj prišlo do živega - o zmerljivkah in kletvicah, ki jih je bila deležna, recimo pravi: "Lahko pest pepela razbije ogledalo? Ne, le zlošči ga."

O Lalli so se ohranile legende, ki jo predstavljajo kot "golo svetnico" - zgodovinsko to najbrž ne drži, golota, o kateri govori, je bila bolj verjetno mišljena metaforično. "Mojster mi je dal le eno navodilo: pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči." Gledati v globino skozi tančico videza je ena bistvenih duhovnih vrlin. Živeti brez mask, brez poziranja in blefiranja - to je golota, h kateri nas kliče Lalla. Slediti ji pomeni z lahkotnim korakom plesati skozi življenje, pa naj bo kakršnokoli že!