Prebliski odslej na moji spletni strani!

Z letom 2016 bodo Prebliski v tej obliki ugasnili - a brez skrbi, ne bo jih konec, le reinkarnirali se bodo! Vse moje prebliske in utrinke boste odslej lahko brali na enem mestu - na moji prenovljeni spletni strani www.tinakosir.si

Se beremo!

Prepoznavanje darov minljivosti

V jesenskem času, ko se dnevi krajšajo in se narava pripravlja na zimsko spanje, se svet zdi prepreden z zavestjo minljivosti. Nekateri se jeseni počutijo tesnobno, drugi melanholično, tisti, ki radi zremo navznoter (in od tam potem po potrebi tudi še navzven), pa smo v svojem elementu. Rada imam jesen. Tudi deževne dni, ki so že sami po sebi odličen izgovor, da se človek zavleče v kak kot z dobro knjigo ali si privošči podaljšano meditacijo. 

Letošnjo jesen imam posebej rada, ker mi novi tečaji joge (zdaj jo učim v lastni režiji in v skladu s svojim razumevanjem in občutenjem te čudovite prakse, ki mi je toliko dala) prinašajo dragocena srečanja in nova spoznanja. 

Za čas jesenskih šolskih počitnic (v tednu pred 1. novembrom) sem pripravila poseben program, ki bo odprt tudi za zunanje udeležence, saj gre veliko redno vpisanih takrat na potep. Tole je "uradni", kratki opis (več o tem, kaj točno bomo počeli in opis praks, ki jih lahko uporabljate tudi sami, pa v nadaljevanju tega zapisa pod fotografijo):

PREPOZNAVANJE DAROV MINLJIVOSTI: prakse za krepitev budnosti, pristnosti, sočutja in preobrazbe 

(v ponedeljek, 26. oktobra od 19:15 – 20:45 ali v petek, 30. oktobra od 17:15 – 18:45 v Ubrani dvorani na Celovški 55)

Čas okrog 1. novembra je v starodavnih kulturah pomenil posebno sveto obdobje, ko so meje med svetovi krhke in je zato mogoč stik z dušami preminulih. Praznovanje »noči čarovnic« je danes povsem skomercializirano in že kar groteskno, smisel dneva spomina na mrtve pa se tudi pogosto izgubi pod težo formalnosti. A v vseh resnih tradicijah je zavest minljivosti veljala za osrednje orodje duhovne prakse – lahko jo uporabimo, da živimo bolj budno prisotno, se večkrat opomnimo na to, kaj je bistveno, razvijamo pristnost, srčno povezanost in spoznavamo moč preobrazbe. V sklopu tega programa bomo preizkusili nekaj enostavnih, a učinkovitih praks, ki so nam lahko pri tem v  pomoč.

Prispevek: 12 Eur

Več informacij in prijave: tina.kosir@gmail.com 

foto: Ron Cogswell/ Flickr Creative Commons

Budnost

Zares ponotranjena zavest minljivosti že sama po sebi prinaša željo, da bi živeli bolj budno prisotno. Če si dovolimo zavedati se, da nam je čas odmerjen, z njim ravnamo bolj pazljivo. Kaj je tisto, kar je res vredno naše pozornosti? Odgovor na to ne more priti od zunaj. Enostavna praksa, ki jo delamo pred spanjem (lahko tudi leže), pa pomaga, da bolje ozavestimo notranje procese, na katere med aktivnostmi ne moremo biti dovolj pozorni. Tako ne le zavestno podoživimo dan, pač pa tudi urimo spomin in ozaveščamo vzorce, ki nam morda jemljejo energijo. 

Meditativno-refleksivni pregled dneva (prakso izvajamo ob koncu dnevnih aktivnosti):

Udobno sedimo ali ležimo (priporočljivo je, da je hrbtenica vzravnana) z zaprtimi očmi in si vzamemo čas, da se pozornost ponotranji. Zavedamo se telesa, diha, po potrebi pozornost osredotočimo s pomočjo vizualizacije simbola (recimo plamena sveče). 

Počasi začnemo obujati spomine na dnevne dogodke in si celoten "film" dneva odvrtimo nazaj - začnemo z večerom in si poskušamo čim jasneje v spomin priklicati različne dogodke vse do jutra. 

Opazujemo mentalne podobe, hkrati pa ozavestimo kakršnakoli občutja, ki so povezana z njimi. Ob tem jih lahko tudi poimenujemo (mentalno si rečemo recimo: "nemir", "veselje", "strah", "ljubosumje", "začudenje", "jeza", "sočutje", ipd.).

Pomembno je, da se v podoživljanju ne "zataknemo", ampak da ta "film" gladko teče: obudimo spomin, ozavestimo občutje ob njem in ga izpustimo. Oboje, tako mentalne podobe kot občutja, poskusimo opazovati z jasnino in distanco, kot da ne bi bila naša. Če ugotovimo, da je kak mentalni ali čustveni vrtinec posrkal našo pozornost (se zalotimo, da premlevamo), to ozavestimo in se takoj premaknemo naprej (oz. nazaj).

Ko smo pregledali ves dan in obudili spomine do trenutka, ko smo se zjutraj prebudili, se za nekaj časa osredotočimo na dihanje in pustimo, da se misli in občutja nežno razblinijo.

Pristnost

nadaljevanje prejšnje prakse: Podoživeti utrinke dneva

Potem ko smo si vzvratno odvrteli "film dneva", v naravnem vrstnem redu (torej od jutra do večera) ponovno podoživimo "utrinke": čim jasneje si predstavljamo in ozavestimo trenutke, ko smo občutili notranjo radost, ko smo se počutili najbolj žive, ko nas je preplavilo občutje miru ali napolnilo občutje lepote. To so lahko zelo drobni, navidez nepomembni trenutki, na katere bi sicer pozabili. Lahko se recimo ponovno spomnimo osuplosti nad lepoto sončne svetlobe, ki si utira pot med listi dreves, ali pa trenutka, ko smo začutili srčno povezanost in bližino. Podoživimo skratka trenutke, ki nas polnijo. Ozavestimo jih in negujmo občutje hvaležnosti, da so nam bili dani. 

Redno izvajanje te prakse pomaga, da ozavestimo, kaj nas zares hrani. Tisto, kar nas zares osrečuje, namreč ni nujno tisto, kar bi pričakovali, da nas bo. 

Sočutje

V tradicionalnih šolah se je pred vsemi praksami učilo pravilno naravnanost, brez katere lahko tehnike vodijo k ravno nasprotnim učinkom, kot naj bi ga imele. Močne tehnike, ki intenzivno prebujajo energijo, je v odsotnosti pravilne naravnanosti mogoče zlorabiti. Določeno tehniko lahko "zlorabljamo", ne da bi se tega sploh zavedali - če naša osnovna naravnanost ni zdrava, lahko moč, ki jo prebudimo s tehnikami, zgolj okrepi naše patološke vzorce v odnosu do sebe in drugih. 

Danes so recimo zelo popularne prakse čuječnosti (mindfulness), a v zgodnje-budistični tradiciji so jih učili šele potem, ko se je učenčev um dobro ustalil v tako imenovanjem stanju "dobrohotne naklonjenosti". Šele iz stanja dobrohotne naklonjenosti, ki je osnova sočutja, je mogoče modro in vešče ravnati z mentalnimi vsebinami - lastnimi ali tujimi. 

Sočutje v pozunanjeni, aktivni in nemirni družbi ponavadi razumemo kot nekaj, kar je treba nujno izkazovati z (velikimi) besedami in dejanji. Slabo se počutimo, kadar ob nekom, ki je v stiski in bi mu radi pomagali, ne najdemo pravih besed ali imamo občutek, da ne moremo ničesar storiti. V strahu pred tem, da se sočlovek ne bi počutil zapuščeno, ga pogosto "napademo" s povsem neprimernim besedovanjem in delovanjem, ki le veča njegov občutek osamljenosti in nerazumljenosti. S preprostimi vajami bomo poskusili ozavestiti veliko moč sočutne prisotnosti, ki je osnova pristne in nenasilne bližine. 

Vizualizacija za razvijanje dobrohotne naklonjenosti:

Zapremo oči, se zavedamo telesa, diha, se umirimo.

Pred seboj si predstavljamo ogromno sonce. Sonce se v indijskih tradicijah (in tudi drugod po svetu) pojavlja kot simbol brezpogojne darežljivosti, saj enako sije na vse, brez razlikovanja.

Predstavljamo si, da vdihnemo sončno svetlobo, ki polni naše srčno središče. Z izdihom se svetloba širi iz našega srca.

Občutimo ljubečo naklonjenost, ki nas z vsakim dihom bolj prežema.

Razvijanje sočutne prisotnosti:

To vajo delamo v paru.

Usedemo se kak meter narazen. Zapremo oči in nekaj časa razvijamo občutje dobrohotne naklonjenosti.

Nato odpremo oči in drug drugemu brez besed mirno zremo v oči. Opazujemo občutja, ki se porajajo ob tem.

Vajo izvajamo 10 min v tišini. 

Preobrazba

Nenehno spreminjanje je v naravi vseh reči, tudi navidezno nepremičnih in nespremenljivih. Preobrazba je povsem naraven proces. Jogijske prakse ga sicer lahko pospešijo, usmerijo energijo preobrazbe in nam pomagajo, da jo ozavestimo. 

V imenu "preobrazbe" bi torej lahko izvajali številne prakse, a za konec programa sem izbrala petje mantre oṃ v skladu z učenjem iz Upanišad, kjer se je oṃ uporabljal za spodbujanje občutka razpiranja zavesti iz individualne (atman) v univerzalno (brahman). 

Petje mantre oṃ (po učenju Upanišad):

Pri podaljšanjem petju mantre se zvok "o" podaljša/razveže v zvezna zvoka a-u: a neopazno prehaja v u.

Ko pojemo zvok "aaaaa", ga občutimo v srčnem področju.

Ko se zvok preobraža v "uuuu", se postopa dviga in doseže grleno področje. Od tod potuje po grlu navzgor.

Zvok "ṃṃṃṃṃṃ" NI naš "m", pač pa se ga tvori kot francoski nosnik - usta ostanejo ODPRTA, zvok pa tvorimo, kot bi imeli zamašen nos. Občutimo ga,  kako se v ustih pričenja na vrhu neba, kjer trdo nebo prehaja v mehko, nato pa se dviga naravnost skozi sredino glave vse do vrha glave. Poskusimo občutiti, kako zvok "prebada" vrh glave in v ravni črti potuje še kakšnih 10 cm iz vrha glave (kot bi bil kakšna virtualna antena). V mislih spremljamo zvok do te točke (približno 10 cm nad vrhom glave). Ko prenehamo s petjem mantre, poskusimo v tišini občutiti, kako se zavest s te točke širi navzven.

Ponavljamo vsaj deset minut.

Po koncu prakse še vsaj pet minut sedimo v tišini in opazujemo stanje zavesti.

*       *       *

Joga - pot navznoter (praksa z vsebino); več informacij

Termini in lokacije rednih tečajev (tečajem se lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge):

PONEDELJEK, 19:15 – 20:45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj. 

SREDA, 18:30 – 20:00; Joga center Parinama (dvorana Pingala), Cesta na Brdo 85, Lj.

PETEK, 17:15 – 18.45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj.

Prijave: tina.kosir@gmail.com

JOGA - POT NAVZNOTER: praksa z vsebino

JOGA - POT NAVZNOTER

praksa z vsebino

(vse tečaje pripravljam in vodim Tina Košir Mazi)

(o jogi kot poti navznoter sem pred poletjem sicer že pisala v malo bolj esejistično-izpovednem zapisu, tale novi skuša biti bolj strnjen in ima ambicijo, da se sčasoma preseli na spletno stran - dokler je ne uredim, pa bo gostoval tu)

Termini in lokacije (tečajem se lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge):

PONEDELJEK, 19:15 – 20:45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj. 

SREDA, 18:30 – 20:00; Joga center Parinama (dvorana Pingala), Cesta na Brdo 85, Lj. 

PETEK, 17:15 – 18.45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj. – 

Osnovne značilnosti tečajev:

-          poudarek na pozornem zaznavanju in ozaveščanju notranjih procesov, ki jih sprožijo jogijske prakse

-         globlje razumevanje pomena in učinka jogijskih praks 

-       osebni pristop k učenju in oblikovanju programa

Cenik:

tromesečni sklop (september - december 2015): 12x 90 min – 120 Eur (če se tečaju priključite kasneje, se vrednost ur, ki ste jih zamudili, odšteje od cene)

mesečni sklop: 4 x 90min – 50 Eur

Dodatne informacije in prijave: tina.kosir@gmail.com

foto: Stiller Beobachter / Flickr Creative Commons

Moja pot

Azijske kulture so me zanimale, odkar pomnim. Že kot otrok sem rada poslušala čudovite indijske pravljice in kasneje modrostne zgodbe. Joge sem se najprej poskušala priučiti preko knjig, pri devetnajstih letih pa sem se ji resno posvetila v okviru ljubljanskega Tara Yoga Centra, kjer se izvaja program Biharske šole joge (oz. Satyananda yoge). Sistem me je prepričal z bogato duhovno vsebino in resnim, sistematičnim pristopom k praksi. Joga je postala moja velika ljubezen in nepogrešljiv del življenja. Opravila sem triletni učiteljski tečaj, več let poučevala (predvsem nadaljevalne skupine), asistirala pri izvajanju učiteljskih tečajev, kot prostovoljka pa učila jogo tudi otroke v Mladinskem domu Malči Belič. Hkrati sem se indijski kulturi posvečala v okviru študija primerjalne književnosti in filozofije, ki sem ga zaključila z diplomsko nalogo o enem od temeljnih besedil joge, filozofski pesnitvi Bhagavad-giti (diplomska naloga je bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado). Joga mi je bila v neprecenljivo oporo v obdobju težavnih življenjskih preizkušenj, ko se je moja praksa še poglobila in izčistila. Ker sem si želela bolje razumeti notranje procese, ki jih sprožijo jogijske prakse, sem se odločila za doktorski študij indijske filozofije, ki ga z letošnjim letom počasi zaključujem.  Moje razumevanje joge je s študijskimi in življenjskimi izkušnjami pridobilo nove dimenzije, zato sem z letošnjim letom stopila na samostojno pot, na kateri neodvisno od zunanjih institucij sledim tistemu, kar občutim kot pristno in bistveno.

Joga – pot navznoter

V današnjem času, ki močno časti zunanji videz in formo, beseda »joga« ponavadi označuje predvsem zelo značilne telesne položaje (asane), v manjši meri pa kvečjemu še nekaj dihalnih vaj (pranayam) in sprostitvenih tehnik (npr. yoga nidra). Razumevanje notranjih procesov, ki jih te tehnike (lahko) sprožijo, je žal zelo pomanjkljivo. A prav ti notranji procesi so bistvo joge, zato sem svoj pristop k učenju poimenovala »pot navznoter«. Na poti navznoter sicer uporabljamo najraznovrstnejše tehnike, ki so se razvile tekom dolgotrajnega razvoja joge: asane (položaje), pranayame (uravnavanje energije preko diha), bandhe in mudre (načrtno preusmerjanje energijskih tokov), dharane (različne oblike osredotočanja, ki vodijo v meditacijo) … A vse tehnike so le orodja in ne končni cilj. Zato, recimo, telesa ne silimo nasilno v položaje, ki nam morda ne ustrezajo, pač pa le nežno sproščamo krče in zastoje, ki ovirajo naravni tok naše notranje živosti. Naša pozornost je več čas usmerjena navznoter in sledi notranjemu dogajanju, ki ga v hitrem tempu sodobnega življenja sicer prezremo. Naj dodam še, da me žalosti ločevanje med »jogo« in »meditacijo«, ki je danes postalo že kar samoumevno (čeprav nima podlage v zgodovini joge), izvira pa iz nerazumevanja narave meditativnega procesa. Dejansko meditativni proces sprožimo s ponotranjenim zavedanjem, ki ga je smiselno negovati v vseh tehnikah (tudi asanah), kako se razvija, pa ni odvisno (samo) od (zunanje) oblike tehnike. Tradicionalna jogijska besedila so posvečena predvsem temu, da osvetljujejo, kaj se dogaja z zavestjo v meditativnih stanjih – tukaj se pot joge šele začne in ne konča. Ni nujno, da bi za takšna doživetja morali izvajati zelo komplicirane in naporne tehnike – veliko globlji uvid vase bomo dobili, če izvajamo enostavne tehnike z osredotočeno pozornostjo.

Praksa z vsebino

Beseda, ki je v povezavi z jogo tudi postala povsem samoumevna,  je »vadba«. Spomni na »telovadbo«, proti kateri sicer nimam nič in je nedvomno koristna za zdravje in splošno dobro počutje, vendar naj bi šlo pri jogi za nekaj drugega (če jo vsaj malo povežemo z njeno bogato duhovno dediščino). »Vadba« pomeni disciplinirano in redno izvajanje tehnik, kar je sicer fino – a joga je stanje duha, pri katerem je bistveno tudi razumevanje in spoznanje. V strahu, da učencev ne bi indoktrinirali z nepotrebno religioznostjo, smo moderno jogo preveč »osvobodili« kakršnekoli vsebine, kar vedno bolj vodi k temu, da od joge ostaja le prazna lupina, ki jo nepremišljeno polnimo s prepričanji sodobne potrošniške družbe. Močno verjamem, da je jogi treba vrniti vsebino – vsak/a izkušen/a in predan/a učitelj/ica lahko ponudi drugačno vsebino, še zdaleč ne mislim, da bi morala biti ta enovita, ravno nasprotno, čudovito je, da je raznolika. Vsebina, ki jo lahko na podlagi tega, čemur se posvečam, delim s tistimi, ki vas zanima, so uvidi iz raznolikih indijskih filozofij, mitologije in književnosti. Na naših srečanjih bomo tako (sicer zelo strnjeno) skupaj s praksami spoznavali temeljne pojme duhovne dediščine joge, začinjena pa bodo tudi s ščepcem poezije.

Orodja za samostojno in neodvisno prakso, odporno na  življenjske preizkušnje

Na tečajih ne bomo izvajali vratolomnih položajev, zato se lahko pridružite ne glede na predznanje joge ali morebitne zdravstvene omejitve. Leta prakse so me naučila, da so najenostavnejše tehnike pogosto najdragocenejše, saj jih lahko učinkovito uporabljamo v različnih življenjskih situacijah in ne samo v okviru tedenske »vadbe«. Rada bi vam posredovala orodja, s katerimi lahko oplemenitite svoje doživljanje ter vedno in povsod vzpostavite stik z globljimi vidiki svoje narave, od koder izvirajo modrost, mir in moč.  Prepričana sem, da za to ne potrebujemo dragih pripomočkov, neskončnega števila delavnic ali (domnevno) razsvetljenega guruja – potrebujemo miren, prazen čas, da se zazremo navznoter in začutimo tisto, čemur zaradi zunanjih motenj sicer ne posvečamo pozornosti. Sredi zahtevnih življenjskih preizkušenj nam najbolj pomaga moč mirno obsedeti z vsem, kar se dogaja v nas in/ali drugih – globoki mir namreč ni odsotnost slehernega namira, ampak je doživetje širnosti zavesti, ki zaobjema ter hkrat presega vse, kar nosimo v sebi.

Osebni pristop

V okviru vsake ure si vzamemo čas, da se pogovorimo o vaših doživetjih, če imate dodatna vprašanja, pa sem vedno dosegljiva tudi po mejlu ali telefonu. Program začnemo z enostavnimi tehnikami, ki so primerne za vsakogar, razvijamo pa organsko v skladu s tem, kar zaznam, da bi vam lahko najbolj koristilo. Napredek v jogi ni linearen, ampak je cikličen – ko se čez čas vrnemo k tehnikam, za katere se nam zdi, da jih že obvladamo, jih lahko doživimo in začutimo povsem drugače in na novo. 

Nov Utrinek: Na zlatem oceanu

Še tukaj naznanim nov Utrinek, ki ga lahko preberete na tejle povezavi: http://tina-utrinki.blogspot.com/2015/07/na-zlatem-oceanu.html

Še odlomek za okus:

"Ni nujno, da miselne vsebine v globljih meditativnih stanjih povsem potihnejo, izgubijo pa uničevalni naboj. Mogoče jih je opazovati z radovednostjo in čudenjem ... Od kod prihajajo? Čigave so? Kdo je ta, ki opazuje? Kdo je, ki se čudi? 

Prostranost se diha, čuti,

okuša medeno teksturo

svojih nepreštevnih podob."

Joga - pot navznoter

V brezvetrju ne plapola
svetilki plamen. Čisto tak
je jogi mirnega duha,
ki z jogo obvladuje se.

(iz Bhagavadgite v prevodu Vlaste Pacheiner - Klander)

Dragi moji, nekateri ste že na Facebooku zasledili obvestilo, ki sem ga objavila pred časom - jeseni pričenjam s čisto svojima tečajema joge, juhej! Še enkrat kopiram uradno obvestilo sem, bolj podroben opis moje vizije pa najdete spodaj ...

Oba spodaj razpisana tečaja sta trenutno povsem polna (vsem, ki ste se prijavili, najlepša hvala za zaupanje!), bom pa po novem letu zagotovo zorganizirala še kakšen termin. Obetajo se tudi krajša dogajanja (eno popoldne, vikend ipd.) ter predavanja na temo zgodovine joge in različnih vidikov indijske filozofije. Če bi želeli, da vam obvestila o tečajih/predavanjih/delavnicah pošiljam po mejlu, mi, prosim, sporočite (tina.kosir@gmail.com).

JOGA - POT NAVZNOTER (praksa z vsebino)

Jogijske prakse so se v indijski kulturi tisočletja razvijale kot način, kako se lahko človek umakne od zunanjih motenj in raziskuje ter krepi globlje vidike svoje narave. Sodobno poučevanje je pogosto osredotočeno predvsem na telesni vidik jogijskih tehnik, zato se izgublja bogastvo jogijske modrosti. Tina Košir Mazi, ki bo tečaj vodila, se je tradicionalnih jogijskih prvin dvanajst let učila pod okriljem Biharske šole joge, kjer je opravila tudi učiteljski tečaj in večletno učiteljsko prakso, z letošnjim letom pa je stopila na samostojno pot. Svoje razumevanje poglablja z doktorskim študijem indijske filozofije in učenjem sanskrta, kar ji omogoča stik z zakladnico izvirnih jogijskih besedil. Prav zato je razvila svojstven pristop k učenju joge: v okviru tečaja boste spoznavali in vadili jogijske tehnike (asane, pranajamo, bandhe, mudre, meditacijske tehnike), temeljito pa bo osvetljeno tudi njihovo ozadje, saj je v jogijski kulturi veljalo, da je pravilno razumevanje najpomembnejši vidik prakse - brez pravilne naravnanosti prakse namreč učinkujejo le površinsko. Tečaj bo zasnovan tako, da se ga lahko udeležite ne glede na predznanje joge. Potekal bo enkrat tedensko po 90 min, na voljo pa sta dva termina: ob ponedeljkih od 19:15 do 20:45 (s tečajem pričnemo 14.9. 2015) ali ob petkih od 17:15 do 18:45 (pričnemo 18.9. 2015), obakrat v Ubrani dvorani na Celovški 55 v Ljubljani. Cena: 120 Eur za trimesečje (za 12 praks z vsebino - 1x tedensko po 90 min) ali 50 Eur mesečno (za 4 prakse z vsebino - 1x tedensko po 90 min). Za več informacij in prijave pišite na elektronski naslov tina.kosir@gmail.com.

Kaj je joga? Ščepec teorije …

»Če beseda joga pomeni veliko stvari, je to zato ker joga tudi je veliko stvari,« je v svoji monumentalni knjigi Joga: nesmrtnost in svoboda (ki je edina v slovenskem prevodu dostopna akademska študija o jogi) zapisal sloviti religiolog Mircea Eliade. Beseda yoga ima v sanskrtu več kot sto pomenov, v indijski kulturi pa se je uveljavila kot poimenovanje za kakršnokoli tehniko ali metodo za doseganje (bolj ali manj) duhovnih ciljev, pa tudi za končno stanje samo. O tem, za kaj si je vredno prizadevati, so imele različne šole in smeri v zgodovini zelo različna mnenja, zato se je že v predmoderni indijski kulturi razvilo nepreštevno oblik joge, ki so se pogosto medsebojno prepletale in oplajale, pa tudi tekmovale in si nasprotovale. V 20. stoletju se je joga reinkarnirala in zaživela povsem novo življenje v okviru globalne tržne kulture. Vsak dan vznikajo nove oblike in novi pristopi. Izoblikovati enovito in smiselno definicijo, kaj naj bi joga bila, je zato povsem nemogoče. Za jogo velja enako, kot je Mahatma Gandhi dejal o Indiji: karkoli o njej rečete, enako res je tudi ravno nasprotno. Ta neizmerna pestrost – tako joge kot indijske kulture – me osebno vsak dan znova navdihuje, preseneča (v dobrem in v slabem) ter ohranja budno radovedno.

Doktorski študij indijske filozofije, ki se mu posvečam zadnja tri leta, mi omogoča tudi veliko boljši pregled nad zgodovino joge, kot sem ga imela prej, čeprav me je to področje vedno zanimalo in sem o njem precej prebrala. Dejansko pa je zgodovina joge (zaradi različnih interesov, povezanih z njo) zavita v toliko megle, da se je v zvezi z njo težko dokopati do kolikor toliko zanesljivih dejstev – treba se je prebiti skozi precej suhoparnih akademskih študij, od katerih vsaka osvetljuje le kak košček, močno izostriti sposobnost za ločevanje zrnja od plev in zagristi v izvirna sanskrtska besedila.

Soočenje z realno (in ne mitsko ali legendarno) zgodovino joge me je odrešilo zablode, za katero zaljubljenci v jogo pogosto trpimo, da je nekje nekoč obstajala »prava« joga. Jogo so v vseh časih in okoljih izvajali resnični ljudje iz mesa in krvi in to z najrazličnejšimi motivi – plemenitimi in nizkotnimi, sebičnimi in nesebičnimi, duhovnimi in posvetnimi. Joga se je razvijala v konkretnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah, ki se zrcalijo v njenih pojavnih oblikah, a prakse so pripeljale do številnih uvidov in spoznanj, ki so izjemno dragoceni, navdihujoči, celo brezčasni.

Globlje razumevanje zgodovine joge mi pomaga lažje razumeti tudi številne oblike, v katerih se pojavlja danes – te so odsev časa, v katerem živimo in vrednot, ki jih kot družba gojimo. Joga ne bi mogla postati tako množičen pojav, kot je, če bi bilo drugače. Tudi v preteklosti so jogijske veščine številni uporabljali za to, da bi si pridobili družbeni vpliv in status. Zagotavljali so, da (praviloma skrivne) prakse, ki jih učijo, prinašajo nesmrtnost, popolno zdravje in magične moči. V Kulārṇava-tantri iz 11. stol. lahko preberemo še danes zelo aktualno ugotovitev: »Lahko je najti učitelja, ki te osvobodi premoženja, težko pa je najti takega, ki te vodi do duhovne osvoboditve.«

Vedno pa je obstajala tudi peščica ljudi, ki so razmišljali drugače, preizpraševali splošno sprejeta prepričanja in ubirali neuhojene poti. Osebno me njihova učenja, ne glede na čas in kulturo, zanimajo bolj od »mainstreama«. Ta osebna značilnost močno zaznamuje tudi moj pogled na jogo.

Jogijske tehnike vsekakor lahko uporabljamo za doseganje zdravja, dobrega počutja, mladostnosti, da si polepšamo postavo in pomirimo živce. A zame je joga zaklad, ker iz osebnih izkušenj vem, da nam lahko pomaga ne le izboljšati zdravje in vitalnost, ampak tudi soočiti se z boleznimi, izgubami in minljivostjo, ki so neizbežno dejstvo zemeljskega obstoja. Res je, vadba joge lahko polepša naš videz – a mene bistveno bolj zanima, kako se naseliti v sebi in postajati vedno manj odvisen od zunanjih potrditev. Bomo z vadbo joge bolj sijoči in uspešni? Že mogoče, a bolj smiselno se mi zdi negovati notranji plamen, ki ga ne ugasnejo zunanje nevihte in razvijati toplino sočutja, da bi z njo zaobjeli skupnost čutečih bitij.

K temu naj bi vodila »pot navznoter«, kot si jo predstavljam.

»Pot navznoter« v praksi

V praksi mi je v izvajanju in poučevanju joge blizu kar se da nenasilen, nežen pristop s poudarkom na razvijanju globine zavednaja.

Na primer: jogijskih položajev se lahko lotimo tako, da stopimo s svojim telesom v vojno in ga poskušamo prisliti, da bi bilo v položaju videti čim bolj podobno brhki petindvajsetletnici (ki je po možnosti od petega leta trenirala gimnastiko) s fotografije ali videa  na internetu. Doma se gledamo v ogledalo, da preverimo, koliko nam še manjka do popolnega dosežka. Ko smo zadovoljni, poskrbimo, da fotografijo svojega položaja čim prej delimo na Facebooku in nadaljnih nekaj ur vzhičeno štejemo všečke. Juhej, zmagali smo! Ne dvomim, da nam takšna joga lahko prinese določeno zadoščenje. Je pa škoda, ker s tovrstnim pristopom zamudimo priložnost, da bi začutili veliko globlji, radostni mir, h kateremu joga lahko vodi – a žal ni združljiv z narcističnim ekshibicionizmom in histeričnim hlastanjem za všečnostjo.

Ko se odpravimo na pot navznoter, si zagotovimo prazen čas in varen prostor, da lahko odložimo oklepe in maske, ki nas branijo med dnevom,  pozabimo na zunanja pričakovanja in se posvetimo temu, da občutimo svojo živost. Zapremo oči, občutimo telo. Ko izvajamo položaj, ne poskušamo posnemati drugih ali se primerjati z njimi – vsako telo je svoje vesolje in ima svoje zakonitosti. Kot učiteljica predvsem budno pazim, da udeleženci tečaja ne delate gibov, ki bi vam lahko škodili. Počasi in nežno zavzamemo položaj, pri tem pa je uradno »pravilna« izvedba položaja le vodilo. V starodavnih oblikah joge smisel položajev ni bil v tem, kako je bil praktikant v njih videti navzven, ampak v notranjih energijskih procesih, ki jih položaj sproži. Tem pozorno sledimo tudi na poti navznoter. Odkrivamo občutja, ki se porajajo in v skladu z njimi oblikujemo svojo prakso.

Da bi dosegli globlja meditativna stanja, bomo uporabljali najrazličnejše oblike dharane (meditacijske osredotočenosti) – od bolj »asketskih« oblik nevsiljivega opazovanja mentalnih vsebin, ki se spontano porajajo, do bolj »baročnih« vizualizacij in manter. Jogijske tradicije so razvile res veliko tehnik, saj je veljalo, da vsakomur ustreza malo drugačna. Moj pristop je tudi, da vas zelo spodbujam k opazovanju, kaj vam osebno ustreza – po mojih izkušnjah se temu splača slediti. Če določeno tehniko izvajate samo zato, ker vam je tako naročil nekdo s pozicije avtoritete, čeprav do nje občutite odpor, je izkupiček ponavadi precej uboren in zapovedana »duhovna praksa« zgolj še en dodaten dejavnik stresa in prisile.

Tisti, ki vas indijske tradicije zanimajo ali imate z njimi izkušnje, veste, da se v njih zelo poudarja vloga »guruja«, brez katerega, pravijo, ni uspeha v praksi. Vendar ni bilo vedno tako. V upanišadskih časih, recimo, je bil učitelj pač nekdo, ki je pridobil določeno znanje, z učitelji so debatirali in jih preizpraševali, spoštovanje pa ni bilo namenjeno toliko učitelju kot osebi, ampak njegovemu učenju in znanju. Kult osebnosti gurujev kot absolutnih, vsevednih avtoritet, v katere se nikoli ne sme podvomiti, se je razvil v srednjem veku v okviru tantrizma in je neposredna preslikava fevdalnega političnega sistema v »duhovno« sfero – podobno kot v katoliški cerkvi. V okviru »duhovnih« organizaci/ institucij, ki lahko načeloma širijo tudi veliko kvalitetnih učenj in dragocenih sporočil, prihaja v rigidno hierarhičnih odnosih do številnih patologij.

Patološke, celo psihotične znake kaže tudi poplava »mojstrov« na razgibanem tržišču novodobne duhovnosti. Vikend paketi instant razsvetljenja so očitno velika prodajna uspešnica. Nekdo mi je prijazno svetoval, da bi se z namenom obveščanja predstavila na internetnem portalu z raznoliko ponudbo storitev s področja duhovnosti, ezoterike in alternativnih metod zdravljenja, kamor naj bi spadala tudi joga – pa se mi je ob vseh mojstrih, ki prebivajo v Sloveniji, malce zvrtelo v glavi. V tej izbrani družbi se nekako ne prepoznam, zato bom kar se obveščanja tiče ostala kar pri temle blogu …

S prijatelji smo se šalili, da bi mi namesto certifikata, da sem »mojstrica theta žarka sedme dimenzije« (tega seveda nimam, da ne bi bil kdo zaveden), lahko izdali potrdilo s številnimi podpisi vseh, ki me poznajo in jamčijo, da vsekakor nisem kakršnakoli mojstrica. Storitev izdajanja certifikatov bi lahko nadgradili tako, da bi ob začetku tečaja vsak udeleženec dobil potrdilo, ki zagotavlja: na tečaju ne boste postali mojster, razsvetljenje je zelo malo verjetno, zdravje in dobro počutje pa nista vedno le v vaših rokah.

Šalo na stran: joga je že skoraj petnajst let del velik del mojega življenja. (Skoraj) vsak dan se z njo začne in zaključi. Jogijska praksa je bila moje zatočišče v težkih časih in ozemljitev v trenutkih radostne vzhičenosti. Tako resno se ji nisem posvetila zato, ker bi bila kakorkoli izjemna ali modrejša od drugih ljudi, ampak ravno obratno, ker je bilo z življenjsko prtljago, ki jo nosim, pogosto težko shajati. Ker je bilo težko nositi veliko čustveno občutljivost in fizično krhkost. A indijski bog Šiva, ki je tudi zavetnik joge, slovi po zmožnosti strup preobražati v nektar. Izkusila sem veliko moč joge kot notranje alkimije, ki tisto v nas, kar se zdi svinec, preobrazi v zlato. A po notranji ogenj je treba globoko vase.

Pot navznoter je pot brez konca.

Veselim se naših skupnih poti v septembru!

Darovi minevanja - Ko smrt prehiti rojstvo ...

V preteklih dneh je luč sveta ugledala nova Mančina knjiga Darovi minevanja, ki je malo tudi moja. Sem ena od sedmih dopisovalcev, s katerimi si Manca dopisuje o vprašanjih, ki jih pred nas postavlja dejstvo minljivosti, ko ga izkusimo od blizu in zares - o boleznih, umiranju, smrti, žalovanju ... in nenadejanih darovih, ki nam jih prinašajo ti nepovabljeni gostje. Zato je navkljub "težki" temi to predvsem knjiga o upanju, celjenju, odkrivanju neizmerne preživetvene moči,ki se pogosto v nas prebudi prav v najtežjih življenjskih preizkušnjah, knjiga, ki vabi k premisleku o bistvenem in ki usmerja k sočutju in modrosti.

O Buddhi in budnosti

Ena mojih najljubših zgodb je pripoved o tem, zakaj naj bi se Buddha odpravil na duhovno pot. Kot mlad princ je Siddhartha Gautama živel v izobilju kraljeve palače, kjer je bilo vsega na pretek. Obdan z mladimi, zdravimi in lepimi dvorjani je živel v nekakšnem pravljičnem svetu, daleč stran od skrbi običajnih ljudi. Nekega dne pa je na sprehodu zašel onkraj obzidja in se pretresen soočil s povsem drugačno podobo sveta, z revščino, bedo in bolečino. Srce mu ni dalo, da bi po tem, kar je videl, še živel v umetno ustvarjenem milnem mehurčku. Odpovedal se je življenju na dvoru in se pridružil gozdnim asketom, da bi našel način, kako se osvoboditi trpljenja ob tistem, kar nas vse slej ko prej doleti, ne glede na to, na kateri strani obzidja sicer živimo: bolezen, staranje in smrt. 

Buddhova zgodba mi v življenju pogosto služi kot kompas ... Se razvijam tako, da zmorem vedno bolj ohranjati mir tudi ob neposrednem soočenju z  bolečino in minljivostjo ali pa ju želim odriniti? Zdi se mi, da prodajno uspešni paketi instantne duhovnosti vsi po vrsti obljubljajo čudežno odrešitev pred vsemi tegobami, z njihovo pomočjo bomo večno mladostni, privlačni, zdravi, produktivni in bogati. Obljubljajo natanko tisto, čemur se je Siddharta Gautama zavestno odpovedal. So sladke pravljice za lahko noč, ki nas prijetno uspavajo, da si ne belimo glave z vprašanji, ki pa so bistvena. Po drugi strani nas zavest minljivosti budi - in ni naključje, da sankrtska beseda buddha  pomeni prav to - buden.