nedelja, 22. januar 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ljoba Jenče

Kako močno nas knjige zaznamujejo? Nam lahko spremenijo življenje? Zakaj se v nekatere knjige zaljubimo in zakaj se nas druge ne dotaknejo? 
Kako knjige govorijo tistim, ki jih imajo radi? In kaj knjige govorijo o tistih, ki jih berejo?

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov z znanimi Slovenkami in Slovenci  o tistih knjigah, ki so jih najbolj očarale in zaznamovale. Voditeljica Tina Košir Mazi  od svojih gostov poskuša izvedeti, kaj razmišljajo in čutijo ob knjigah, h katerim se vedno znova vračajo.

                                                              foto: Mavric Pivk/ Delo

Pevka in pravljičarka Ljoba Jenče predano zbira in poustvarja bogastvo ljudskega izročila, ki je neizčrpna zakladnica čarobnosti, modrosti, iskrivosti, svežine in pod zobom časa neuklonljive živosti. Kako jo pri njenem življenjskem poslanstvu podpirajo knjige? Katere so ji v največji navdih? O tem v četrtek, 26. januarja 2012 ob 19h v TRUBARJEVI HIŠI LITERATURE (Stritarjeva 7, Ljubljana).

Prisrčno vabljeni!

sobota, 7. januar 2012

Knjiga mene briga: John Heskett: OBLIKOVANJE: ZELO KRATEK UVOD

Včasih - pravzaprav najbolj pogosto - se zgodi, da je najprej knjiga, sledijo ji misli v smeri, kamor te pelje. A včasih je obratno - včasih ravno o nečem razmišljaš, ko te sreča knjiga, s katero se lahko "pogovoriš". Tako je bilo s Heskettovim Oblikovanjem ...



Moja zgodba z oblikovanjem (ki je sicer - odkrito priznam - področje, o katerem vem sramotno malo), se je začela septembra, ko so me z ustanove Brumen klicali, ali bi kot moderatorka sodelovala na njihovem Poster festivalu. Za tiste, ki o slovenski oblikovalski sceni veste še manj kot jaz, naj razjasnim osnovne pojme: Fundacija Brumen je organizacija, ki poskuša na različne načine, skozi organizacijo razstav, izobraževanj, dogodkov ... dvigati kvaliteto vidnih sporočil. In Poster festival je sijajen projekt v tej smeri - festival, ki v Ljubljano (med drugim - dogodkov in akcij v okviru festivala je namreč ogromno) prikliče svetovne oblikovalske kalibre, da študentom in zainteresirani publiki predavajo o najzanimivejših vidikih svojega dela. Eden tistih dogodkov, ki skrbijo, da je Slovenija veliko večja, kot se sicer pogosto zdi ... Eden tistih dogodkov, pri katerih skačem do neba od hvaležnosti, da sem lahko zraven. Čeprav (trenutno:)) nimam možnosti, da bi letela po svetu in lovila najzanimivejše duhove našega časa, stvar sploh ni tragična - ker pogosto pridejo k nam. Tega se Slovenci ob mantranju naše priljubljene jamrarije, v kakšni zahojeni luknji da živimo, premalokrat zavedamo. In veliko premalo cenimo trud tistih, ki nam omogočajo, da vidimo tudi (daleč) čez planke - če si to le želimo.

Poslušati predavanja in gledati razstave del odličnih svetovnih in slovenskih oblikovalskih mojstrov je bil čisti užitek. In ker imam rada sinhronicitete, sem se takoj lotila knjige Johna Hesketta Oblikovanje: Zelo kratek uvod, ki so mi jo čez nekaj dni (slučajno?) poslali z založbe Krtina. Odlična odskočna deska za pogovor o oblikovanju - pogovor, kot jih je v medijih, pravijo oblikovalci, premalo.

S predsednikom Fundacije Brumen Petrom Skalarjem in oblikovalcem Tomatom Koširjem smo dorekli tole :http://tvslo.si/predvajaj/john-heskett-oblikovanje-zelo-kratek-uvod/ava2.125233216/

petek, 13. maj 2011

Velike lekcije majhnega kužka

Da  se na tem mestu tako dolgo ni pojavilo nič novega in da se je naposled pojavilo nekaj zelo novega – dodaten priimek poleg mojega dosedanjega  – je  povezano. V predporočni mrzlici je za pisanje enostavno zmanjkalo časa. Zadnje dni pa odgovarjam predvsem na vprašanje: „No in? Je po poroki kaj drugače?“ Zastavljeno včasih v pristno radovednem, drugič hudomušnem, tu pa tam celo posmehljivem tonu. Odgovor: „Ja, marsikaj.“ Sicer ne  zaradi zlatega prstana na levi roki, ampak zaradi novega sopotnika v najinih življenjih, navihanega tibetanskega terierčka No Yona, ki se nama je ta teden pridružil in v hipu zakrivil kar nekaj sprememb. Pa tudi vsak dan novih spoznanj.


            Psička nama je marsikdo odsvetoval. Ker zahteva čas. Ker je z njim veliko dela. Ker zaradi njega ne moreš več svobodno od doma za daljši čas. Ker ti potencialno lahko uniči marsikaj v stanovanju. Ker je vir dodatnih skrbi, če recimo zboli ali je z njim kaj narobe in tako naprej v tem stilu. Če strnemo:  zakaj bi si človek že tako prenapolnjeno življenje še dodatno zakompliciral s psom? A  življenje je hecno in se najraje ne obnaša v skladu z našimi predvidevanji. Včasih se, če si ga malo zakompliciraš, kot zanalašč – poenostavi.
            Yon je takoj zakrivil praktično udejanjenje pomembnih življenjskih reform, ki sem si jih teoretično že dlje časa obljubljala, pa je vseeno nekako vedno zmanjkalo volje in motivacije za doslednost in rednost. Prvič: zgodnje vstajanje ne glede na dan v tednu in dnevne obveznosti. Oziroma zelo zgodnje, če hočem v čas ped prvim pasjim jutranjim lulanjem stisniti še jogo. Drugič: vsakodnevni sprehod v naravi. In tretjič: boljše zavedanje časa. Ne morem se izgubiti v delu, ki ga je treba „nujno“ opraviti, pozabiti jesti, se gibati in globoko dihati, kar se mi sicer rado zgodi. Nekdo namreč mora redno pohamsati kaj slastnega, se odpraviti na sprehod, se družiti s prijatelji in pomahati soncu v pozdrav. In ta nekdo ni samo moj mladi kuža. Ta nekdo sem tudi jaz. In si tudi ti, ki bereš. S to razliko, da kuža na svoje osnovne potrebe nikoli ne pozabi. Jaz pogosto. Pa ti?

petek, 8. april 2011

Živeti brez opravljanja? Zakaj pa ne!

„Ker o njej nihče ni imel povedati nič slabega, je pogovor hitro zamrl.“ Mogoče ne čisto dobesedno, ampak tako nekako (citiram namreč po spominu) gre stavek v slovitih de Laclosovih Nevarnih razmerjih, ki povzame vzdušje omizja razvajenega, nadutega in brezdelnega francoskega plemstva v 18. stoletju. Danes živimo v 21. stoletju, večina nas ne nosi plemiškega naziva, nismo bajno bogati niti ne brezdelni, zase pa smo povsem prepričani, da tudi razvajeni in naduti nismo – vsaj ne pretirano oz. bolj kot drugi. Pa vendar zgornji stavek odlično opiše prenekatero „druženje“, ki poteka zelo živahno, zavzeto, razigrano in pogosto z obilico gromkega smeha, dokler je na skupni tapeti kdo, ki se ga/jo da opravljati, zasmehovati in se nad njim/njo zgražati, zamre pa, če tovrstnega gradiva slučajno zmanjka. Zato pa imamo resničnostne šove, poplavo opravljivih revij in instantnih zvezdnikov. Če slučajno naletimo na koga, s komer nimamo skupnih znancev ali se o tistih, ki jih imamo, ne da povedati več kot toliko slabega (saj se pri vsakem kaj najde, ampak pri nekaterih „materiala“ pač hitro zmanjka), se lahko z največjo slastjo lotimo skupnega obiranja in pljuvanja po tistih, za katere smo prepričani, da si to zaslužijo. Ko pa nam zmanjka družbe (ker nam grejo itak vsi neskončno na živce in mi njim) za skupni pljuvalni šport, pa so tu internetni forumi, kjer si lahko brez zadržkov damo duška.

Od kod izvira neznanska slast opravljanja? S čim se hranijo foušija, zloba in privoščljivost? Kolikor vem o človeški naravi izključno s kompleksi. Sreča, ljubezen in zadovoljstvo na te zlohotne rastlinice delujejo kot pesticidi. Ta enostavni zakon spoznavam na lastni koži – bolj ko delam na sebi, manjšo potrebo čutim, da bi kritizirala druge, še več, če vendarle podležem skušnjavi opravljanja in kritiziranja (pa čeprav tistih, ki si po mojem prečastitem mnenju to naravnost zaslužijo), se post festum počutim približno tako slabo, kot če bi pojedla kaj pokvarjenega. Za kar sem svojemu kot mimoza občutljivemu telescu izjemno hvaležna. Res, življenje je prekratko, da bi čas in energijo tratili za zlobo. Ko se tega enkrat zares in globinsko zavemo, se naše življenje neizogibno preobrazi.

Na misel mi pride prizor iz švedskega filma Pesmi iz drugega nadstropja – v njem srečamo obupanega postaranega psihiatra z od utrujenosti že povsem sivkasto in preperelo kožo. Pred njegovo ambulanto polna čakalnica. „Leta in leta in leta isto, vedno isto,“ obupuje psihiater (približno tako, spet citiram po spominu). „Ljudje hodijo k meni in tarnajo, ker niso srečni. Radi bi bili srečni. Ob tem pa so zlobni, polni sovraštva, jezni, zafrustrirani, ljubosumni. Radi bi bili srečni, ampak drugim pa tega za nič na svetu ne privoščijo. Kaj naj bi jim sploh rekel? Vse je zaman.“ Univerzalni zakon sreče je namreč zelo enostaven in neizprosen – nemogoče je, da bi bili srečni, če sreče ne privoščimo tudi drugim. Nedvomno smo lahko materialno bogati, „pomembni“, naravnost mogočni, slavni ali celo genialni – ne pa tudi srečni.

Zato tistim, ki bi radi bili srečni, bolj kot katerokoli „pomladno očiščevalno dieto“, ki so jih revije trenutno polne, priporočam poseben post – štirideset dni brez opravljanja. Garantiram, da ima ta dieta fenomenalne učinke in da neizmerno izboljša kvaliteto življenja.

petek, 1. april 2011

Preprosto, kolikor je le mogoče - a ne bolj

Zadnja leta me življenje - pogosto proti moji volji - uči predvsem ene lekcije: preprostosti. Vedno bolj jo cenim. Ni pa preprostost vedno preprosta :)

Na kolektivni ravni nas je stisnila gospodarska kriza, o kateri je bilo prelitega že toliko črnila, da ne bi pristavljala še svojega lončka, zgolj na kratko: seveda lahko jamramo (kar dolgoročno ni konstruktivno). Seveda moramo razmisliti, kaj na sistemski ravni ne štima in zahtevati spremembe (kar bi lahko bilo konstruktivno, je pa zapleten in počasen proces). Na čisto osebni ravni pa časi, ko je pipica obilja zaprta, ponujajo soočenje z vprašanjem: ali to res potrebujem ali pa lahko shajam tudi brez?

Raziskovanje, brez česa vsega se pravzaprav da preživeti, je lahko prav zabavno – če si le izbijemo iz glave občutek prikrajšanosti, ker si ne moremo kupiti tistih čudovitih dragih čevljev … ali avta. Ali celo česa veliko bolj osnovnega – kreme za obraz, recimo. Če ne bi bilo treba paziti na vsak evro, sploh ne bi odkrila mnogih krasnih naravnih pripravkov, ki se jih da skoraj zastonj narediti doma in jih koža obožuje, poleg tega pa še ne vsebujejo horde dolgoročno škodljivih kemikalij.

Ključna lekcija, ki se je lahko naučimo iz „sušnih“ obdobij, pa je razlikovanje med potrebami na eni ter željami in ambicijami na drugi strani. Na televiziji sem pred časom gledala anketo, ki so jo naredili med kupci v nakupovalnih centrih. Spraševali so jih, kako so se zaradi krize spremenile njihove nakupovalne navade. Odgovori so bili pri skoraj vseh enaki: uvedli so nakupovalni seznam. Dobri stari nakupovalni seznam je pravzaprav odličen način ozaveščanja razlike med potrebami in željami, pomislim! Če smo včasih kupovali brezglavo in kot žrtve marketinških manipulacij v nakupovalne vozičke metali izdelke v najbolj mamljivi embalaži ali tiste, o katerih so nam šepetale reklame, zataknjene v podzavesti, zdaj kupujemo z glavo, zgolj in samo tisto, kar potrebujemo. Po čemer smo začutili potrebo doma, daleč stran od skušnjav preobloženih trgovinskih polic.

Ko začnemo opuščati nepremišljeno sledenje diktatu želja in ko ozavestimo, kakšne so zares naše potrebe, se zna zgoditi, da bomo presenečeni – kvaliteta naših življenj se namreč ni zmanjšala, ampak ravno obratno! Prijateljica mi je pripovedovala o zanimivih izkušnjah s hujšanjem – ker je pametna in prizemljena oseba, ki se ima rada, se je odločila, da se ne namerava mučiti s stradanjem, ampak bo raje ozavestila, kaj, kako in kdaj jé. Opazila je, da po nezdravih prigrizkih pogosto posega takrat, ko je utrujena, ko se počuti izčrpano ali žalostno. Njena shujševalna metoda? V trenutkih, ko se je zasačila, da roka že sega po čokoladi ali čipsu, se je vprašala: „Ali moje telo to potrebuje?“ Zaprla je oči in se za nekaj trenutkov kar se da intenzivno posvetila občutku v telesu – ampak ne tistemu površnemu, ki iz navade kot majhen razvajen otrok seveda hoče čokolado, samo čokolado in nič drugega kot čokolado takoj prec zdej!, ampak tistemu globljemu, primarnemu, če hočete. Telo ji je odgovorilo, da res ne potrebuje čokolade. Potrebuje pa skledo sveže solate. Ali pa pet minut pretegovanja, ker je povsem zasedena. Nekaj globokih vdihov svežega zraka. Sprehod v naravi. Čim prej!

Težava s kompulzivnim pehanjem za objekti želja je v tem, da se pogosto pehamo za nečim … kar sploh nima veze z našim bistvom, z našo notranjo resničnostjo. Od kod se porajajo želje? Številne niso „naše“, ampak smo z njimi „okuženi“ - reklame, mediji, sorodniki, znanci in še kdo nam dopovedujejo, da je nekaj vrednota, da je nekaj res treba imeti ali doseči – in mi se za tem pehamo do onemoglosti. Kaj pa, če se za trenutek ustavimo in se vprašamo: „Ali to res potrebujem?“ Če zapremo oči, se poskušamo zares občutiti in prisluhnemo glasu, ki odzvanja izpod vseh vpijočih misli, ki so pravzaprav pričakovanja drugih? Zelo verjetno je, da bomo odkrili, da je tisto, kar res potrebujemo, nekaj zelo drugega od tistega, za čemer se pehamo. Zares potrebujemo čim bolj čist zrak (če začnemo pri najosnovnejšem, dihanju), vodo, hrano, ki vsebuje čim manj strupov, dovolj gibanja, dovolj spanja, obleko (verjetno precej manj, kot smo mislili), streho nad glavo – pod to streho pa čim prijetnejše vzdušje. Iskrene in ljubeče medsebojne odnose. Nekaj, kar nas navdihuje , ob čemer naša ustvarjalnost zaživi. In občutek smisla. Tukaj pa se „nakupovalni seznam“ pravzaprav konča.

Kaj pa želje? Jim je torej treba kar vsem po vrsti odrezati glavo in jih za dobro mero še sežgati na grmadi? Če nimate kakšnih zelo privzdignjenih in težko dosegljivih duhovnih ciljev (v tem primeru srečno pot in pazite, da ne zblaznite), po mojem ne. Je pa pametno ozavestiti, od kod prihajajo – so res naše? In kaj izpolnitev želje zahteva od nas? Nekatere želje so zelo nedolžne, druge hočejo, da se zavoljo njih odpovemo nekaterim potrebam – kar je kratkoročno morda mogoče, dolgoročno pa zagotovo vodi v resna neravnovesja in bolezni. Kot družba bi morali resno razmisliti, katere želje in ambicije nas silijo, da se odpovedujemo tistemu, kar ni le osnovna potreba človeških, ampak tudi vseh drugih bitij na našem planetu – čisti vodi, zraku in zdravi zemlji …

Če je preprostost tako mega super, je je sploh lahko preveč? Znak, da nas je preveč prevzela, je, ko se s stisnjenimi ustnicami odpovedujemo vsemu, kar življenju daje barvo zgolj zato, ker je mogoče preživeti tudi v črno belem svetu. In ko bi k temu radi prisilili še druge. Takrat je čas, da se sprostimo, si kupimo tiste presnete drage čevlje, avto ali odpotujemo na Havaje, če je mogoče. Če ni, pa si kupimo vsaj pregrešno drag šopek rož, kar tako, zavoljo čistega užitka. Kar je Einstein sicer zapovedal za znanstvene teorije in matematične teoreme, se da odlično prenesti tudi v vsakdanje življenje: „Make things as simple as possible – but not simpler.“ Naj bo preprosto, kolikor je le mogoče – a ne bolj.

sobota, 12. marec 2011

Navdih

Ob koncu 20. stoletja se je zdelo, da bodo besedo "navdih" kar prepovedali. Navdih naj bi bil nekaj silno staromodnega, zaprašenega, izpetega, o čemer govorijo le še tisti, ki so mentalno obtičali nekje v 18. stoletju in pa vznesenci, primerni za čim urgentnejšo psihiatrično obravnavo. V ranljivih zgodnjih dvajsetih sem obiskovala  literarne delavnice, kjer so mi povedali, da je govoriti o navdihu ne le passé, ampak totalen lari-fari in tako je "navdih" pristal v košu za odpadne besede skupaj z "dušo", "duhom" in še nekaterimi (v tem istem košu pa so že dolgo gnili izmečki, kot so "domovina", "napredek" in - se posipam s pepelom, da ga zapisujem po nemarnem - "Bog"), ki jih kultiviran posameznik nikakor ne sme uporabljati drugače kot v skrajno satiričnem kontekstu, saj bo sicer izpadel bedasto. In da bomo izpadli bedasto je pač najhujše, kar si lahko zamislimo k' ne da?

Moj navdih, ki je imel v tistem obdobju zelo poetično obliko, je to slišal, si zapomnil in se užaljeno samoukinil. Po tistem nisem napisala nobene pesmi več. Kar sicer zagotovo ni nikakršna škoda za človeštvo, bila pa je prava mala katastrofa za moj osebni občutek ustvarjalnosti.

K sreči se je moj ubogi obglavljeni navdih kmalu reinkarniral - sicer v novih in drugačnih oblikah, pa vendarle. Za nič na svetu si ga  ne pustim več vzeti. Vem, da je sicer trdoživ, a hkrati tudi neizmerno krhek. Zahteva ljubezen in pozornost. Predvsem in najbolj od vsega pa zahteva vero. Pri tem je strožji od božanstev. 

V bran tistih, ki ne prenesejo razglabljanja o "navdihu", je treba reči, da "navdih" zagotovo je ena od mnogih zvenečih besed, ki so bile morda res prevečkrat zlorabljene in ponarejene, da bi sploh še lahko zvenele pristno. Ironično pa je, da je brez njih težko shajati - po mojem zato, ker vendarle označujejo nekaj, kar ljudje dejansko in celo pogosto občutimo. Zelo rada berem intervjuje - zanimivo je, kolikokrat ne le umetniki, ampak nasploh tisti, ki se svojega dela lotevajo ustvarjalno, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali "navdih". Še bolj zanimivo je, na kakšen način v izogib inkriminirani besedi opisujejo občutek navdiha. 

Kako in od kod prihaja navdih? Nimam pojma. K sreči nam ni treba vedeti, da bi ga zaznali in prepoznali. Zdi se, da izvira iz prostora onkraj misli. Lahko se pojavi kadarkoli - med pomivanjem posode, kuhanjem, sprehodom, umivanjem zob ... Mislimo povsem navadne, vsakdanje misli in potem - paf! - kot utrinek prileti v miselni prostor nekaj nenavadnega, poživljajočega, nabitega s posebno energijo. Preblisk! Ne moreš vedeti, kdaj se bo zgodilo. Včasih utrinki kar dežujejo, drugič jih dolgo ni. Z navdihom ni mogoče manipulirati ali ga izsiliti. Včasih se pojavi, ko smo spočiti, drugič nas predrami iz utrujenosti. Stik s sabo, o katerem sem pisala zadnjič (da se ne bom ponavljala, si lahko tisti, ki vas zanima, preberete Preblisk z naslovom Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi), zagotovo pomaga, da navdih zaznamo, prepoznamo, predvsem pa, da si mu upamo slediti. A "ustvariti" ga ni mogoče. Je - ali pa ga ni.

Pogosto slišim vprašanje, ali oz. kdaj bom napisala knjigo. Od tistih, ki beremo majčkeno raje in majčkeno več kot drugi, se očitno pričakuje, da bomo tudi pisali. In to ne takihle majhnih prdcev, kot jih lahko berete na tej strani, ampak prave, velike, pomembne in zaresne knjige, ki se bodo vpisale v zgodovino. Edini iskreni odgovor, ki vam ga lahko dam je: Ne vem. Ne vem, ker vem samo to, da prav zagotovo nočem ničesar pisati oz. početi brez - uganili ste - navdiha. Kot nepoboljšljiv konzument vseh vrst umetnosti lahko rečem, da je brez navdiha narejenega že čisto dovolj. Pri 90% (ali še več) kulturnih dobrin imam občutek, da so narejene "na suho" - tehnično malo boljše ali malo slabše in zato malo težje ali malo lažje prebavljive, ampak brez pravega duha, ki bi jih polnil s pristno živostjo.

Navdih še zdaleč ni samo stvar umetnikov in umetnosti. Je notranji glas, ki nam prišepne, katero začimbo dodati juhi, katero broško pripeti k bluzi, kako oviti šal, kaj kupiti prijatelju za rojstnodnevno darilo, kaj posaditi na vrtno gredo ... Ali pa kako razrešiti kompleksno enačbo, osnovati znastveno teorijo ali ustanoviti podjetje. Ne verjamem, da je kdo brez njega ... Rada opazujem otroke, še preden jih izmaličijo patološki družinski in družbeni vzorci. Koliko navdiha lahko začutiš v preprosti otroški igri! Ne, navdih zagotovo ne more biti ekskluzivno rezerviran za splošno priznano "navdahnjene" posameznike. Govori nam vsem. Zagotovo pa ga lahko zatremo. Včasih se to zdi veliko lažje kot mu slediti. Kajti navdih je res lahko tečna stvar. Pogosto nima posluha za stvarnost, ki ji vladajo položnice, računi in podražitve. Nikomur ne nameravam soliti pameti, a zase lahko rečem, da se, kadar se upiram nareku navdiha, počutim tako revno in prazno, da tega ne more odtehtati noben materialni luksuz. 

Zato verjamem vanj, ga poslušam, ubogam, negujem in se mu zahvaljujem. Danes sem dovolj predrzna, da ga tudi imenujem. Navdih.



petek, 4. marec 2011

Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi

Kdaj pa kdaj me kdo vpraša, vsake toliko pa se mi tudi samodejno zareče, koliko časa dnevno premeditiram, ali - kot temu raje rečem sama, ker zveni malo manj nadzemsko naduto (poleg tega "meditacija" v klasičnem indijskem kontekstu, ki me zanima in nagovarja veliko bolj od sodobnih new-age bluzenj, pomeni zelo konkretno spremenjena stanja zavesti, za katera si nikakor ne drznem trditi, da so  v mojem dosegu) - "presedim v lastni družbi". Sledijo ponavadi malce osupli pogledi, včasih pa tudi vprašanje: "Zakaj pa?"

Dobro vprašanje. Danes sicer lahko že v vsaki reviji preberemo, da nas bo meditacija odrešila posledic stresa in hitenja, učitelji joge pa svojim učencem tudi redno strežemo s podatki o blagodejnih zdravstvenih učinkih kot je npr. znižanje viskokega pritiska. Ampak jaz nimam visokega pritiska niti se ravno ne zbujam v strahu, da me bo ta tako pogosta tegoba doletela v zrelejših letih, če ne bom šla takoj vsaj za petnajst minut sedet in globoko dihat. Pa tudi moje življenje ni tako blazno stresno, da me ne bi povsem zadostno pomiril kak krajši sprehod v naravi vsakih nekaj dni. Zakaj torej sedeti, sedeti in sedeti v (tako vsaj zgleda navzven) skrajno neudobnem položaju in gledati vase?

Zelo kratek in enostaven odgovor bi bil: zaradi tega, kar lahko samo na tak način vidiš in spoznaš.
vir: Tranquility, David Dancey-Wood

Malo daljši odgovor bi bil ... Pri vprašanjih, povezanih z "duhovnostjo", me veliko bolj kot opletanje z velikimi besedami, ki so največkrat prazne in ne povejo nič (ker kaj zares povejo in pomenijo samo, kadar prihajajo iz ust tistih, ki so tudi konkretno izkusili, o čemer govorijo - "Enost Vsega z Vsem", recimo - teh pa je presneto malo in še ti so pogosto rajši tiho, kot da bi govorili), zanima opazovanje majhnih vsakdanjih premikov, ki povejo veliko. Kaj se je spremenilo? Če redno izvajam neko prakso, kaj mi da? Kako se počutim v svojem telesu, kako diham, kako spim, kaj sanjam, kako in kaj jem, kakšni so moji odnosi z ljudmi, kako zaznavam svet, kako sprejemam "uspehe" in "neuspehe"? Nekateri "učinki" praks dela na sebi (pa naj bo to karkoli, a osebno lahko govorim samo o praksah joge, ker je to edino, kar dovolj dobro poznam in kar tudi živim) so vidni takoj, drugi so bolj dolgoročni in tudi globlji.

Eden od teh globinskih in dolgoročnih učinkov, tisti, ki ga čutim kot najbolj osvobajajočega in za kar sem vsak dan znova hvaležna, je občutek "stika s sabo". Ubogi "stik s sabo" je spet ena od tistih nesrečnih reči, o katerih se tako rado govori v prazno, da se zdi, da je ostal povsem  brez vrednosti in vsebine. Zato naj pojasnim, kaj konkretno mislim s tem.

Ko se usedem na svojo "čarobno" preprogo, namenjeno izključno in samo posedanju v lastni družbi, misli, ki mi grizejo možgančke, hitro ugotovijo, da nimajo šans in se stopijo v eno tako prijazno toplo juhico, ki me od znotraj polni in hrani. (Naj opozorim, da to nikakor ni takojšen učinek "meditacije", v začetku - oz. takoj po začetku vračanja k sebi, ko se začnejo notranji procesi intenzivno odvijati - je učinek namreč natanko obraten: z vseh delov zavesti in podzavesti "meditanta" napadajo raznorazne bolj ali manj prijetne "vsebine", misli, se zdi, so še bolj nadležne in intenzivne, enako čustva, tudi nekatera zelo davna in daljna, za katera smo bili prepričani, da smo jih že predelali, recimo globoko zakoreninjene žalosti iz otroštva. Ta proces pogosto neprijetnega soočanja z notranjimi usedlinami je lahko zelo naporen in traja dolgo - pri meni je v akutni obliki celih sedem let, odvija pa se seveda še naprej, samo ne preplavlja me več. Vse, kar lahko rečem, je, da velja vztrajati. Kajti slej ko prej zagotovo mine. In mir, ki zavlada takrat, je neprecenljiv.) Ta prijazna topla juhica, v kateri je neizmerno prijetno posedati, je najbrž tisto, čemur bi se lahko reklo "notranji mir" - energija, ki izgubi obliko misli, ampak zato še ne izgine. Miru ne čutim samo v glavi, ampak tudi globoko v trebuhu - dokler še čutim telo, kajti počasi tudi občutenje fizične meje "mene" izgine. Neizmerno krepčilno in navdihujoče počivanje v tem svetem prostoru miru in radosti - to je tisto, kar na podlagi trenutnih izkušenj zame pomeni "stik s sabo".

Povsem konkretna blagodejna posledica "stka s sabo" na vsakdanje življenje je, da me ne mučijo kakšni resni dvomi ali dileme. Ko mi življenje zastavi vprašanje in terja od mene odločitev, je "stik s sabo" 100% zanesljiv način, kako najti najbolj pravi odgovor - in lahko rečem, da me, odkar je ta stik "čist" (brez večjih motenj strahov, računic in egotripa), še nikoli ni prevaral. Ne čutim potrebe po astrologih, vedeževalcih, svetovalcih, psihologih, psihoanalitikih, "coachih" ali priročnikih za samopomoč - stik s sabo je zelo enostaven, zelo jasen in zelo resničen. Rojeva navdih in življenjsko moč.

Izjemno blagodejna in osvobajajoča posledica "stika s sabo" je tudi, da me ne briga, kaj mislijo drugi. No, ne, ni res, zelo me briga, kaj mislijo drugi - ampak ne o meni. O meni lahko mislijo karkoli -me sovražijo ali obožujejo, kujejo v zvezde ali pljuvajo, ali vse to ali nič od tega ali karkoli vmes ... Občutek stika s sabo je namreč tako močen, da vse drugo ob njem enostavno zbledi - in za to se ni treba posebej truditi.

Zdi se mi, da dokler nismo v stiku s sabo, sebe iščemo v tujih pogledih, druge uporabljamo kot zrcala, da bi izvedeli, kdo smo. Ampak tega nam zares ne more nihče povedati. Kot nam nihče ne more dati tistega blaženega občutka celovitosti in živosti, ki izhaja iz stika s seboj. Ko se ni treba boriti proti tujim pričakovanjem, se braniti pred napadi sovražnega sveta ali - kar je daleč najbolj naporno od vsega, kar si lahko zamislim - se jemati smrtno resno. Iz stika s sabo se lahko samemu sebi vsak dan znova glasno in globoko nasmeješ. Se potrepljaš po rami, vstaneš in odplešeš v življenje. Z lahkotnim korakom.

Kajti svoboda, nam šepeta Chandogya Upanishad, pomeni "to laugh and play in the infinite" ...