petek, 28. februar 2014

Lalline pesmi - 2. del: "Med hojo sem sejala semena svetlobe, kjerkoli se je moja noga dotaknila tal"

V drugem sklopu Lallinih pesmi (če še niste, priporočam, da najprej preberete prvega in moj uvodni zapis) spoznavamo Lallo kot duhovno učiteljico-mojstrico, ki govori iz globine lastne prakse. Čeprav je sporočilo njenih pesmi v celoti radostno in razbremenjujoče, pa vendar ni plehko in Lalla (kot tudi močni mistiki drugih duhovnih tradicij) si ne zatiska oči pred temnimi platmi bivanja in ne obljublja, da bi bila duhovna pot lahka. Njena govorica je neposredna in pogosto tudi rezka. Že v prvi pesmi nas tako seznani, da je "svoje srce", simbol individualne duše, "zdrobila v možnarju Ljubezni, ocvrla in pojedla." Zlitje s kozmično Enostjo zahteva radikalno transformacijo, ki je vse prej kot prijetna. Pot k njej vodi "čez kraljestvo teme". Na tej poti se mora človek soočiti s temo v sebi in drugih, z "ubijalskimi plenilci" Jezo (sovraštvom), Pohlepom in - Željo. To zadnje v potrošniški družbi še posebej neradi slišimo - naše želje so naši maliki, ki jim posvečamo vso svojo energijo in jih po božje častimo, vsako leto in še kdaj vmes drug drugemu želimo: "Naj se ti uresničijo vse želje!" (Nekje sem brala, da obstaja kultura, v kateri ta izrek velja za največjo kletvico, kar se mi zdi zelo zanimivo ...) Verjamemo, da je smisel življenja uresničiti čim več želja. Duhovne tradicije pa so bile po drugi strani do Želje vedno nezaupljive - naj gre za željo po imetju, spolno poželenje, željo po oblasti, željo, da bi bili ljubljeni, cenjeni, spoštovani ali celo željo po znanju in razsvetljenju .... Želja je ime za notranji nemir, ki vabi, da bi izpolnitev iskali zunaj, v rečeh, ki nam je nikoli ne morejo dati. "Želja sladko govori, a daje posojila z oderuškimi obrestmi." Lalla zato vabi na drugačno pot: nagovarja k obratu vase, k najbolj notranjemu bistvu, ki je onkraj dosega besed, "Viru, ki rojeva vsa imena". Svetuje, naj se oprimemo te notranje luči. Tako bomo, morda ne da bi sploh vedeli, na poti skozi kraljestvo teme sejali semena svetlobe, kjerkoli se bodo naša stopala dotaknila tal ...



petek, 21. februar 2014

Lalline pesmi - 1. del

Dragi moji, zaradi izjemnega zanimanja, ki ste ga pokazali za Lallino poezijo, sem se odločila, da kar tukaj objavim tiste njene pesmi, ki sem jih prevedla in ki so bile sicer namenjene "za domačo rabo". Prevedene so  po angleških prevodih Ranjita Hoskotea - tistim, ki vas ne moti brati v angleščini, toplo priporočam knjigo I, Lalla, ki ji je prevajalec pripisal tudi odlično spremno besedo in opombe. Moji prevodi angleškega prevoda so precej svobodni, vendar pa si po dveh letih intenzivnega študija kašmirskega šivaizma drznem upati, da duha in sporočila pesmi nisem potvorila ali oskrunila, ampak da odzvanja in nagovarja tudi v slovenski priredbi ... Po vaših odzivih sodeč Lallina živost ruši jezikovne, kulturne in časovne pregrade. Vsem, ki ste Lallo v slovenščini tako toplo sprejeli, se srčno zahvaljujem!

Prevedla sem 44 Lallinih pesmi. Izbrala sem takšne, ki govorijo najbolj "univerzalno", takšne, ob katerih se ni treba pretirano poglabljati v razvozlavanje simbolov, ki so našemu času in kulturi tuji. Da objava ne bi bila predolga, bom pesmi razdelila na štiri sklope po 11 - pridejo torej v štirih "paketih". Štiri tedne bo moj blog posvečen Lalli (z uvodnim iz prejšnjega tedna kar pet) ... Če se radi družite z Lallo, vas vabim, da v tem času sledite Prebliskom!

oṁ namaḥ śivāya (Poklon Šivi - božanski Zavesti)

Lalla pravi:

torek, 11. februar 2014

Lalla

Te dni se veliko družim z Lallo. Najino druženje bo posebej intenzivno v četrtek. A o tem malo kasneje. Naj najprej povem, kako sva se spoznali.

Ne spomnim se, kdaj sem prvič slišala zanjo. Kot bi bilo njeno ime že od nekdaj znano. Eno tistih, ki ga kar naprej kdo omenja. Če si fenovsko navdušen nad Rumijem, Hafizom, Kabirjem in podobno druščino, slej ko prej slišiš celo za kakšno pesnico, kot sta na primer Mirabai in ... Lalla.

Pobliže sva se spoznali, ko sem se pred dobrima dvema letoma odločila, da se potopim v študij kašmirskega šivaizma. Ogromno zanimivega odkrivam v tej fascinantni indijski srednjeveški filozofiji, ki zdaj, po tisočletju, ponovno navdušuje svet. Vsaj v tujini je tako, po mnogih uglednih univerzah je zavladala prava renesansa kašmirksega šivaizma - k nam take reči pač pridejo z zamudo, če sploh ...

petek, 23. avgust 2013

Komu pišemo?

V srednjeveških indijskih filozofskih razpravah, s katerimi se zadnje čase redno družim, je veljalo, da je treba v samem besedilu jasno napisati, komu so namenjene - nekakšna starodavna oblika posvetila, ki je bilo mišljeno resno: samo tisti, ki jim je bilo delo posvečeno, naj bi bili njegovi bralci. Eksoterične razprave, namenjene splošni javnosti (ta "splošna javnost" je sicer pomenila izobražence, ki so obvladali pogosto kompliciran sanskrt, v katerem so teksti napisani, poleg tega pa so jim bila jasna tudi pravila argumentacije), sicer izjavljajo, da so namenjena "v dobro vseh živih bitij", ki bodo po dojetju resnic odrešena nevednosti in s tem tudi trpljenja. Nekateri teksti so zelo samozavestni in izpričujejo trdno vero v lastno univerzalnost. Drugi malce podvomijo, da bodo uspeli razsvetliti ves svet. Moje najljubše "posvetilo" recimo pravi: "Naj bo ta razprava v pomoč vsem ljudem počasne pameti ali pa vsaj nekaterim, ki imajo oster um; če pa že nikomur drugemu, pa vsaj meni samemu." (Abhinavagupta v Īśvara-pratyabhijñā-vimarśinī)




sreda, 14. avgust 2013

Iz blata rojen, k svetlobi rastoč

V sanskrtu (stari indijščini) je več kot sto besed za lotos. Bogastvo besed, ki označujejo kakšno reč, kaže na njen pomen in težo. Več kot sto besed si recimo zaslužijo tudi sloni, da ne govorimo o nepreštevni množici bogov in božanstev, od katerih tisti pomembnejši slišijo na več kot tisoč imen, ki jih častilci poznajo in kot mantre tudi recitirajo. Pri tem je zanimivo, da si določen bog radostno prisvoji tudi imena drugih bogov in boginj - v himni tisočerih imen Višnuja je tako moč slišati tudi "Om Šivaya namah" (poklon Šivi) in "Om Durgaya namah" (poklon Durgi), kar bi nekako pomenilo "častím Višnuja v obliki boga Šive" in "častim Višnuja v obliki boginje Durge". V ozadju te neizmerne raznolikosti poimenovanj, ki z ene oblike božanskega mirno preskakujejo tudi na druge, je zavest, da je Božansko mogoče imenovati s tisočerimi imeni, a da se ga vendar ne da poimenovati, da mu/ji je mogoče nadeti tisočero oblik, pridevkov in pojmov, a da je/ga nič od tega ne more dokončno opisati, zajeti ali opredeliti. Sveto se vedno izmika, v svoji celovitosti je neujemljivo in neumljivo ... 

Zato ostanimo raje pri lotosu. Mednarodno gotovo najbolj slovi beseda padma - le kdo, ki se ukvarja z jogo, še ni slišal za padmasano, lotosov položaj? Ampak moji najljubši besedi za lotos sta pankaja in pankaruha, ki dobesedno pomenita "iz blata rojen" in "iz blata rastoč".




Lotos je

petek, 5. julij 2013

Površnost in plehkost

Površnost, ugotavljam vedno znova, je ena najbolj zahrbtnih bolezni današnjega časa. Hodi z roko v roki s svojo sestro dvojčico, gospodično Plehkostjo. Danes sta se še bolj trdovratno zažrli tja, kjer sta že od nekdaj kraljevali, paradirata po takšnih in drugačnih sejmih ničevosti, ki jim modno pravimo "scene". Površnost in Plehkost sta carici na sceni. In če sta se včasih še sramežljivo skrivali po kotih ter se maskirali v kaj drugega, danes brezsramno triumfirata, kažeta golo kožo in se glasno krohotata. Morda postajam tetka, ampak zdi se mi, da se še spomnim časov, ko se je bilo treba vsaj delati, da nisi površen in plehek - ko se je bilo treba vsaj pretvarjati, da te kaj zanima, ko so ljudje vsaj za na police kupovali Sto romanov, da ni bilo sramote pred obiski in ko ti je bilo v družbi malce nelagodno, kadar si zaslutil, da tvoja splošna izobrazba šepa. Danes ne. Danes smo se sprostili. Danes lahko celo tisti metuzalemi, ki še beremo papirnate izdaje časopisov, na kulturni strani osrednjega "ta resnega"  prebiramo, kako se ljudje nekje sproščeno valjajo po blatu, namesto da bi nas utrujali s tem, kaj si kak zatežen model v metuljčku in pretesnih pološčenih čevljih misli o nekem klavirskem recitalu, gledališki predstavi ali, bog ne daj!, celo romanu.

                 

sreda, 12. junij 2013

Važno je biti aktualen!

Vsakič, ko se kaj pohvali, da je "aktualno", se majčkeno nasmehnem. Mediji so ponosni, da se hitro odzivajo na "aktualne dogodke" in tekmujejo, kdo bo minuto aktualnejši od drugih. Hip za tem, ko ulovimo aktualnost, je treba začeti z mrzličnim zbiranjem aktualnih odzivov. Sinhrono podivjata tvitosfera in blogosfera, ki sta vedno na tekočem z najaktualnešjo aktualnostjo in če hoče biti človek spodobno aktualen, morabi biti twentyfour-seven, kot bi se reklo, priklopljen na on-line infuzijo čivkanja in blebetanja. Aktualnost je nesporna kraljica na sceni, pa naj bo ta rumena, rdeča, bela, kodrlajsasta, desna, leva ali kakršnakoli že. Imamo aktualne misice, zvezdice, modo, škandale, poroke in novorojenčke. Aktualni morajo biti filmi, knjige, gledališče, ah, kar vsa umetnost, ne, vsa kultura. Intelektualci si ne zaslužijo vzvišenega naziva, če se razpravljajoč ne odzivajo na aktualna vprašanja in doktorski študenti moramo, ko se prijavljamo za štipendije, kot prvo in najpomembnejše utemeljiti, kako bomo s svojim delom prispevali k "reševanju aktualnih družbenih izzivov." Skratka, v svetu, v katerem se zdi, da se tako globoko ne strinjamo drug z drugim, da se pomalem včasih sprašujemo že, ali se sploh še strinjamo sami s seboj, se vsi zgledno enotno strinjamo: važno je biti aktualen!