Dan ima štiriindvajset ur in kar se mene tiče, je to veliko premalo, da bi se človek v miru posvetil vsemu zanimivemu, kar polni ta svet, kaj šele zoprnijam, kot so spopadi z gorami umazane posode, ki jo je treba pomiti, kupi zmečkanega perila, ki ga je treba zlikati, z vsem, kar se nekako nabere in bi bilo treba pospraviti, prahom, ki se nabira po kotih ... In ker se je z vsemi navedenimi zoprnijami pač treba ukvarjati, če nisi ali zelo bogata(a) ali pa srečno poročen s pridno gospodinjo, da se potemtakem namesto tebe z zoprnijami ukvarja nekdo drug, je časa za vse prijetne reči, ki čakajo in vabijo, še manj. To dejstvo me redno spravlja v obup. Pogled na kup posode (pomivalnega stroja namreč nimam) v mojih možganskih sinapsah redno sproža jadikovanje, kakšna revica sem, ker moram pomivati, medtem ko kosmatinec s svojimi čokoladnimi očki predlaga, da se pojdiva raje zapodit na sončni Rožnik, da ne govorim o kupu knjig, ki čakajo na nočni omarici, kavo s prijateljico ... Nesrečni kup posode, s katerim je, resnici na ljubo, mogoče obračunati v relativno kratkem času, naenkrat postane simbol vsega zla, ki moji nesrečni duši preprečuje, da bi svobodno poletela.
Ker pa znam sebi in drugim (ampak drugim je vedno še slajše) redno in vztrajno soliti pamet, kako v življenju nima smisla jamrati in se smiliti samemu sebi, ampak je treba razmisliti, kako bi spremenili, kar lahko, in stoično prenesli tisto, česar spremeniti ni mogoče, me je zadnjič presunil globok uvid, da bi bilo to filozofijo, če se že zdi univerzalna, nedvomno mogoče aplicirati tudi na gospodinjske zoprnije ... Kajti če ti neko prepričanje ne pomaga v tako travmatičnih situacijah, kot je recimo pospravljanje, je potem sploh kaj vredno?
Je mogoče med opravili, ki ti grejo neizmerno na živce celo ... uživati? Kjer je volja, tam je pot! Mora biti! Tina, si rečem, vzemi se v roke in preobrni perspektivo. Je kozarec pol poln ali pol prazen? Žal umazan, pa ne samo eden ... Ok, pustimo kozarce in poskusimo drugače. Kaj bi se dalo početi ob gospodinjenju? Odklopiti možgane, poslušati muziko, peti na ves glas in celo plesati! Poskusim ... Deluje!!!
Posode zmanjka, ko ravno začnem "not padat", perilo, ki se je nabiralo ves teden, je zlikano, ko je žurka ravno največja in res ne morem še nehati ... Hm, mogoče pa še pomijem tla?!?
Moje stanovanje mi bo nedvomno hvaležno, če tega globokega spoznanja ne pozabim takoj. Za konec pa še nasvet za glasbeno podlago vsem potencialnim gospodinjskim žurerjem in žurerkam:
ponedeljek, 2. april 2012
petek, 23. marec 2012
Ifigenijin knjižni izbor
Za tiste, ki se včeraj niste mogli pridružiti našemu nasmejanemu večeru Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! z Ifigenijo Simonović, pa bi radi vedeli, katere knjige je pripeljala v svojem kovčku (ja, res jih je pripeljala kar v kovčku!) ... In za tiste, ki ste bili tam, pozabili karkoli za pisat, češ da si boste itak zapomnili, danes pa si že pulite lase: "Katera knjiga je že tisto bila ... Kdo že je to napisal" TA-TA-DAM! Seznam :)
ROMANI
Iris Murdoch: The Sea, The Sea
Ernest Hemingway: The Sun Also Rises
Vita Sackville-West: No Signposts in the Sea
POEZIJA
Vitomil Zupan: Pesmi s "prostosti"
Mila Kačič: Skoz pomladni dež bom šla
ESEJISTIKA
John Berger: Selected Essays
Colm Toibin: New Ways To Kill Your Mother
UMETNOST
A Way of Life - Kettle's Yard - The House of Art in Cambridge
Monografije
Lucie Rie
Barbara Hepworth
Ben Nicholson
Alfred Wallis
ZABAVA
Michael Bond: Olga da Polga
ROMANI
Iris Murdoch: The Sea, The Sea
Ernest Hemingway: The Sun Also Rises
Vita Sackville-West: No Signposts in the Sea
POEZIJA
Vitomil Zupan: Pesmi s "prostosti"
Mila Kačič: Skoz pomladni dež bom šla
ESEJISTIKA
John Berger: Selected Essays
Colm Toibin: New Ways To Kill Your Mother
UMETNOST
A Way of Life - Kettle's Yard - The House of Art in Cambridge
Monografije
Lucie Rie
Barbara Hepworth
Ben Nicholson
Alfred Wallis
ZABAVA
Michael Bond: Olga da Polga
petek, 16. marec 2012
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ifigenija Simonović
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - pogovor o njenih najljubših knjigah s pesnico, lončarko in esejistko Ifigenijo Simonović; Trubarjeva hiša literature (Stritarjeva 7, Ljubljana), v četrtek, 22. marca 2012 ob 19h
Rada imam "znamenja" ... Rada imam drobne dogodke, naključja (?), ob katerih dobim občutek, da nekaj sporočajo ... Rada imam, če se stvari prelivajo ena v drugo, če se odvijajo spontano, v skladu z nečim, kar občutim kot naravni tok ... Izbiranje gostov za dogodke Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! pogosto ali celo večinoma poteka tako ...
Na čudovitem januarskem večeru s čudovito Ljobo Jenče se je zgodila taka lepa sinhroniciteta (kot bi najbrž rekel Jung) ... Ljoba se je v nekem trenutku zazrla v publiko in dejala: "Posebej vesela in počaščena sem, da v občinstvu vidim tudi Ifigenijo Simonović. Ifigenija, prav vašo pesem, ki sem jo pogosto brala v študentskih letih, sem hotela danes tudi prinesti, pa je nisem našla." Ljoba je seveda povedala, katero pesem - in jaz sem seveda že pozabila. Ampak ni važno. Berite Ifigenijino poezijo nasploh, je branja vredna :)
No, in tako se mi je utrnilo - saj res, zakaj pa ne bi povabila Ifigenije, da bi spregovorila o svojih najljubših knjigah? Ifigenija ni le pretanjena pesnica, je tudi lucidna opazovalka sveta in izbrušena zapisovalka vtisov in razmislekov - pogosto o umetnosti, a njen pogled seže vedno tudi preko njenega roba, v življenje nasploh ... Za zbirko esejev Konci in kraji je zasluženo prejela najvišje slovensko priznanje za esejistiko, Rožančevo nagrado. Ko smo ravno pri Koncih in krajih - knjigi, ki je tudi mene močno presunila: v trenutku, ko sem na Facebooku objavila vabilo na pogovor z Ifigenijo, sem dobila odziv njene bralke: "O Tina, žal sem v UK, drugače bi sigurno prišla. Prebrala sem njeno knjigo Konci in kraji, izjemno sem uživala, prav tako moja mami!" Moram povedati Ifigeniji, sem pomislila. Najbrž se sploh ne zaveda, koliko ljudi jo bere - in s kakšnim veseljem.
Ker takšna je Ifi - neizmerno skromna. Tako skromna, da človek kar težko razume, kako je ob vsem, kar je v življenju naredila, to sploh mogoče. Odlična pesnica in poustvarjalka tujih verzov v prevodih. Lončarka in "poslikovalka" predmetov (od stolov in pručk do omar in kredenc, da o rutah in majicah ne govorim), ki pod njeno roko postanejo edinstveni umetniški izdelki. Zadnja leta predana obujevalka in ohranjevalka literarne dediščine in zapuščine Vitomila Zupana - brez nepreštevnih ur njenega predanega dela luči sveta nikoli ne bi ugledale pesmi, ki jih je pisal tako v zaporu kot pozneje na prostosti ...
Prepričana sem, da bo večer z Ifigenijo tak, kot je ona - zabaven, a globok, topel in svojstven.
Rada imam "znamenja" ... Rada imam drobne dogodke, naključja (?), ob katerih dobim občutek, da nekaj sporočajo ... Rada imam, če se stvari prelivajo ena v drugo, če se odvijajo spontano, v skladu z nečim, kar občutim kot naravni tok ... Izbiranje gostov za dogodke Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! pogosto ali celo večinoma poteka tako ...
Na čudovitem januarskem večeru s čudovito Ljobo Jenče se je zgodila taka lepa sinhroniciteta (kot bi najbrž rekel Jung) ... Ljoba se je v nekem trenutku zazrla v publiko in dejala: "Posebej vesela in počaščena sem, da v občinstvu vidim tudi Ifigenijo Simonović. Ifigenija, prav vašo pesem, ki sem jo pogosto brala v študentskih letih, sem hotela danes tudi prinesti, pa je nisem našla." Ljoba je seveda povedala, katero pesem - in jaz sem seveda že pozabila. Ampak ni važno. Berite Ifigenijino poezijo nasploh, je branja vredna :)
No, in tako se mi je utrnilo - saj res, zakaj pa ne bi povabila Ifigenije, da bi spregovorila o svojih najljubših knjigah? Ifigenija ni le pretanjena pesnica, je tudi lucidna opazovalka sveta in izbrušena zapisovalka vtisov in razmislekov - pogosto o umetnosti, a njen pogled seže vedno tudi preko njenega roba, v življenje nasploh ... Za zbirko esejev Konci in kraji je zasluženo prejela najvišje slovensko priznanje za esejistiko, Rožančevo nagrado. Ko smo ravno pri Koncih in krajih - knjigi, ki je tudi mene močno presunila: v trenutku, ko sem na Facebooku objavila vabilo na pogovor z Ifigenijo, sem dobila odziv njene bralke: "O Tina, žal sem v UK, drugače bi sigurno prišla. Prebrala sem njeno knjigo Konci in kraji, izjemno sem uživala, prav tako moja mami!" Moram povedati Ifigeniji, sem pomislila. Najbrž se sploh ne zaveda, koliko ljudi jo bere - in s kakšnim veseljem.
Ker takšna je Ifi - neizmerno skromna. Tako skromna, da človek kar težko razume, kako je ob vsem, kar je v življenju naredila, to sploh mogoče. Odlična pesnica in poustvarjalka tujih verzov v prevodih. Lončarka in "poslikovalka" predmetov (od stolov in pručk do omar in kredenc, da o rutah in majicah ne govorim), ki pod njeno roko postanejo edinstveni umetniški izdelki. Zadnja leta predana obujevalka in ohranjevalka literarne dediščine in zapuščine Vitomila Zupana - brez nepreštevnih ur njenega predanega dela luči sveta nikoli ne bi ugledale pesmi, ki jih je pisal tako v zaporu kot pozneje na prostosti ...
Prepričana sem, da bo večer z Ifigenijo tak, kot je ona - zabaven, a globok, topel in svojstven.
četrtek, 16. februar 2012
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - dr. Marko Uršič - vabilo
Ko danes čez ramo gledam nazaj na svoj študij filozofije (ki sem ga vzela zelo resno in se je tako raztegnil na celo desetletje :)), se še bolj, kot sem se, zavedam dragocenosti profesorjev, ki so mi odprli vrata v neslutene prostore duha ... Njihova predavanja in seznami izpitne literature niso pomenili le odlične hrane za misli (kar ves študij sicer nesporno je, zato bi se zanj, če bi bilo treba, nemudoma odločila še enkrat - kljub "neprofitabilnosti"), ampak še nekaj več ... nekaj sicer težko opredeljivega in še težje oprijemljivega, pa vendar ... več (seveda po mojih osebnih merilih, s katerimi se lahko kdorkoli strinja ali pač tudi ne). Med njimi je bil gotovo dr. Marko Uršič, eden redkih izobražencev, čigar znanje ima renesančne razsežnosti - posveča se metafiziki, logiki, kozmologiji, filozofiji prostora in časa, filozofiji religije, primerjalni religiologiji, teoriji simbolov ... Zato sem še posebej vesela, da se je odzval mojemu vabilu in bo v četrtek, 23. februarja ob 19h gostoval v Trubarjevi hiši literature (Stritarjeva 7) na še enem od mojih večerov v seriji Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si!
spletna stran dr. Marka Uršiča
Štiri od knjig, ki so mu najbolj pri srcu in o katerih bo govora, mi je dr. Marko Uršič že izdal, tako da vam jih tokrat tudi jaz izjemoma prišepnem vnaprej: Montaigne: Eseji; Plotin: Eneade; Proust: Iskanje izgubljenega časa (verjetno V senci cvetočih deklet) in pa Wilder: Most svetega kralja Ludovika.
Izbor je res naravnost slasten in komaj čakam, da povprašam, kaj je tisto, kar ga je ob branju prav teh knjig najbolj presunilo ... Vabljeni, da se nama na potovanju v literarne in filozofske svetove pridružite v čim večjem številu!
spletna stran dr. Marka Uršiča
Štiri od knjig, ki so mu najbolj pri srcu in o katerih bo govora, mi je dr. Marko Uršič že izdal, tako da vam jih tokrat tudi jaz izjemoma prišepnem vnaprej: Montaigne: Eseji; Plotin: Eneade; Proust: Iskanje izgubljenega časa (verjetno V senci cvetočih deklet) in pa Wilder: Most svetega kralja Ludovika.
Izbor je res naravnost slasten in komaj čakam, da povprašam, kaj je tisto, kar ga je ob branju prav teh knjig najbolj presunilo ... Vabljeni, da se nama na potovanju v literarne in filozofske svetove pridružite v čim večjem številu!
ponedeljek, 13. februar 2012
Knjiga mene briga: MLADE RIME
Če ste v petek zamudili oddajo Knjiga mene briga (ja, še obstaja, še je na sporedu in sicer ob petkih popoldne na TVS 2!) o Mladih rimah (gosta: pesnik Esad Babačić in literarni kritik Goran Dekleva), lahko zamujeno popravite s klikom na sledečo povezavo:
http://tvslo.si/predvajaj/mlade-rime/ava2.128601633/
http://tvslo.si/predvajaj/mlade-rime/ava2.128601633/
nedelja, 22. januar 2012
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Ljoba Jenče
Kako močno nas knjige zaznamujejo? Nam lahko spremenijo življenje? Zakaj se v nekatere knjige zaljubimo in zakaj se nas druge ne dotaknejo?
Kako knjige govorijo tistim, ki jih imajo radi? In kaj knjige govorijo o tistih, ki jih berejo?
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov z znanimi Slovenkami in Slovenci o tistih knjigah, ki so jih najbolj očarale in zaznamovale. Voditeljica Tina Košir Mazi od svojih gostov poskuša izvedeti, kaj razmišljajo in čutijo ob knjigah, h katerim se vedno znova vračajo.
foto: Mavric Pivk/ Delo
Kako knjige govorijo tistim, ki jih imajo radi? In kaj knjige govorijo o tistih, ki jih berejo?
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov z znanimi Slovenkami in Slovenci o tistih knjigah, ki so jih najbolj očarale in zaznamovale. Voditeljica Tina Košir Mazi od svojih gostov poskuša izvedeti, kaj razmišljajo in čutijo ob knjigah, h katerim se vedno znova vračajo.
foto: Mavric Pivk/ Delo
Pevka in pravljičarka Ljoba Jenče predano zbira in poustvarja bogastvo ljudskega izročila, ki je neizčrpna zakladnica čarobnosti, modrosti, iskrivosti, svežine in pod zobom časa neuklonljive živosti. Kako jo pri njenem življenjskem poslanstvu podpirajo knjige? Katere so ji v največji navdih? O tem v četrtek, 26. januarja 2012 ob 19h v TRUBARJEVI HIŠI LITERATURE (Stritarjeva 7, Ljubljana).
Prisrčno vabljeni!
Prisrčno vabljeni!
sobota, 7. januar 2012
Knjiga mene briga: John Heskett: OBLIKOVANJE: ZELO KRATEK UVOD
Včasih - pravzaprav najbolj pogosto - se zgodi, da je najprej knjiga, sledijo ji misli v smeri, kamor te pelje. A včasih je obratno - včasih ravno o nečem razmišljaš, ko te sreča knjiga, s katero se lahko "pogovoriš". Tako je bilo s Heskettovim Oblikovanjem ...
Moja zgodba z oblikovanjem (ki je sicer - odkrito priznam - področje, o katerem vem sramotno malo), se je začela septembra, ko so me z ustanove Brumen klicali, ali bi kot moderatorka sodelovala na njihovem Poster festivalu. Za tiste, ki o slovenski oblikovalski sceni veste še manj kot jaz, naj razjasnim osnovne pojme: Fundacija Brumen je organizacija, ki poskuša na različne načine, skozi organizacijo razstav, izobraževanj, dogodkov ... dvigati kvaliteto vidnih sporočil. In Poster festival je sijajen projekt v tej smeri - festival, ki v Ljubljano (med drugim - dogodkov in akcij v okviru festivala je namreč ogromno) prikliče svetovne oblikovalske kalibre, da študentom in zainteresirani publiki predavajo o najzanimivejših vidikih svojega dela. Eden tistih dogodkov, ki skrbijo, da je Slovenija veliko večja, kot se sicer pogosto zdi ... Eden tistih dogodkov, pri katerih skačem do neba od hvaležnosti, da sem lahko zraven. Čeprav (trenutno:)) nimam možnosti, da bi letela po svetu in lovila najzanimivejše duhove našega časa, stvar sploh ni tragična - ker pogosto pridejo k nam. Tega se Slovenci ob mantranju naše priljubljene jamrarije, v kakšni zahojeni luknji da živimo, premalokrat zavedamo. In veliko premalo cenimo trud tistih, ki nam omogočajo, da vidimo tudi (daleč) čez planke - če si to le želimo.
Poslušati predavanja in gledati razstave del odličnih svetovnih in slovenskih oblikovalskih mojstrov je bil čisti užitek. In ker imam rada sinhronicitete, sem se takoj lotila knjige Johna Hesketta Oblikovanje: Zelo kratek uvod, ki so mi jo čez nekaj dni (slučajno?) poslali z založbe Krtina. Odlična odskočna deska za pogovor o oblikovanju - pogovor, kot jih je v medijih, pravijo oblikovalci, premalo.
S predsednikom Fundacije Brumen Petrom Skalarjem in oblikovalcem Tomatom Koširjem smo dorekli tole :http://tvslo.si/predvajaj/john-heskett-oblikovanje-zelo-kratek-uvod/ava2.125233216/
Moja zgodba z oblikovanjem (ki je sicer - odkrito priznam - področje, o katerem vem sramotno malo), se je začela septembra, ko so me z ustanove Brumen klicali, ali bi kot moderatorka sodelovala na njihovem Poster festivalu. Za tiste, ki o slovenski oblikovalski sceni veste še manj kot jaz, naj razjasnim osnovne pojme: Fundacija Brumen je organizacija, ki poskuša na različne načine, skozi organizacijo razstav, izobraževanj, dogodkov ... dvigati kvaliteto vidnih sporočil. In Poster festival je sijajen projekt v tej smeri - festival, ki v Ljubljano (med drugim - dogodkov in akcij v okviru festivala je namreč ogromno) prikliče svetovne oblikovalske kalibre, da študentom in zainteresirani publiki predavajo o najzanimivejših vidikih svojega dela. Eden tistih dogodkov, ki skrbijo, da je Slovenija veliko večja, kot se sicer pogosto zdi ... Eden tistih dogodkov, pri katerih skačem do neba od hvaležnosti, da sem lahko zraven. Čeprav (trenutno:)) nimam možnosti, da bi letela po svetu in lovila najzanimivejše duhove našega časa, stvar sploh ni tragična - ker pogosto pridejo k nam. Tega se Slovenci ob mantranju naše priljubljene jamrarije, v kakšni zahojeni luknji da živimo, premalokrat zavedamo. In veliko premalo cenimo trud tistih, ki nam omogočajo, da vidimo tudi (daleč) čez planke - če si to le želimo.
Poslušati predavanja in gledati razstave del odličnih svetovnih in slovenskih oblikovalskih mojstrov je bil čisti užitek. In ker imam rada sinhronicitete, sem se takoj lotila knjige Johna Hesketta Oblikovanje: Zelo kratek uvod, ki so mi jo čez nekaj dni (slučajno?) poslali z založbe Krtina. Odlična odskočna deska za pogovor o oblikovanju - pogovor, kot jih je v medijih, pravijo oblikovalci, premalo.
S predsednikom Fundacije Brumen Petrom Skalarjem in oblikovalcem Tomatom Koširjem smo dorekli tole :http://tvslo.si/predvajaj/john-heskett-oblikovanje-zelo-kratek-uvod/ava2.125233216/
Naročite se na:
Objave (Atom)


