Po branju mojega včerajšnjega zapisa o sebičnosti Del ali celota? mi je ljuba prijateljica, ki je eno najsvetlejših bitij, kar jih poznam, pisala:
"ej, tincek, lepe misli, lepo, da jih delis z 'vsemi'.... je pa zanimivo, da sem ravno vceraj na trajektu mrzlicno razmisljala o tej temi, o sebicnosti in o vrednotah danasnje mlade generacije... opazovala sem jih v vsej 'polnosti' samih sebe, v prepotentnosti in neoziranju na ostale, na tiste, ki so 'nizji'... in potem sem se zacela obsojati, ker obsojam.... in zakaj se postavim nadnje? zakaj se pocutim, da sem boljsa? jih mar poznam? nisem se tam, da bi lahko moj um obmiroval v stiku s sebicnostjo ljudi, v stiku z bivajocim in cutecim...uf, tinka, malo sem se zapricala, ker tako vestno krotim svoj um, ta pa tako neumorno divja naprej..."
To se mi zdi zelo zanimivo vprašanje oz. opažanje in ker morda pesti še koga, v nadaljevanju nekaj odgovorov, ki sem jih našla med svojim kopanjem po zakladih indijske filozofije - in ki jih poskušam vključevati tudi v svoje življenje.
