torek, 14. avgust 2012

Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš!

Po branju mojega včerajšnjega zapisa o sebičnosti Del ali celota? mi je ljuba prijateljica, ki je eno najsvetlejših bitij, kar jih poznam, pisala:

"ej, tincek, lepe misli, lepo, da jih delis z 'vsemi'.... je pa zanimivo, da sem ravno vceraj na trajektu mrzlicno razmisljala o tej temi, o sebicnosti in o vrednotah danasnje mlade generacije... opazovala sem jih v vsej 'polnosti' samih sebe, v prepotentnosti in neoziranju na ostale, na tiste, ki so 'nizji'... in potem sem se zacela obsojati, ker obsojam.... in zakaj se postavim nadnje? zakaj se pocutim, da sem boljsa? jih mar poznam? nisem se tam, da bi lahko moj um obmiroval v stiku s sebicnostjo ljudi, v stiku z bivajocim in cutecim...uf, tinka, malo sem se zapricala, ker tako vestno krotim svoj um, ta pa tako neumorno divja naprej..."



To se mi zdi zelo zanimivo vprašanje oz. opažanje in ker morda pesti še koga, v nadaljevanju nekaj odgovorov, ki sem jih našla med svojim kopanjem po zakladih indijske filozofije - in ki jih poskušam vključevati tudi v svoje življenje.

ponedeljek, 13. avgust 2012

Del ali celota?

Zdi se mi, da se ljudje delimo na dva tipa (seveda vsako posploševanje nujno zgreši nianse, detajle in posebnosti, a je včasih kljub temu koristno za ilustracijo bistva): na tiste, ki živijo, kot da je svet tu zaradi njih, njim na razpolago; in tiste, ki uspeh svojega življenja merimo po tem, koliko lahko prispevamo k dobremu sveta kot skupnosti vsega živega in neživega. Pri prvih gre za to, da korist dela (sebe, svoje družine, firme, države, naroda, religije ali druge interesne skupine) postavijo nad dobro celote, drugi dele vidimo v soodvisnosti in neizbežni povezanosti, zato se nam zdi čista iluzija in slepa zabloda, da bi lahko bilo kateremu koli delu dolgoročno in zares dobro, če v odnosu do celote deluje uničevalno.



Kaj je sebičnost? Ko se del odloči, da je celota in da je tisto "drugo", kar je zunaj njega, zgolj njemu in njegovim interesom podrejeno okolje. Vemo, kaj se zgodi, če se recimo celice našega telesa "odločijo", da bodo delovale "sebično" ... Enako se naša sebičnost kot rakavo tkivo zažira v celoto bivajočega in žre življenje samo.

Kako pogosto se to dogaja pod praporom "Boga", ki naj bi izbrane skupine povzdignil v svoja ljudstva ali pa človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal svet na razpolago. S takim "Bogom" imam veliko težavo. Zdi se mi namreč povsem evidentno, da ga je po svoji podobi ustvaril človek - in to še zdaleč ne po svoji najlepši podobi. Besede Bog zaradi vseh zlorab ne maram, a če že, je zame Bog (ali bolje Sveto) inteligenca ali zavest Celote. Tej zavesti se je mogoče odpreti in v tem poljubu s Svetim izgine iluzija meja in delitev. Meje med "deli" so zgolj porozne membrane, ki združujejo bolj, kot ločujejo.

Je naključje, da so si besede "sveto", "svet" in "vse" tako blizu? Da tako podobno zvenita "holy" in "whole"?




torek, 7. avgust 2012

O mejah. Tistih nujnih.

Danes razmišljam o mejah. Ne tistih na zemljevidu, ne tistih med družbenimi sloji, med narodi, rasami, kulturami, religijami, ne o mejah omejenosti, o mejah, ki jih v idealnem svetu naj ne bi bilo ... Razmišljam o mejah, ki bi morale biti, pa jih ni. Ali ni več.

Recimo mejah kultiviranega in spoštljivega komuniciranja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti teptati dostojanstva drugega, poniževati in žaliti. O mejah kultiviranega preživljanja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti izkoriščati drugega, krasti in goljufati. 

Kdo naj postavi te meje? Kdo naj bo njihov čuvar? Najbrž je brezplodno začeti drugod, kot pri sebi. Varujmo človeško dostojanstvo, svoje in tuje. Jasno in odločno postavimo mejo osebnega prostora, čez katero je žalitvam in nesramnostim vstop prepovedan. In postavimo mejo sebi, kadar bi radi podlegli prevladujoči družbeni klimi in skupaj s podivjano čredo teptali po drugih - in pri tem ni važno, kaj so drugi pred tem storili nam. 

Družba nujno potrebuje mirne in odločne (kot bi Cesar Millan svetoval pasjim lastnikom) čuvarje takšnih meja. Javno in zasebno.

sreda, 27. junij 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Boris Cavazza

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - gost: Boris Cavazza - Trubarjeva hiša literature (Stritarjeva 7, Ljubljana) v četrtek, 28. junija 2012 ob 19h

"To pa je velik igralec, to!" mi Manca vzdihne v uho, ko se nagne k meni. Radi greva v gledališče ali kino skupaj, si vmes šepetaje kaj pokomentirava, prikimavava in se v glavnem vedno strinjava. Tokrat v Križankah gledava  predstavo Gospoda Glembajevi v izvedbi beograjskega gledališča Atelje 212 in navedeni komentar pade večkrat, kot bi ne mogli ponoviti dovoljkrat v počastitev res velikega umetnika: Borisa Cavazze. "Kako se Cavazza giblje, kako govori, kako obvlada prostor ... " še razčlenjujeva po predstavi. Boris Cavazza je zares poosebljenje odrske prezence in karizme.



Cavazza je posredno in nevede v Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! že nastopil - ljuba Vesna Milek je bila namreč moja gostja ravno takrat, ko je s polno paro pisala sijajen biografski roman Cavazza, tako da mimo omemb svojega portretiranca, s čigar življenjem in zgodbami je dihala, ni mogla. In je pribila: "Nujno, Tina, enkrat povabi Cavazzo!"

In sem ga. Sicer je trajalo nekaj mesecev, da se je datum, ko Trubarjeva hiša literature gosti naš dogodek ujel z njegovim prostim večerom, a ravno zaradi zasedenosti sem mu še bolj hvaležna, da je pripravljen z nami deliti svoj čas - in pogled v knjige, ki so se urezale najgloblje v njegove misli in čutenja.


ponedeljek, 4. junij 2012

Almirine najljubše

Prejšnji četrtek sva v okviru serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature z modno oblikovalko, profesorico, v prostem času pa strastno bralko Almiro Sadar razpravljali o njenih najljubših knjigah. Da Almira odlično govori o knjigah, sem vedela, saj je bila pred nekaj meseci gostja oddaje Knjiga mene briga o romanu nobelovca Orhana Pamuka Muzej nedolžnosti (če ste jo zamudili, si oddajo lahko ogledate tukaj).

Almira je izjemno razgledana ženska. Brala je rada že od majhnega, v mladosti pa je k njenim bralnim navadam prispeval tudi pouk v turnusu - kadar je imela šolo popoldne, je doma vse dopoldne v samoti brala ... Oboževala je zbirko Sto romanov, ki je zanjo (kot za številne druge bralce) pomenila iniciacijo v svet velike literature. Posebej rada ima knjige, ki jo popeljejo v neznane svetove - romane z zgodovinsko tematiko, zgodbe, ki se odvijajo v tujih deželah (preden se kam odpravi, z veseljem prebere kakšno zgodbo iz tistih krajev in se poduči o literaturi dežele, ki jo bo obiskala), zanimive biografije, predvsem pa strastne ljubezenske zgodbe - a morajo biti seveda tudi odlično napisane.

In katere knjige so jo najbolj navdušile?

sreda, 30. maj 2012

Bralni dnevnik: Ioanna Karystiani: MALA ANGLIJA

O romanu se bova danes (sreda, 30. maj) ob 19h pogovarjali s prevajalko in avtorico spremne besede Klariso Jovanović, ki bo skupaj s kitaristom Lukom Ropretom tudi glasbeno polepšala večer s Pesmimi Mediterana. Če bo vreme zdržalo, se dobimo na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12, Lj), če nam jo zagode, pa gremo pod streho Društva.


Naj začnem z odlomkom iz romana: "Pesek je vsrkal vročino dneva in izžareval trepetajočo svetlobo, ki je kot zlati prah lebdela nad vsem, kar je še bilo rjavo, nad skalami in zemljo, prozorna voda pa je kazala dno, ponekod povsem rumeno, drugod temno zeleno, in v njem alge, pokošene od sonca, ki jim je sledilo daleč v globine." 

četrtek, 17. maj 2012

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Almira Sadar

Majski večer cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! bo pomladno barvit in iskriv - o svojem druženju s knjigami bo tokrat pripovedovala modna oblikovalka Almira Sadar, ki tako s svojim ustvarjanjem kot tudi pedagoškim delom skrbi, da moda pri nas diha s polnimi pljuči. Svetovljanka širokih obzorij lovi utrinke lepega vsepovsod, tudi v številnih njej ljubih knjigah. Kakšne jo pritegnejo? Jo kdaj navdihnejo pri ustvarjanju? S kom se o njih najraje pogovarja? O tem v četrtek, 24. maja ob 19h v Trubarjevi hiši literature.