K mojemu zapisu Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš! je Saša pripisala pozornosti vreden komentar:
"Hoj! Tele misli o mislih mi nekako ne dajo miru. Tudi sama berem zdaj eno knjigo na podobno temo, se strinjam z vsem itd. AMPAK vseeno se mi poraja vprašanje (tudi ob branju knjige) pri primeru, ko smo na nekoga jezni - ali mogoče ne potisnemo z "oblakom ljubezni" in objemom jezo zgolj v nezavedno? In potem se ta jeza kopiči, ker je niti ne moremo predelati. Če pa je jeza potlačena, v nekakšni obliki vseeno izbruhne na dan, prej ali slej. Ne mislim, da bi se morali ravno dreti na človeka, žaliti ipd., ampak zgolj poslati miselni objem se mi zdi velikokrat premalo? Oprosti, za tole skeptičnost, ampak v resnici me tole daje že nekaj časa. Kdaj objem ne pomeni zgolj zanikanje problema in njegovo potlačitev nekam?"
Preden nadaljujem z modrovanjem, nekaj nujnih pojasnil: nimam nikakršne izobrazbe ali kvalifikacij s področja psihologije ali psihoterapije, zaradi katerih bi bila na to temo kaj bolj kompetentna od kogarkoli drugega. Tudi nisem nekdo, ki bi se posebej odlikoval po veščini spretnega ravnanja z jeznimi ljudmi. Na splošno ne maram konfliktov in se pred njimi umaknem (da ne rečem pobegnem), če je le mogoče. Kar sledi, je torej zgolj moj osebni pogled na stvar. Vesela bom vaših mnenj in dopolnitev, zato komentirajte, kolikor vam srce poželi.
