nedelja, 21. junij 2015

Joga - pot navznoter

V brezvetrju ne plapola
svetilki plamen. Čisto tak
je jogi mirnega duha,
ki z jogo obvladuje se.


(iz Bhagavadgite v prevodu Vlaste Pacheiner - Klander)


Dragi moji, nekateri ste že na Facebooku zasledili obvestilo, ki sem ga objavila pred časom - jeseni pričenjam s čisto svojima tečajema joge, juhej! Še enkrat kopiram uradno obvestilo sem, bolj podroben opis moje vizije pa najdete spodaj ...

Oba spodaj razpisana tečaja sta trenutno povsem polna (vsem, ki ste se prijavili, najlepša hvala za zaupanje!), bom pa po novem letu zagotovo zorganizirala še kakšen termin. Obetajo se tudi krajša dogajanja (eno popoldne, vikend ipd.) ter predavanja na temo zgodovine joge in različnih vidikov indijske filozofije. Če bi želeli, da vam obvestila o tečajih/predavanjih/delavnicah pošiljam po mejlu, mi, prosim, sporočite (tina.kosir@gmail.com).


JOGA - POT NAVZNOTER (praksa z vsebino)

Jogijske prakse so se v indijski kulturi tisočletja razvijale kot način, kako se lahko človek umakne od zunanjih motenj in raziskuje ter krepi globlje vidike svoje narave. Sodobno poučevanje je pogosto osredotočeno predvsem na telesni vidik jogijskih tehnik, zato se izgublja bogastvo jogijske modrosti. Tina Košir Mazi, ki bo tečaj vodila, se je tradicionalnih jogijskih prvin dvanajst let učila pod okriljem Biharske šole joge, kjer je opravila tudi učiteljski tečaj in večletno učiteljsko prakso, z letošnjim letom pa je stopila na samostojno pot. Svoje razumevanje poglablja z doktorskim študijem indijske filozofije in učenjem sanskrta, kar ji omogoča stik z zakladnico izvirnih jogijskih besedil. Prav zato je razvila svojstven pristop k učenju joge: v okviru tečaja boste spoznavali in vadili jogijske tehnike (asane, pranajamo, bandhe, mudre, meditacijske tehnike), temeljito pa bo osvetljeno tudi njihovo ozadje, saj je v jogijski kulturi veljalo, da je pravilno razumevanje najpomembnejši vidik prakse - brez pravilne naravnanosti prakse namreč učinkujejo le površinsko. Tečaj bo zasnovan tako, da se ga lahko udeležite ne glede na predznanje joge. Potekal bo enkrat tedensko po 90 min, na voljo pa sta dva termina: ob ponedeljkih od 19:15 do 20:45 (s tečajem pričnemo 14.9. 2015) ali ob petkih od 17:15 do 18:45 (pričnemo 18.9. 2015), obakrat v Ubrani dvorani na Celovški 55 v Ljubljani. Cena: 120 Eur za trimesečje (za 12 praks z vsebino - 1x tedensko po 90 min) ali 50 Eur mesečno (za 4 prakse z vsebino - 1x tedensko po 90 min). Za več informacij in prijave pišite na elektronski naslov tina.kosir@gmail.com.



Kaj je joga? Ščepec teorije …

»Če beseda joga pomeni veliko stvari, je to zato ker joga tudi je veliko stvari,« je v svoji monumentalni knjigi Joga: nesmrtnost in svoboda (ki je edina v slovenskem prevodu dostopna akademska študija o jogi) zapisal sloviti religiolog Mircea Eliade. Beseda yoga ima v sanskrtu več kot sto pomenov, v indijski kulturi pa se je uveljavila kot poimenovanje za kakršnokoli tehniko ali metodo za doseganje (bolj ali manj) duhovnih ciljev, pa tudi za končno stanje samo. O tem, za kaj si je vredno prizadevati, so imele različne šole in smeri v zgodovini zelo različna mnenja, zato se je že v predmoderni indijski kulturi razvilo nepreštevno oblik joge, ki so se pogosto medsebojno prepletale in oplajale, pa tudi tekmovale in si nasprotovale. V 20. stoletju se je joga reinkarnirala in zaživela povsem novo življenje v okviru globalne tržne kulture. Vsak dan vznikajo nove oblike in novi pristopi. Izoblikovati enovito in smiselno definicijo, kaj naj bi joga bila, je zato povsem nemogoče. Za jogo velja enako, kot je Mahatma Gandhi dejal o Indiji: karkoli o njej rečete, enako res je tudi ravno nasprotno. Ta neizmerna pestrost – tako joge kot indijske kulture – me osebno vsak dan znova navdihuje, preseneča (v dobrem in v slabem) ter ohranja budno radovedno.

Doktorski študij indijske filozofije, ki se mu posvečam zadnja tri leta, mi omogoča tudi veliko boljši pregled nad zgodovino joge, kot sem ga imela prej, čeprav me je to področje vedno zanimalo in sem o njem precej prebrala. Dejansko pa je zgodovina joge (zaradi različnih interesov, povezanih z njo) zavita v toliko megle, da se je v zvezi z njo težko dokopati do kolikor toliko zanesljivih dejstev – treba se je prebiti skozi precej suhoparnih akademskih študij, od katerih vsaka osvetljuje le kak košček, močno izostriti sposobnost za ločevanje zrnja od plev in zagristi v izvirna sanskrtska besedila.

Soočenje z realno (in ne mitsko ali legendarno) zgodovino joge me je odrešilo zablode, za katero zaljubljenci v jogo pogosto trpimo, da je nekje nekoč obstajala »prava« joga. Jogo so v vseh časih in okoljih izvajali resnični ljudje iz mesa in krvi in to z najrazličnejšimi motivi – plemenitimi in nizkotnimi, sebičnimi in nesebičnimi, duhovnimi in posvetnimi. Joga se je razvijala v konkretnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah, ki se zrcalijo v njenih pojavnih oblikah, a prakse so pripeljale do številnih uvidov in spoznanj, ki so izjemno dragoceni, navdihujoči, celo brezčasni.

Globlje razumevanje zgodovine joge mi pomaga lažje razumeti tudi številne oblike, v katerih se pojavlja danes – te so odsev časa, v katerem živimo in vrednot, ki jih kot družba gojimo. Joga ne bi mogla postati tako množičen pojav, kot je, če bi bilo drugače. Tudi v preteklosti so jogijske veščine številni uporabljali za to, da bi si pridobili družbeni vpliv in status. Zagotavljali so, da (praviloma skrivne) prakse, ki jih učijo, prinašajo nesmrtnost, popolno zdravje in magične moči. V Kulārṇava-tantri iz 11. stol. lahko preberemo še danes zelo aktualno ugotovitev: »Lahko je najti učitelja, ki te osvobodi premoženja, težko pa je najti takega, ki te vodi do duhovne osvoboditve.«

Vedno pa je obstajala tudi peščica ljudi, ki so razmišljali drugače, preizpraševali splošno sprejeta prepričanja in ubirali neuhojene poti. Osebno me njihova učenja, ne glede na čas in kulturo, zanimajo bolj od »mainstreama«. Ta osebna značilnost močno zaznamuje tudi moj pogled na jogo.
Jogijske tehnike vsekakor lahko uporabljamo za doseganje zdravja, dobrega počutja, mladostnosti, da si polepšamo postavo in pomirimo živce. A zame je joga zaklad, ker iz osebnih izkušenj vem, da nam lahko pomaga ne le izboljšati zdravje in vitalnost, ampak tudi soočiti se z boleznimi, izgubami in minljivostjo, ki so neizbežno dejstvo zemeljskega obstoja. Res je, vadba joge lahko polepša naš videz – a mene bistveno bolj zanima, kako se naseliti v sebi in postajati vedno manj odvisen od zunanjih potrditev. Bomo z vadbo joge bolj sijoči in uspešni? Že mogoče, a bolj smiselno se mi zdi negovati notranji plamen, ki ga ne ugasnejo zunanje nevihte in razvijati toplino sočutja, da bi z njo zaobjeli skupnost čutečih bitij.

K temu naj bi vodila »pot navznoter«, kot si jo predstavljam.

»Pot navznoter« v praksi

V praksi mi je v izvajanju in poučevanju joge blizu kar se da nenasilen, nežen pristop s poudarkom na razvijanju globine zavednaja.

Na primer: jogijskih položajev se lahko lotimo tako, da stopimo s svojim telesom v vojno in ga poskušamo prisliti, da bi bilo v položaju videti čim bolj podobno brhki petindvajsetletnici (ki je po možnosti od petega leta trenirala gimnastiko) s fotografije ali videa  na internetu. Doma se gledamo v ogledalo, da preverimo, koliko nam še manjka do popolnega dosežka. Ko smo zadovoljni, poskrbimo, da fotografijo svojega položaja čim prej delimo na Facebooku in nadaljnih nekaj ur vzhičeno štejemo všečke. Juhej, zmagali smo! Ne dvomim, da nam takšna joga lahko prinese določeno zadoščenje. Je pa škoda, ker s tovrstnim pristopom zamudimo priložnost, da bi začutili veliko globlji, radostni mir, h kateremu joga lahko vodi – a žal ni združljiv z narcističnim ekshibicionizmom in histeričnim hlastanjem za všečnostjo.

Ko se odpravimo na pot navznoter, si zagotovimo prazen čas in varen prostor, da lahko odložimo oklepe in maske, ki nas branijo med dnevom,  pozabimo na zunanja pričakovanja in se posvetimo temu, da občutimo svojo živost. Zapremo oči, občutimo telo. Ko izvajamo položaj, ne poskušamo posnemati drugih ali se primerjati z njimi – vsako telo je svoje vesolje in ima svoje zakonitosti. Kot učiteljica predvsem budno pazim, da udeleženci tečaja ne delate gibov, ki bi vam lahko škodili. Počasi in nežno zavzamemo položaj, pri tem pa je uradno »pravilna« izvedba položaja le vodilo. V starodavnih oblikah joge smisel položajev ni bil v tem, kako je bil praktikant v njih videti navzven, ampak v notranjih energijskih procesih, ki jih položaj sproži. Tem pozorno sledimo tudi na poti navznoter. Odkrivamo občutja, ki se porajajo in v skladu z njimi oblikujemo svojo prakso.

Da bi dosegli globlja meditativna stanja, bomo uporabljali najrazličnejše oblike dharane (meditacijske osredotočenosti) – od bolj »asketskih« oblik nevsiljivega opazovanja mentalnih vsebin, ki se spontano porajajo, do bolj »baročnih« vizualizacij in manter. Jogijske tradicije so razvile res veliko tehnik, saj je veljalo, da vsakomur ustreza malo drugačna. Moj pristop je tudi, da vas zelo spodbujam k opazovanju, kaj vam osebno ustreza – po mojih izkušnjah se temu splača slediti. Če določeno tehniko izvajate samo zato, ker vam je tako naročil nekdo s pozicije avtoritete, čeprav do nje občutite odpor, je izkupiček ponavadi precej uboren in zapovedana »duhovna praksa« zgolj še en dodaten dejavnik stresa in prisile.

Tisti, ki vas indijske tradicije zanimajo ali imate z njimi izkušnje, veste, da se v njih zelo poudarja vloga »guruja«, brez katerega, pravijo, ni uspeha v praksi. Vendar ni bilo vedno tako. V upanišadskih časih, recimo, je bil učitelj pač nekdo, ki je pridobil določeno znanje, z učitelji so debatirali in jih preizpraševali, spoštovanje pa ni bilo namenjeno toliko učitelju kot osebi, ampak njegovemu učenju in znanju. Kult osebnosti gurujev kot absolutnih, vsevednih avtoritet, v katere se nikoli ne sme podvomiti, se je razvil v srednjem veku v okviru tantrizma in je neposredna preslikava fevdalnega političnega sistema v »duhovno« sfero – podobno kot v katoliški cerkvi. V okviru »duhovnih« organizaci/ institucij, ki lahko načeloma širijo tudi veliko kvalitetnih učenj in dragocenih sporočil, prihaja v rigidno hierarhičnih odnosih do številnih patologij.

Patološke, celo psihotične znake kaže tudi poplava »mojstrov« na razgibanem tržišču novodobne duhovnosti. Vikend paketi instant razsvetljenja so očitno velika prodajna uspešnica. Nekdo mi je prijazno svetoval, da bi se z namenom obveščanja predstavila na internetnem portalu z raznoliko ponudbo storitev s področja duhovnosti, ezoterike in alternativnih metod zdravljenja, kamor naj bi spadala tudi joga – pa se mi je ob vseh mojstrih, ki prebivajo v Sloveniji, malce zvrtelo v glavi. V tej izbrani družbi se nekako ne prepoznam, zato bom kar se obveščanja tiče ostala kar pri temle blogu …

S prijatelji smo se šalili, da bi mi namesto certifikata, da sem »mojstrica theta žarka sedme dimenzije« (tega seveda nimam, da ne bi bil kdo zaveden), lahko izdali potrdilo s številnimi podpisi vseh, ki me poznajo in jamčijo, da vsekakor nisem kakršnakoli mojstrica. Storitev izdajanja certifikatov bi lahko nadgradili tako, da bi ob začetku tečaja vsak udeleženec dobil potrdilo, ki zagotavlja: na tečaju ne boste postali mojster, razsvetljenje je zelo malo verjetno, zdravje in dobro počutje pa nista vedno le v vaših rokah.

Šalo na stran: joga je že skoraj petnajst let del velik del mojega življenja. (Skoraj) vsak dan se z njo začne in zaključi. Jogijska praksa je bila moje zatočišče v težkih časih in ozemljitev v trenutkih radostne vzhičenosti. Tako resno se ji nisem posvetila zato, ker bi bila kakorkoli izjemna ali modrejša od drugih ljudi, ampak ravno obratno, ker je bilo z življenjsko prtljago, ki jo nosim, pogosto težko shajati. Ker je bilo težko nositi veliko čustveno občutljivost in fizično krhkost. A indijski bog Šiva, ki je tudi zavetnik joge, slovi po zmožnosti strup preobražati v nektar. Izkusila sem veliko moč joge kot notranje alkimije, ki tisto v nas, kar se zdi svinec, preobrazi v zlato. A po notranji ogenj je treba globoko vase.

Pot navznoter je pot brez konca.


Veselim se naših skupnih poti v septembru!

sreda, 15. april 2015

Darovi minevanja - Ko smrt prehiti rojstvo ...

V preteklih dneh je luč sveta ugledala nova Mančina knjiga Darovi minevanja, ki je malo tudi moja. Sem ena od sedmih dopisovalcev, s katerimi si Manca dopisuje o vprašanjih, ki jih pred nas postavlja dejstvo minljivosti, ko ga izkusimo od blizu in zares - o boleznih, umiranju, smrti, žalovanju ... in nenadejanih darovih, ki nam jih prinašajo ti nepovabljeni gostje. Zato je navkljub "težki" temi to predvsem knjiga o upanju, celjenju, odkrivanju neizmerne preživetvene moči,ki se pogosto v nas prebudi prav v najtežjih življenjskih preizkušnjah, knjiga, ki vabi k premisleku o bistvenem in ki usmerja k sočutju in modrosti.

sreda, 18. marec 2015

O Buddhi in budnosti

Ena mojih najljubših zgodb je pripoved o tem, zakaj naj bi se Buddha odpravil na duhovno pot. Kot mlad princ je Siddhartha Gautama živel v izobilju kraljeve palače, kjer je bilo vsega na pretek. Obdan z mladimi, zdravimi in lepimi dvorjani je živel v nekakšnem pravljičnem svetu, daleč stran od skrbi običajnih ljudi. Nekega dne pa je na sprehodu zašel onkraj obzidja in se pretresen soočil s povsem drugačno podobo sveta, z revščino, bedo in bolečino. Srce mu ni dalo, da bi po tem, kar je videl, še živel v umetno ustvarjenem milnem mehurčku. Odpovedal se je življenju na dvoru in se pridružil gozdnim asketom, da bi našel način, kako se osvoboditi trpljenja ob tistem, kar nas vse slej ko prej doleti, ne glede na to, na kateri strani obzidja sicer živimo: bolezen, staranje in smrt. 

Buddhova zgodba mi v življenju pogosto služi kot kompas ... Se razvijam tako, da zmorem vedno bolj ohranjati mir tudi ob neposrednem soočenju z  bolečino in minljivostjo ali pa ju želim odriniti? Zdi se mi, da prodajno uspešni paketi instantne duhovnosti vsi po vrsti obljubljajo čudežno odrešitev pred vsemi tegobami, z njihovo pomočjo bomo večno mladostni, privlačni, zdravi, produktivni in bogati. Obljubljajo natanko tisto, čemur se je Siddharta Gautama zavestno odpovedal. So sladke pravljice za lahko noč, ki nas prijetno uspavajo, da si ne belimo glave z vprašanji, ki pa so bistvena. Po drugi strani nas zavest minljivosti budi - in ni naključje, da sankrtska beseda buddha  pomeni prav to - buden.


sreda, 18. junij 2014

Drevo

Dragi moji, situacija z mojimi spletnimi dnevniki je trenutno morda malce konfuzna, ker vzporedno nastajajo kar trije ... Vas bom pa na Prebliskih obveščala tudi o objavah drugod.

Po več mesecih lahko berete nov Utrinek z naslovom Drevo ...

Vam je všeč?

petek, 21. marec 2014

O Utrinkih

Pomlad je prebujena in letos jo še posebej občutim kot čas preobrazbe, čas umikanja starega in sramežljive rasti novega ... 

Zato sem se odločila, da poskusim stopiti iz sence lastne kritičnosti in ustvarim še en nov blog, namenjen občasnemu deljenju utrinkov, ki se pojavljajo v najbolj krhkih trenutkih mojih jutranjih meditacij. Takih "utrinkov" se je v preteklih letih nabralo že za kar nekaj zvezkov, ki jih sicer zelo skrbno skrivam in nikomur ne pokažem. 

Literarni kritik v meni (namenoma uporabljam moški spol, ker ta del sebe občutim kot resnega in strogega gospoda) je ogorčen, ker rad bere vrhunsko poezijo - in nalijmo si čistega vina: če bi "utrinke" hoteli brati kot poezijo, lahko nemudoma zaključimo, da so povsem zanič. Vsem prijateljem iz literarnih vrst srečevanja z njimi toplo odsvetujem. 

Utrinki so preprosto hitri zapisi, ki po svojih skromnih močeh beležijo določena razpoloženja ... In čeprav so brez literarne vrednosti, me, kadar jih berem za sabo, pomirjajo. Na blogu so se znašli, ker je radovednost, ali lahko še komu kaj lepega dajo, premagala mojo samokritičnost. 

Je to dobro ali slabo, pa presodite sami. Prvi utrinek lahko preberete na naslovu http://tina-utrinki.blogspot.com/2014/03/gora.html


torek, 11. marec 2014

Lalline pesmi - 4. del: "Da bi bedaka spravila k pameti, to je onstran mojih moči"

Tokrat z zadnjim svežnjem enajstih pesmi-izrekov kašmirske mistikinje in pesnice Lalle zaključujemo z intenzivnim druženjem z njo, ki je trajalo kar pet tednov ... (preberete lahko še uvod in moje prevode njenih pesmi: prvi, drugi in tretji del) 

Med pesmimi, objavljenimi danes, je tudi tista, ki je na branjih v živo požela veliko smeha, ob katerem sem imela občutek, da je naravnost osvobajajoč: "S svojo močjo lahko razkadim najbolj črne oblake,/ izsušim ocean in tvoje telo ozdravim katerekoli vročice./ A da bi bedaka spravila k pameti, to je onstran mojih moči." Mislim, da si ta izrek velja prebrati (in ponoviti) večkrat. Pogosto razmišljam, koliko moči porabimo, ker bi tiste, za katere menimo, da so "bedaki", radi spravili k pameti - in ob tem ne opazimo, kako smo v svoji ihti, s katero želimo druge ustrojiti po svoji podobi, pravzaprav tudi sami izjemno bedasti. 

Eden mojih najljubših izrekov (ta sicer ni Lallin) pravi: "Learn by doing, teach by being." Učimo se tako, da živimo in zgolj s tem, kar smo, smo lahko sorodnim dušam v navdih in oporo. Morda bi bilo energijo, ki jo porabimo za zgražanje nad tujo neumnostjo in pokvarjenostjo, bolj smiselno usmeriti v konstruktivno delovanje. 

Občutek, da svet zaradi človeške neumnosti drvi naravnost v maloro, nas lahko spravi v hudo agonijo. (Mene pogosto povsem ohromi.) Takrat velja vdihniti in na stvari pogledati s širše perspektive ... Se opomniti, da smo zgolj neznaten delec kozmosa, ki že eone pleše svoj ples - in ga bo še naprej, vsemu našemu brcanju navkljub.



Dokler pa smo tu in brcamo, se zdi najbolj smiselno, da drug drugemu pomagamo skozi življenje. To je, pravi Lalla, najbolj prava pot.

petek, 7. marec 2014

Lalline pesmi - 3. del: "Pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči"

V tretjem delu Lallinih izrekov (v preteklih tednih ste lahko brali uvodni, prvi in drugi del) spoznavamo Lallo kot notranje trdno, pokončno Mojstrico, neodvisno od zunanjih okoliščin. Neomajno sledi svoji Poti, čeprav jo življenje nenehno preizkuša. 

Lalla je živela v Kašmirju v 14. stoletju in za žensko tistega časa je bila pot, ki si jo je izbrala, posebej težka. Kot zelo mlado so jo poročili, a v zakonu ni imela sreče. Po pripovedovanjih, ki so se ohranila vse do danes, naj bi ji posebne težave povzročala kruta tašča, ki naj bi jo trpinčila in celo stradala. Vzrok taščine nejevolje naj bi bilo Lallino nagnjenje k duhovnosti, meditaciji in iskanju presežnega. Obupana Lalla se je okrog petindvajsetega leta odločila zapustiti moža (otrok naj ne bi imela - lahko, da je bil tudi to eden od razlogov, da moževa družina z njo ni bila zadovoljna), kar je v tistem času pomenilo, da je postala družbeno povsem brezpravna. Zatekla se je k duhovnemu učitelju, mojstru joge in kašmirskega šivaizma, kasneje pa živela kot potujoča puščavnica, romarka brez kakršnekoli lastnine ali zaledja. Kako težko je bilo takšno življenje, si je najbrž nemogoče predstavljati - Lallo so pestili lakota, mraz, bolezni, strašno pa je bilo tudi družbeno zasmehovanje. A Lalla ni pustila, da bi ji kaj prišlo do živega - o zmerljivkah in kletvicah, ki jih je bila deležna, recimo pravi: "Lahko pest pepela razbije ogledalo? Ne, le zlošči ga."

O Lalli so se ohranile legende, ki jo predstavljajo kot "golo svetnico" - zgodovinsko to najbrž ne drži, golota, o kateri govori, je bila bolj verjetno mišljena metaforično. "Mojster mi je dal le eno navodilo: pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči." Gledati v globino skozi tančico videza je ena bistvenih duhovnih vrlin. Živeti brez mask, brez poziranja in blefiranja - to je golota, h kateri nas kliče Lalla. Slediti ji pomeni z lahkotnim korakom plesati skozi življenje, pa naj bo kakršnokoli že!