petek, 07. marec 2014

Lalline pesmi - 3. del: "Pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči"

V tretjem delu Lallinih izrekov (v preteklih tednih ste lahko brali uvodni, prvi in drugi del) spoznavamo Lallo kot notranje trdno, pokončno Mojstrico, neodvisno od zunanjih okoliščin. Neomajno sledi svoji Poti, čeprav jo življenje nenehno preizkuša. 

Lalla je živela v Kašmirju v 14. stoletju in za žensko tistega časa je bila pot, ki si jo je izbrala, posebej težka. Kot zelo mlado so jo poročili, a v zakonu ni imela sreče. Po pripovedovanjih, ki so se ohranila vse do danes, naj bi ji posebne težave povzročala kruta tašča, ki naj bi jo trpinčila in celo stradala. Vzrok taščine nejevolje naj bi bilo Lallino nagnjenje k duhovnosti, meditaciji in iskanju presežnega. Obupana Lalla se je okrog petindvajsetega leta odločila zapustiti moža (otrok naj ne bi imela - lahko, da je bil tudi to eden od razlogov, da moževa družina z njo ni bila zadovoljna), kar je v tistem času pomenilo, da je postala družbeno povsem brezpravna. Zatekla se je k duhovnemu učitelju, mojstru joge in kašmirskega šivaizma, kasneje pa živela kot potujoča puščavnica, romarka brez kakršnekoli lastnine ali zaledja. Kako težko je bilo takšno življenje, si je najbrž nemogoče predstavljati - Lallo so pestili lakota, mraz, bolezni, strašno pa je bilo tudi družbeno zasmehovanje. A Lalla ni pustila, da bi ji kaj prišlo do živega - o zmerljivkah in kletvicah, ki jih je bila deležna, recimo pravi: "Lahko pest pepela razbije ogledalo? Ne, le zlošči ga."

O Lalli so se ohranile legende, ki jo predstavljajo kot "golo svetnico" - zgodovinsko to najbrž ne drži, golota, o kateri govori, je bila bolj verjetno mišljena metaforično. "Mojster mi je dal le eno navodilo: pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči." Gledati v globino skozi tančico videza je ena bistvenih duhovnih vrlin. Živeti brez mask, brez poziranja in blefiranja - to je golota, h kateri nas kliče Lalla. Slediti ji pomeni z lahkotnim korakom plesati skozi življenje, pa naj bo kakršnokoli že! 







23


Tvoj duh je ocean življenja.
Dvigne se lahko tudi v plimo jeze
in ti v meso zapiči ognjene harpune.
A ko jih pretehtaš, so brez teže.


24


Česarkoli se lotim, bom dokončala,
a rezultati niso moja skrb.
Obdrži nagrado, karkoli počnem,
je daritev božanskemu Duhu.
Kamorkoli grem, ohranjam lahkoten korak.


25


Na poti nesmrtnosti je najbolj pomembno,
da uriš svoje misli. Če jih pustiš brez nadzora,
bodo zrasle v pošasti. A le brez skrbi,
večinoma so kot otroci, ki jokajo,
da bi dobili mleko.


26


Dobro ali slabo, z veseljem sprejmem oboje.
Ne poslušam z ušesi, ne gledam z očmi.
Glas me nagovarja iz srca,
kjer dragulj žareče sveti,
tudi ko zunaj razsaja vihar.


27


Obmetavajo me z zmerljivkami,
opljuvajo s kletvicami.
Njihovo lajanje mi ne pomeni nič.
Tudi če bi me slavili z naročjem polnim rož,
bi mi bilo povsem vseeno.
Nedotaknjena grem svojo Pot.


28


Naj me tisočkrat prekolnejo,
bolečina mi ne pride do srca.
Pripadam Šivi. Lahko pest pepela
razbije ogledalo? Ne, le zlošči ga.

29


Mojster mi je dal le eno navodilo:
pozabi na zunanje, poglej v notranjost reči.
Jaz, Lalla, sem si to učenje vzela k srcu.
Od takrat plešem gola.


30


Nemirni um, nikar ne okuži srca s strahom.
Ta virus ni zate.
Neskončni ve, po čem te žeja.
Prosi Ga, naj te nese onkraj.


31


V pesti zime se voda strdi v led
ali razprši v snežinke. Tri različna stanja,
a sonce modrosti jih stopi v eno.
Tako se svet brez sledi potopi v Šivi!


32


Šiva živi na mnogih krajih.
Ne loči hindujca od muslimana.
Najbolj notranji Jaz, ki utripa v tebi in drugih:
to je Šiva. Dobro si ga oglej.


33


Šiva je spredel svet kot fino pajčevino.
Glej ga, kako živi pod tvojo kožo, v tvojih kosteh.
Če ga ne vidiš, dokler živiš,
ne pričakuj, da ga boš, ko umreš.

1 komentar:

  1. Na prevečer jutrišnjega dneva žena... Lala kot mogočna skala, ženska, ki je ne zlomi vihar življenja, ženska, ki misli in da mislit.
    Lepo! Najlepša hvala!
    Tina, želim ti prijazen in ženskam prijazen jutrišnji dan, dan žena!

    OdgovoriIzbriši