Tale zapis pišem, ker ta trenutek ravno ne počnem tistega, kar me sicer zadnjega pol leta najbolj razveseljuje in izpolnjuje, namreč študiram. Septembra sem se vpisala na doktorski študij filozofije in od takrat je tale blog zaspal ... Velika škoda za človeštvo to sicer ni, je pa včasih vseeno lušno kaj takole neobvezujoče napisati - zato sem nazaj.
Človeška narava je hecna in moja, se mi zdi, še posebej podvržena takšnim šibkostim: če je nekaj obvezno, če nekaj moraš in če je treba, je to mučno. Moja mama pogosto bodrilno ponavlja: "Nije teško što se mora!" in hitrostno ter prednostno opravi vse tisto, kar je na spisku pod "nujno". Jaz pa (kadar nisem v nadpovprečno dobri koži) nujno odlagam do zadnjega roka in potem živčno hitim, začudena, kako me čas spet prehiteva ... Vmes sicer postorim marsikaj nenujnega ampak zanimivega in si v bran požvižgnem: "Življenje je, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte."
Ob tem požvižgavanju je naneslo, da se je moja misija "univerzitetna diploma" iz predvidenih petih razlezla na deset let, kar mi ni v ponos. Vmes sem sicer pripravila več kot sto oddaj Knjiga mene briga in še precej več literarnih in neliterarnih pogovorov, nekaj kolumn in člankov ter še kakšno spremno besedo, opravila sem tudi triletno šolanje za učitelja joge, ampak vse to, če je človek primarno študent, pade v kategorijo "nenujno". Tudi moja naravnanost do študija, čeprav komponenta trajanja morda kaže drugače, ni bila ravno hojladri. Zadala sem si namreč, da bom dejansko prebrala literaturo s spiskov za izpite - in jo tudi premislila. (Ne vem, kako je danes, ampak v predbolonjskih časih so bili vsaj na filozofiji ti spiski precej ubijalski tako po količini kot po zahtevnosti branja.) Kakšnega drugega smisla v študiju filozofije in primerjalne književnosti res ne vidim - nekako težko razumem, zakaj bi se človek vpisal na takšno smer, potem pa se pred izpiti malce ponapiflal na predavanjih povedano in mrzlično iskal (čim krajše) obnove knjig, ki bi jih moral prebrati (ali pa še to ne).
Kakorkoli, diplomirala vendarle sem. Pisal se je december 2011. Bližnji in daljni prijatelji, znanci, kolegi, sorodniki, sosedi in neznanci so si končno oddahnili, da malo pozno, ampak bolje pozno kot nikoli - zdaj bom pa vendarle postala zgleden državljan, vplačevala prispevke v socialno in pokojninsko blagajno, stremela k redni zaposlitvi, porodila kakšnega potomca in v vseh pogledih doprinašala k urejenosti in blaginji naše družbe. Konec koncev je to tisto, kar se tam okoli tridesetega "mora" in spodobi.
Ker pa je "morati" tako neznosen glagol, sem takoj z vzhodom novega šolskega leta naredila tisto, kar bi bilo po vseh kazalnikih smotrnosti najmanj treba - vpisala sem se na doktorski študij. Čeprav v današnjem času ni upati na zaposlitev v akademskem sektorju. Čeprav že zdaj vlada poplava brezposelnih doktorjev znanosti. In čeprav študij, poleg vsega, tudi salamensko veliko stane.
Zakaj torej?
Iz istega razloga, kot sem že do zdaj požirala skladovnice knjig: iz čiste ljubezni. Moja najnovejša - in do zdaj najintenzivnejša - filozofska ljubezen, ki ji je namenjeno doktoriranje, se imenuje kašmirski šivaizem. Indijske filozofije me sicer teoretično in praktično zanimajo, že odkar pomnim. Kašmirski šivaizem, fascinantna monistična filozofija, ki je cvetela med 8. in 13. stoletjem, ko je bil Kašmir eno najbolj živahnih središč indijske kulture, v tujini že kar nekaj časa tudi uradno (v akademskih krogih) velja za enega od najbolj bleščečih biserov indijske kulture, pri nas pa je tako rekoč neznanka. O tem, za kaj gre in kaj (vse) me pri kašmirskem šivaizmu fascinira, kdaj drugič.
Morda le ena od izhodiščnih idej ... Po Heideggru je prvo vprašanje filozofije: "Zakaj sploh je nekaj in ne raje nič?" Zakaj sploh karkoli je? Tudi če se danes zatečemo k teoriji Velika poka, ni jasno, kaj je bilo tisto, kar je počilo - in še manj, ali ima ta kaj tudi kak svoj zakaj. Veliko indijskih filozofij (začenši z Vedami) predpostavi, da je bilo na prazačetku nekaj, kar je bilo Eno (eka) in nerojeno (aja), kar je onstran vseh imen in kvalitet in o čemer lahko pogojno rečemo le, da je čista bit-zavest-blaženost (sat-cit-ananda). A kako je iz tega nastal naš kozmos in človeški svet? Kaj za vraga je šlo narobe?
Po prepričanju mojih Kašmircev ni šlo narobe nič. Ananda, blaženost prvotnega Enega, ni statična, ampak sama po sebi vibrira s prvotno vibracijo, ki ji pravijo spanda - in ta vibracija je prekipevajoči ustvarjalni potencial, ki se prelije v svet. Kozmos so nekakšne lucidne sanje Absoluta (Boga, če hočete in če si ga lahko predstavljate zunaj krščanskega konteksta). Iz takšne smo snovi kot sanje - in iz enake kot Veliki Sanjalec. Zato spanda utripa v vseh nas kot impulz ustvarjalnosti - iz čiste radosti. Biti v stiku s sabo pomeni zaslišati ta notranji utrip, začutiti, kaj nas dela žive, se povezati s to živostjo, ki bi se rada prelila čez svoj rob in porodila nekaj novega.
In ko to začutimo, pravijo, delujemo spontano in radostno. Plešemo z življenjem. Razni "moraš", ki stiskajo pljuča, ki povzročajo čir na želodcu, ki nas utrujajo in izčrpavajo, pa stopijo v oklepaj.
sreda, 10. april 2013
ponedeljek, 24. september 2012
Carmen L. Oven in njenih pet (pa še ena za povrh)
Po poletnem oddihu sva novo sezono cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature otvorili z drago Carmen L. Oven - mnogi jo poznate kot očarljivo voditeljico literarnih večerov, ki je nedavno tudi uradno stopila še med pisatelje z zelo branim in odmevnim prvencem Sprehajalka Gospodovega psa.
![]() |
| s Carmen in njenimi knjigami |
Tistemu, ki se s čim ukvarja zaradi sle po denarju in moči, so drugi, ki počno podobno, neljuba konkurenca. Če počneš reči iz ljubezni, so drugi navdih in opora. Ker se s Carmen s knjigami ukvarjava - čeprav (tudi) poklicno - z ljubeznijo, se imava radi. Zato sem, odkrito povedano, komaj čakala, da jo zasujem z vprašanji, ki pogosto doletijo tudi mene ...
Recimo: kako se "profesionalno" branje razlikuje od ljubiteljskega? Ne dosti, pravi tudi Carmen, samo časa je včasih manj, brati je treba v tempu, ki ga narekujejo obveznosti. Sicer pa že od nekdaj bere vsaj po dve, tri knjige vzporedno. Na vsako vodenje se pripravi temeljito in ne glede na morebitno pomanjkanje časa vse knjige, o katerih govori, tudi natančno prebere. "Zelo hitro se čuti, če kdo blefira," pravi.
Od zgodnjih knjižnih ljubezni, ki so ji polnile mladost, se spomni knjig Ernesta Hemigwaya, ki jih je začela prebirati že pri štirinajstih, čeprav takrat še marsičesa, o čemer pišejo, ni razumela. Požirala je tudi kriminalke Agathe Christie.
A tega je že davno in prebranih knjig se je nabralo zajetne kupe ... Kako jih izbrati samo pet? To je namreč zahtevna naloga, pred katero postavim svoje beroče goste ... Carmen se je odločila, da izbere takšne, ki so povezane tudi z njeno osebno zgodbo.
ponedeljek, 10. september 2012
Zakaj nisem in ne bom "normalna"
Nekako me v takšnem ali drugačnem kontekstu, posredno ali neposredno, bolj ali manj prijazno, bolj ali manj za hec, bolj ali manj obtožujoče pogosto doleti vprašanje: "Pa a si ti normalna?!"
Pravilni odgovor na to (sicer večinoma retorično) vprašanje je odvisen od tega, kaj si predstavljamo pod "normalno". Ampak ker je "normalnost" eden tistih konceptov, ki so mi neizmerno zoprni, je odgovor, ki ga imam najraje: NE! Nisem. Nikakor. In tudi ne nameravam postati.
Normalnost ima veliko opraviti z normativi in normami. Ko gre za laboratorijske izvide, sta "normalno" in "brez posebnosti" sicer zelo ok, ampak tukaj se pa moja naklonjenost normalnosti tudi približno neha. Normalnosti najbolj zamerim to, da kriteriji zanjo prihajajo od zunaj, se vzpostavljajo po pravilih povprečja in terorizirajo z argumentom večine.
Kako živeti, to je vprašanje, na katerega si zavedno ali nezavedno, bolj ali manj usodno odgovarjamo vsak dan, nenehno. Izbiramo vsak trenutek in drobne vsakodnevne izbire nas morda gradijo še bolj kot tiste največje ... A kako izbiramo? Vedno znova me šokira, ko v medijih naletim na bučne oglase SMS vedeževanja. Glede na to, koliko denarja imajo za reklamo, jim gre očitno odlično. Kako zelo zgubljeni moramo biti, da odgovore iščemo na ta način. In kako zelo daleč od stika s seboj.
Hrupni, hitri, kaotični čas nas nenehno spravlja v tesnobo s kričečo množico domnevno možnih izbir, od katerih naj bi bila vsaka silno pomembna. Osebno sem precej freh in se mi zdi, da je bistvenega v življenju bolj malo. Da je bistvena izbira predvsem, čemu bomo sledili - temu, kar se nam zdi, da od nas zahteva zunanji svet ali tistemu, kar prihaja od znotraj?
Ker je življenje v svoji nepredvidljivosti pogosto strašljivo, iščemo zemljevide. Najlažje je tak zemljevid izdelati na podlagi utrjenih, uhojenih poti, ki obljubljajo, da bomo po njih varno stopicljali skupaj s svojo čredo. Pa čreda ve, kam gre? Na pašnik ali v klavnico?
Po drugi strani pa so "sledi svojemu srcu", "sledi notranjemu glasu" in "sledi intuiciji" mantre, ki zvenijo votlo, pocukrano in izpeto. So kar vsi glasovi, ki prihajajo od znotraj, sveti? Kako vemo, da se ne pustimo voditi notranjemu glasu sebičnosti, egoizma ali glasu, ki se pretvarja, da je glas ljubezni, za njim pa se morda skriva potreba po posesivnem nadzoru nad drugimi? Kako naj vemo, kateremu učitelju, terapevtu ali tehniki, ki nam obljublja, da nam bo odprla oko intuicije in nas povezala z našim resničnim bistvom, naj verjamemo?
Ne vemo.
Je pa nekaj sestavin, ki nič ne stanejo in jih velja zmešati v vsakodnevni napitek pomirjevalno-poživilnega učinka. Mir. Tišina. Košček samotnega časa. Globoko dihanje.
Iz teh čudežnih sestavin se zna roditi stik s seboj. Biti v stiku z notranjim izvorom moči in slediti lastni modrosti danes ni normalno - in vprašanje, ali je sploh kdaj bilo. Iz pristnega stika s seboj smo lahko neskončno več kot normalni. Lahko smo resnični. Živi. In ustvarjalni.
Zato nisem normalna in ne bom normalna - pa tudi nenormalna ne. Sledenje normam za vsako ceno in izogibanje normam za vsako ceno - isti šmorn. Slediti navdihom, ki prihajajo iz najglobljih notranjih prostorov, v katere se še zmorem potopiti - to je moja pot. To včasih pomeni mahniti jo po množični cesti in drugič iskati gozdne stranpoti. Ves čas pa čutiti, da je življenje plesišče in ne križev pot.
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! - Carmen L. Oven
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! je serija pogovorov, v katerih voditeljica Tina Košir Mazi izbrane goste sprašuje po njihovih najljubših knjigah. Tokrat bo o tistih, ki so zanjo najbolj nepozabne, spregovorila Carmen L. Oven, voditeljica odmevnih pogovorov o literaturi (V KOŽi besede, Novopisi na Wolfovi ...), avtorica radijskih oddaj in pisateljica - pred poletjem je izšel njen prvenec Sprehajalka gospodovega psa. Kako jo je literatura začarala, da se ji je odločila scela posvetiti? Kako doživlja "zasebno" in "profesionalno" branje? Kateri pisatelji so najboljši sogovorniki? Za katere knjige vedno najde prostor v popotni torbi? In nenazadnje, katere jo navdihujejo pri pisanju? O tem in še čem v četrtek, 13.septembra ob 19h v Trubarjevi hiši literature.
ponedeljek, 3. september 2012
Kam z jezo? - 3. del
Pesem, ki ukroti jezo
Mantrica
Jeza je prah.
Je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah, je milimeter
prahu,
je naprstek prahu,
je mrvica, čačkica, čriček
prahu,
je prah, je prah,
je praskica, je prah, je iskrica, je prah,
je zmečkan, zameštran, zmuzljiv prah,
je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah,
je prahec
in je preč.
Toon Tellegen (iz zbirke Brodišče, Študentska založba, Ljubljana 2012, str. 109)
Zgodi se, da ko o nečem razmišljaš, ti življenje pošilja "pisemca" in z njimi odgovarja na tvoja vprašanja ... In ravno v obdobju, ko sem malo pomodrovala o ravnanju z jezo, sem naletela na prikupno pesem, ki jo ukroti. Napisal jo je Toon Tellegen, izjemno zanimiv nizozemski pesnik, ki je letos gostoval na Dnevih poezije in vina na Ptuju. Zahvaljujoč Študentski založbi, ki me pogosto povabi k sodelovanju na krasnih dogodkih, sem imela s Tellegenom in prevjalko njegovih pesmi v slovenščino Matejo Seliškar Kendo priložnost voditi pogovor - sukal se je okrog izbora njegovih pesmi, ki so nedavno izšle v slovenščini v zbirki Brodišče.
V zbirki je tudi pesem Mantrica, ki ima zanimivo zgodbo. Tellegen jo je napisal za svoje otroke, da se jo naučijo na pamet in jo zrecitirajo, kadar jih ugrizne jeza. Pesem je dobila častno mesto na hladilniku družine Tellegen, jezi v opomin, da nima vstopa.
In čeprav sem nameravala še na dolgo in široko modrovati, bodi tale pesem povsem dovolj za zaključek ... Imate še kaj prostora na hladilniku?
Mantrica
Jeza je prah.
Je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah, je milimeter
prahu,
je naprstek prahu,
je mrvica, čačkica, čriček
prahu,
je prah, je prah,
je praskica, je prah, je iskrica, je prah,
je zmečkan, zameštran, zmuzljiv prah,
je prah, je prah.
Jeza je prah, je prah,
je prahec
in je preč.
Toon Tellegen (iz zbirke Brodišče, Študentska založba, Ljubljana 2012, str. 109)
torek, 21. avgust 2012
Kam z jezo? (2. del)
Zunanji odziv
Kako ravnati z jezo je v sodobni družbi vprašanje za milijon dolarjev, kar najbrž niti ni čudno, glede na to, da nas naš izobraževalni sistem nauči tako rekoč vse, od biologije enoceličarjev do letnic vladavine Asurbanipala, ne pa tudi, kako ravnati s čustvi in duševnimi procesi nasploh - tega naj bi se naučili od staršev. In tudi se. Kar je mnogim žal bolj v pogubo kot v pomoč ...
Kako se odzvati na čustva in jih zdravo ter konstruktivno izražati spada zato med lekcije, ki se jih učimo vse življenje. Jeza ima tu posebno mesto, ker za razliko od drugih čustev, ki jih imamo za "negativna", ne vpliva zgolj (ali v prvi vrsti) na čustvujočega ampak tudi (ali celo še bolj) na njegovo/ njeno okolico.
Zadnjič sem med brskanjem po internetu, ko sem iskala več informacij o metodi Postavitev družine, na strani Šola čustvene inteligence naletela tudi na opis delavnice Kako ravnati z jezo?, kjer so stvari razložene zelo jasno in modro, zato sklepni odstavek besedila, ki ga podpisuje Leo Ivandič, kar kopiram:
"Čeprav se jezni morda težko obvladujemo, je eno od osnovnih pravil pri izražanju jeze, da se odrečemo telesnemu in verbalnemu nasilju. Naše sporočilo naj bo usmerjeno izključno na obnašanje te osebe in naj čimbolj jasno in razumljivo pove drugemu, kaj nas moti in zakaj. Ker se ljudje ne odzivamo na stvarne dogodke, ampak na svojo interpretacijo le teh, je treba svoje poglede na moteč dogodek predstaviti kot domneve, ne pa kot nesporna dejstva. S tem odpremo prostor za pogovor in pojasnitve. Pomembno pri tem je tudi, da ljudem, na katere se jezimo, ne izrazimo le svojega neodobravanja, temveč jim sporočimo tudi, kakšnega vedenja z njihove strani si želimo. Resda je zato potrebnega nekaj truda in razmisleka, vendar bomo s tem veliko pridobili. Prvič zato, ker se bomo prisiljeni odreči negativnim mislim o nekom in drugič, ker bomo pozornost preusmerili iz frustracije, ki jo prinaša neugodna situacija in jo preusmerili v iskanje možnih rešitev."
Notranji odziv
V idealnem svetu se ne bi nikoli razjezili. V malce manj idealnem svetu bi se sicer razjezili, ampak bi jezo zrelo izrazili v skladu z zgornjo formulo, nasproti nas pa bi sedel čustveno enako ali še bolj zrel posameznik, ki bi nam dobrohotno stopil naproti pri iskanju konstruktivnih rešitev.
V realnem svetu imamo svojemu trudu, da bi se obnašali zrelo navkljub, pogosto opraviti z ljudmi, ki se nočejo, z okolico, ki je v zaverovanosti vase in svoj prav povsem neomajna. Če svoje jeze ne želimo izražati nasilno in maščevalno, ostanemo sami z njo. In če je ne bi radi potlačili, moramo najti način, kako energijo jeze preobraziti ali vsaj razelektriti.
se nadaljuje
nedelja, 19. avgust 2012
Kam z jezo? (1. del)
K mojemu zapisu Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš! je Saša pripisala pozornosti vreden komentar:
"Hoj! Tele misli o mislih mi nekako ne dajo miru. Tudi sama berem zdaj eno knjigo na podobno temo, se strinjam z vsem itd. AMPAK vseeno se mi poraja vprašanje (tudi ob branju knjige) pri primeru, ko smo na nekoga jezni - ali mogoče ne potisnemo z "oblakom ljubezni" in objemom jezo zgolj v nezavedno? In potem se ta jeza kopiči, ker je niti ne moremo predelati. Če pa je jeza potlačena, v nekakšni obliki vseeno izbruhne na dan, prej ali slej. Ne mislim, da bi se morali ravno dreti na človeka, žaliti ipd., ampak zgolj poslati miselni objem se mi zdi velikokrat premalo? Oprosti, za tole skeptičnost, ampak v resnici me tole daje že nekaj časa. Kdaj objem ne pomeni zgolj zanikanje problema in njegovo potlačitev nekam?"
Preden nadaljujem z modrovanjem, nekaj nujnih pojasnil: nimam nikakršne izobrazbe ali kvalifikacij s področja psihologije ali psihoterapije, zaradi katerih bi bila na to temo kaj bolj kompetentna od kogarkoli drugega. Tudi nisem nekdo, ki bi se posebej odlikoval po veščini spretnega ravnanja z jeznimi ljudmi. Na splošno ne maram konfliktov in se pred njimi umaknem (da ne rečem pobegnem), če je le mogoče. Kar sledi, je torej zgolj moj osebni pogled na stvar. Vesela bom vaših mnenj in dopolnitev, zato komentirajte, kolikor vam srce poželi.
Naročite se na:
Objave (Atom)
