petek, 08. april 2011

Živeti brez opravljanja? Zakaj pa ne!

„Ker o njej nihče ni imel povedati nič slabega, je pogovor hitro zamrl.“ Mogoče ne čisto dobesedno, ampak tako nekako (citiram namreč po spominu) gre stavek v slovitih de Laclosovih Nevarnih razmerjih, ki povzame vzdušje omizja razvajenega, nadutega in brezdelnega francoskega plemstva v 18. stoletju. Danes živimo v 21. stoletju, večina nas ne nosi plemiškega naziva, nismo bajno bogati niti ne brezdelni, zase pa smo povsem prepričani, da tudi razvajeni in naduti nismo – vsaj ne pretirano oz. bolj kot drugi. Pa vendar zgornji stavek odlično opiše prenekatero „druženje“, ki poteka zelo živahno, zavzeto, razigrano in pogosto z obilico gromkega smeha, dokler je na skupni tapeti kdo, ki se ga/jo da opravljati, zasmehovati in se nad njim/njo zgražati, zamre pa, če tovrstnega gradiva slučajno zmanjka. Zato pa imamo resničnostne šove, poplavo opravljivih revij in instantnih zvezdnikov. Če slučajno naletimo na koga, s komer nimamo skupnih znancev ali se o tistih, ki jih imamo, ne da povedati več kot toliko slabega (saj se pri vsakem kaj najde, ampak pri nekaterih „materiala“ pač hitro zmanjka), se lahko z največjo slastjo lotimo skupnega obiranja in pljuvanja po tistih, za katere smo prepričani, da si to zaslužijo. Ko pa nam zmanjka družbe (ker nam grejo itak vsi neskončno na živce in mi njim) za skupni pljuvalni šport, pa so tu internetni forumi, kjer si lahko brez zadržkov damo duška.

Od kod izvira neznanska slast opravljanja? S čim se hranijo foušija, zloba in privoščljivost? Kolikor vem o človeški naravi izključno s kompleksi. Sreča, ljubezen in zadovoljstvo na te zlohotne rastlinice delujejo kot pesticidi. Ta enostavni zakon spoznavam na lastni koži – bolj ko delam na sebi, manjšo potrebo čutim, da bi kritizirala druge, še več, če vendarle podležem skušnjavi opravljanja in kritiziranja (pa čeprav tistih, ki si po mojem prečastitem mnenju to naravnost zaslužijo), se post festum počutim približno tako slabo, kot če bi pojedla kaj pokvarjenega. Za kar sem svojemu kot mimoza občutljivemu telescu izjemno hvaležna. Res, življenje je prekratko, da bi čas in energijo tratili za zlobo. Ko se tega enkrat zares in globinsko zavemo, se naše življenje neizogibno preobrazi.

Na misel mi pride prizor iz švedskega filma Pesmi iz drugega nadstropja – v njem srečamo obupanega postaranega psihiatra z od utrujenosti že povsem sivkasto in preperelo kožo. Pred njegovo ambulanto polna čakalnica. „Leta in leta in leta isto, vedno isto,“ obupuje psihiater (približno tako, spet citiram po spominu). „Ljudje hodijo k meni in tarnajo, ker niso srečni. Radi bi bili srečni. Ob tem pa so zlobni, polni sovraštva, jezni, zafrustrirani, ljubosumni. Radi bi bili srečni, ampak drugim pa tega za nič na svetu ne privoščijo. Kaj naj bi jim sploh rekel? Vse je zaman.“ Univerzalni zakon sreče je namreč zelo enostaven in neizprosen – nemogoče je, da bi bili srečni, če sreče ne privoščimo tudi drugim. Nedvomno smo lahko materialno bogati, „pomembni“, naravnost mogočni, slavni ali celo genialni – ne pa tudi srečni.

Zato tistim, ki bi radi bili srečni, bolj kot katerokoli „pomladno očiščevalno dieto“, ki so jih revije trenutno polne, priporočam poseben post – štirideset dni brez opravljanja. Garantiram, da ima ta dieta fenomenalne učinke in da neizmerno izboljša kvaliteto življenja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar