ponedeljek, 21. februar 2011

Avtobiografija v treh dejanjih

Trenutki, kot je tale zdajle, prav ta zdajle, se mi zdijo najbolj pravi za pisanje. Pravkar sem prispela iz Trubarjeve hiše literature s čudovitega pogovora z Urško Lunder, specialistko paliativne medicine (to je pri nas še skoraj neznana medicinska veja, ki se ukvarja z oskrbovanjem umirajočih, specializacijo je možno opravljati le v tujini, Urška jo je v San Diegu). Bil je že sedmi v nizu večerov Povej mi, kaj bereš, povem ti kdo si!, ki sem si jih zamislila kot druženja z zanimivimi ljudmi ob nekaj njihovih najljubših knjigah. Izkazuje se, da se ob knjigah pogovarjamo o čisto drugih rečeh, kot bi se recimo, če bi šlo za navaden "intervju". Knjige nas hitro pripeljejo k bistvu. V nek mehek, ostro, a toplo iskren prostor. Soustvarjajo ga poslušalci. Na naše večere hodijo taki, ki znajo in želijo poslušati. Energiji, ki jo skupaj prikličemo, se po končanih pogovorih vedno osuplo čudim. In si mislim: "To je pravo bogastvo!"

Urška je za naše druženje izbrala Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkola Estes, Rumijevo poezijo, knjigo Dalajlame o umiranju, poetičen roman slovenske pisateljice Nine Kokelj Milovanje in monografijo karizmatične ameriške slikarke Georgie O'Keeffe.  O vsaki je govrila občuteno, pretanjeno, lahko bi jo poslušala in poslušala. A še bolj kot to, kaj vse je povedala, se nas je vseh dotaknilo, kako.

Dlje in bolj ko opazujem svet, bolj verjamem oz. zaznavam, da se vse, kar v življenju počnemo, zapisuje globoko v nas. Z besedami je mogoče blefirati, kolikor kdo hoče, a nekaj veliko globljega, kar oddajamo, pričuje o resnici, ki jo živimo. (Krasno je o tem v zadnji Sobotni prilogi govoril hrvaški igralec Leon Lučev v intervjuju Vesne Milek.) Urška že mnogo let spremlja umirajoče in njihove svojce v trenutkih, ki so lahko silno boleči, a pogosto hkrati neizmerno dragoceni (če še niste prebrali Urškine knjige Odprto srce - Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, jo zelo zelo toplo priporočam; to je res knjiga, ki ima - (večkrat) preverjeno - zdravilno moč). Če kdaj, potem takrat, ko umiramo, ne blefiramo. Odpadejo maske. Ostane tisto, kar je najbolj prekleto in sveto res.

Moč bistvenostne resnice nosi Urška v sebi. Ta moč ne pomeni bleščeče popolnosti, ampak nekaj veliko večjega - celovitost. Urška zna govoriti o presunljivi lepoti, ki se je dotika, o globokem duhovnem znanju in uvidih, ki so hkrati še kako ozemljeni - a ne s pridigarskega trona. Izpove tudi, da se v lastni koži trenutno ne počuti dobro, da jo marsikaj teži, da je v dilemi, kako in kam naprej. In prav s to svojo celovito človeško pristnostjo ustvari vzdušje, da nekdo v občinstvu upa zajokati. Morda bi tudi jaz, če maska "voditeljice", čeprav se trudim, da bi bila rahla in prosojna, ne bi bila prezanesljivo prilepljena na moj obraz.

Zato pa zdaj sedim v domačem večernem miru in globoko doživetje pristnosti ob Urški se počasi useda vame. Z vprašanjem, kako biti iskren v zapisih, besedah, se še posebej veliko ukvarjam, odkar sem se prepustila navdihu in odločila, da vam bom pisala, pa če berete ali ne. (In berete. Veliko veliko več vas je, kot sem mislila, da vas bo. To me veseli. Hvala vam.)

Z iskrenostjo je tako, da je ne moreš izsiliti. Lahko se samo sprostiš. Zdaj mi je jasno, da je najbolje, da vam pišem - pa naj bodo drobne dopisnice ali dolga ljubezenska pisma, kot je tole - ko sem sproščeno in pristno v stiku s seboj. Kot zdajle. Samo iz takih trenutkov vam mogoče imam kaj dati.

Odkar sem se - natanko na silvestrov večer starega leta - vrnila iz Indije, opažam, da sem se zelo spremenila (pa kakorkoli klišejsko se to sliši).  Moja avtobiografija stanj zavesti (v "odrasli dobi", torej nekako od polnoletnosti naprej), če jo opazujem v retrospektivi, ima (zaenkrat) tri dejanja.

1. dejanje: Upornica
Obdobje, ko sem bila odločena, da ne bom klišejska. Za vsako ceno bom vse po svoje. Ne bom se podrejala avtoritetam. Kazala bom osle sistemu. Ne bom študirala ničesar "uporabnega", ne bom imela klasičnega razmerja (ljubezenske konvencije? lari fari!), nikoli ne bom hodila v službo. Po svetu v tem času vihram v dolgih črnih krilih, lasje so živo rdeči, na čelu mi visi obesek, oči imam močno namazane, nohti se rdeče pobliskavajo. Moj čas je noč in moje polje dolge pametne debate v čim bolj zakajenih prostorih. Rada se gledam v pogledih. Domišljam si, da bom nekoč "fatalna" - mogoče zdaj še nisem, ampak nekoč bom. Včasih (pogosto?) koga prizadenem, pa kaj. Redno (vsak dan vsaj trikrat) prizadenem in ranim sebe. Iščem pozo, ki bi se mi prilegala. Notranjo razbolenost skrivam za "pametjo" in vzvišenostjo nad ostalimi, ki so "ovce", pa tega sploh ne vidijo. Hvala bogu imam tako tanko kožo, da me življenje hitro rani bolj, kot je mogoče skriti. Treba se je zaceliti. In se na novo poiskati.

2. dejanje: Svetnica
Zagrizeno se posvetim jogi in delu na sebi. Obesek zgine s čela. Dolga krila zamenjajo običajne kavbojke. Ugotovim, da sem veliko časa prebluzila - treba bo začeti delati. Zelo in veliko. Ne ljubi se mi več pametovati, zanimajo me izkušnje. Nočna norenja me ne vlečejo več. Alkohol mi smrdi. Hočem živeti prijazno do sebe in drugih. Hočem postati čim boljši človek. Rada bi sijala svetlobo. Rada bi znala brezpogojno ljubiti. Ne maram jeze in negativnih čustev. Delo na sebi. Delo na sebi. Delo na sebi.

3. dejanje: Človek
Intuicija se poveže z instinktom. Nebo se poveže z zemljo. Notranji angel in notranja žival se primeta za roko. V tujih pogledih vedno redkeje (ob energetsko nizkih dneh sicer še vedno) iščem svoj odblesk - bolj me zanima, kdo je človek, ki ga gledam. Vidim vedno globlje vase - gledam notranja ozvezdja in pobesnele črne luknje. Čutim ljubezen in bolečino. Modrost in strah. Notranjega modreca in objokanega otroka. Moč in krhkost. Vedno bolj ljubim tišino. Moj najljubši prostor je gozd. Sreča so jutra, ko si še v naročju teme z meditacijo očistim misli in z izpraznjeno glavo pričakam sončni vzhod. Vsak dan tako drugačen. Vedno manj sodim in vedno bolj razumem ljudi. Jezne, preplašene, razočarane, ljubosumne, ošabne - tudi vse to sem jaz. Kolikor zmorem, se trudim, da ne zanikam teme, a hkrati z njo ne zastrupljam bližnjih. Kolikor zmorem. Dostikrat ne zmorem. Mogoče bom zmogla jutri. Napolnjena s svežo močjo novega sončnega vzhoda ...

Vedno bolj cenim iskrenost. Ne zanimajo me več bombastični ljudje, ki iz sebe in svojega življenja ustvarjajo dramo. Vedno bolj zaupam preprostosti.

In vedno bolj vem, da so največ vredni večeri, kot je bil nocojšnji.

sreda, 16. februar 2011

Zgodbe, kot jih ne piše življenje

"Itak da sem v mladosti popisala kupe zvezkov z raznimi zadevščinami, nad katerimi se lahko zdaj le smehljam, a že takrat sem opazila, da sem - čeprav sem pisala striktno zase in dnevnike skrivala! - manipulirala z zapisom. Malce sem polepšala, obrusila svojo "resničnost", jo včasih dramatizirala, kot da bi bil celo "dragi dnevnik" zahteven bralec. Ko sem kasneje brala te izlive, sem opažala ta pridih laganja. Ni lahko biti iskren - celo niti sam s sabo ;-)" je prejšnji preblisk (Od dnevnikov do blogov ... in nazaj) na moji Facebook strani komentirala Neli. Njeno opažanje se mi zdi super iztočnica za razmislek: kako iskreni smo, ko pišemo? Ko govorimo? Je resničnost mogoče z besedami ujeti za rep?

Ob teh vprašanjih mi nemudoma pade na pamet  Lacanov odgovor: "Realno nima narativne strukture."  Kar morda zveni blazno pametno in učeno, je v bistvu zelo simpl pogruntavščina: življenje ne piše zgodb,  mu jih pa mi pripišemo, ko (si) ga razlagamo. Začetek, konec, dramaturški lok, nevprašljivi smisel in po možnosti še moralni nauk - vse to kar naprej dodajamo življenjskim situacijam, da bi se v kaosu resničnosti počutili manj zgubljeno. Da vkalupimo in uokvirimo nedojemljivo kompleksnost in sami sebe pomirimo, da nam je jasno.Da vemo, kdo smo, kje smo, kaj hočemo in kam gremo.


Življenje pa nam kaže jezik in raje kot zgodbe piše odštekano postmodernistično poezijo.






ponedeljek, 14. februar 2011

Od dnevnikov do blogov ... in nazaj

"Zakaj pa ste pisali bloge, ki jih ni nihče bral?" Malce skremžen mali fantek z zvezkom, na katerem piše "Diary", v naročju, zraven stoji osupla mama. Karikatura v reviji New Yorker pred nekaj meseci. Prizor, ki me je pošteno nasmejal. Odlična ilustracija prepada med generacijami. Kam sodim? Brez dvoma v generacijo "dragi dnevnik ...". Zakaj potem tipkam tole? V prvi vrsti iz ljubezni do pisanja. Ker pisanje bistri in iskri misli. Ker se pisanja kar nekako ne naveličam, pa čeprav si z njim (deloma) tudi služim kruh.




Je potem važno, kdo bo stvar bral?

Nekoč, dolgo dolgo nazaj, če se prav spomnim še v osnovni šoli, sem imela dnevnik s ključavnico. Takrat so bili strašno moderni. Ključavnica naj bi zagotovila, da bo zapisano za vedno ostalo zaklenjeno pred morebitnimi radovedneži. Za najgloblje skrivnosti bo vedel samo "dragi dnevnik". Pa vendar ... Kaj pa če nekoč ključavnico vendarle kdo prelisiči? Ali če kdo najde ključek, ki sem ga tako skrbno skrila za okvir slike, kamor naj prav gotovo nihče ne bi pogledal? Pri pisanju dnevnika pisca vedno spremlja vsaj majčken dvom: kaj pa, če bo to vseeno kdo prebral? Zlohotna senca morebitnega bralca visi nad roko, ki zato morda ne bo napisala čisto vsega. Ustavila se bo, preden bo napisala tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne sme nihče izvedeti.

Če preobrnem malce po žižkovsko, je problem pisanja bloga ravno obraten ... Pišem sila pomembne misli, brez mojega pisanja bi bil svet revnejši, si misli pisec bloga, pišem in objavljam na medmrežju, v tej najbolj svobodni informacijski džungli, kar jih je. Nobenih omejitev, nobenih zateženih urednikov, in predvsem - juhuuuuuuuuuu! - nobenih lektorjev, ki bi skazili moj umotvor! In potem strašna misel: kaj pa, če tega vseeno ne bo nihče bral? Kaj pa če me tukaj, kjer se trudim biti vsem na očeh, ne bo nihče našel?!? Zato pisec bloga napiše malo več, kot bi si upal kolumnist najbolj branega časopisa ... se ne ustavi, zapiše tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne bi napisal nihče, ki bi bil prepričan, da ga bodo vsi brali.

Pisci blogov,bi lahko zaključili, so tako morda celo še bolj iskreni kot pisci dnevnikov. Če se pisci dnevnikov zavestno skrivajo, se pisci blogov nezavedno razkrivajo.

Zato, dragi moji, tole ni in ne bo blog. Ne pričakujte preveč. Nobenih pikantnih podrobnosti. Nobenih posmehljivih kritik na račun tistih, ki naj nikoli ne bi odkrili tegale skrivnega kotka informacijske džungle. Naka. Od povprečnega pisca blogov se namreč precej razlikujem - ni mi še prišlo na misel, da tega ne bo nihče bral. Če že nihče drug, potem zagotovo vsaj - moja mama :)