sreda, 18. marec 2015

O Buddhi in budnosti

Ena mojih najljubših zgodb je pripoved o tem, zakaj naj bi se Buddha odpravil na duhovno pot. Kot mlad princ je Siddhartha Gautama živel v izobilju kraljeve palače, kjer je bilo vsega na pretek. Obdan z mladimi, zdravimi in lepimi dvorjani je živel v nekakšnem pravljičnem svetu, daleč stran od skrbi običajnih ljudi. Nekega dne pa je na sprehodu zašel onkraj obzidja in se pretresen soočil s povsem drugačno podobo sveta, z revščino, bedo in bolečino. Srce mu ni dalo, da bi po tem, kar je videl, še živel v umetno ustvarjenem milnem mehurčku. Odpovedal se je življenju na dvoru in se pridružil gozdnim asketom, da bi našel način, kako se osvoboditi trpljenja ob tistem, kar nas vse slej ko prej doleti, ne glede na to, na kateri strani obzidja sicer živimo: bolezen, staranje in smrt. 

Buddhova zgodba mi v življenju pogosto služi kot kompas ... Se razvijam tako, da zmorem vedno bolj ohranjati mir tudi ob neposrednem soočenju z  bolečino in minljivostjo ali pa ju želim odriniti? Zdi se mi, da prodajno uspešni paketi instantne duhovnosti vsi po vrsti obljubljajo čudežno odrešitev pred vsemi tegobami, z njihovo pomočjo bomo večno mladostni, privlačni, zdravi, produktivni in bogati. Obljubljajo natanko tisto, čemur se je Siddharta Gautama zavestno odpovedal. So sladke pravljice za lahko noč, ki nas prijetno uspavajo, da si ne belimo glave z vprašanji, ki pa so bistvena. Po drugi strani nas zavest minljivosti budi - in ni naključje, da sankrtska beseda buddha  pomeni prav to - buden.


1 komentar:

  1. Tina, tako lepo! Tako realno!
    Ja, 'Ta svet ni cvetličarna...' je rekel meni drag F.M. Ježek.
    In tvoj zaključek, da ostanemo budni je več kot na mestu.
    Čim bolj sončno in cvetlic polno pomlad!

    OdgovoriIzbriši