Navdih

Ob koncu 20. stoletja se je zdelo, da bodo besedo "navdih" kar prepovedali. Navdih naj bi bil nekaj silno staromodnega, zaprašenega, izpetega, o čemer govorijo le še tisti, ki so mentalno obtičali nekje v 18. stoletju in pa vznesenci, primerni za čim urgentnejšo psihiatrično obravnavo. V ranljivih zgodnjih dvajsetih sem obiskovala  literarne delavnice, kjer so mi povedali, da je govoriti o navdihu ne le passé, ampak totalen lari-fari in tako je "navdih" pristal v košu za odpadne besede skupaj z "dušo", "duhom" in še nekaterimi (v tem istem košu pa so že dolgo gnili izmečki, kot so "domovina", "napredek" in - se posipam s pepelom, da ga zapisujem po nemarnem - "Bog"), ki jih kultiviran posameznik nikakor ne sme uporabljati drugače kot v skrajno satiričnem kontekstu, saj bo sicer izpadel bedasto. In da bomo izpadli bedasto je pač najhujše, kar si lahko zamislimo k' ne da?

Moj navdih, ki je imel v tistem obdobju zelo poetično obliko, je to slišal, si zapomnil in se užaljeno samoukinil. Po tistem nisem napisala nobene pesmi več. Kar sicer zagotovo ni nikakršna škoda za človeštvo, bila pa je prava mala katastrofa za moj osebni občutek ustvarjalnosti.

K sreči se je moj ubogi obglavljeni navdih kmalu reinkarniral - sicer v novih in drugačnih oblikah, pa vendarle. Za nič na svetu si ga  ne pustim več vzeti. Vem, da je sicer trdoživ, a hkrati tudi neizmerno krhek. Zahteva ljubezen in pozornost. Predvsem in najbolj od vsega pa zahteva vero. Pri tem je strožji od božanstev. 

V bran tistih, ki ne prenesejo razglabljanja o "navdihu", je treba reči, da "navdih" zagotovo je ena od mnogih zvenečih besed, ki so bile morda res prevečkrat zlorabljene in ponarejene, da bi sploh še lahko zvenele pristno. Ironično pa je, da je brez njih težko shajati - po mojem zato, ker vendarle označujejo nekaj, kar ljudje dejansko in celo pogosto občutimo. Zelo rada berem intervjuje - zanimivo je, kolikokrat ne le umetniki, ampak nasploh tisti, ki se svojega dela lotevajo ustvarjalno, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali "navdih". Še bolj zanimivo je, na kakšen način v izogib inkriminirani besedi opisujejo občutek navdiha. 

Kako in od kod prihaja navdih? Nimam pojma. K sreči nam ni treba vedeti, da bi ga zaznali in prepoznali. Zdi se, da izvira iz prostora onkraj misli. Lahko se pojavi kadarkoli - med pomivanjem posode, kuhanjem, sprehodom, umivanjem zob ... Mislimo povsem navadne, vsakdanje misli in potem - paf! - kot utrinek prileti v miselni prostor nekaj nenavadnega, poživljajočega, nabitega s posebno energijo. Preblisk! Ne moreš vedeti, kdaj se bo zgodilo. Včasih utrinki kar dežujejo, drugič jih dolgo ni. Z navdihom ni mogoče manipulirati ali ga izsiliti. Včasih se pojavi, ko smo spočiti, drugič nas predrami iz utrujenosti. Stik s sabo, o katerem sem pisala zadnjič (da se ne bom ponavljala, si lahko tisti, ki vas zanima, preberete Preblisk z naslovom Praktične koristi rednega posedanja v lastni družbi), zagotovo pomaga, da navdih zaznamo, prepoznamo, predvsem pa, da si mu upamo slediti. A "ustvariti" ga ni mogoče. Je - ali pa ga ni.

Pogosto slišim vprašanje, ali oz. kdaj bom napisala knjigo. Od tistih, ki beremo majčkeno raje in majčkeno več kot drugi, se očitno pričakuje, da bomo tudi pisali. In to ne takihle majhnih prdcev, kot jih lahko berete na tej strani, ampak prave, velike, pomembne in zaresne knjige, ki se bodo vpisale v zgodovino. Edini iskreni odgovor, ki vam ga lahko dam je: Ne vem. Ne vem, ker vem samo to, da prav zagotovo nočem ničesar pisati oz. početi brez - uganili ste - navdiha. Kot nepoboljšljiv konzument vseh vrst umetnosti lahko rečem, da je brez navdiha narejenega že čisto dovolj. Pri 90% (ali še več) kulturnih dobrin imam občutek, da so narejene "na suho" - tehnično malo boljše ali malo slabše in zato malo težje ali malo lažje prebavljive, ampak brez pravega duha, ki bi jih polnil s pristno živostjo.

Navdih še zdaleč ni samo stvar umetnikov in umetnosti. Je notranji glas, ki nam prišepne, katero začimbo dodati juhi, katero broško pripeti k bluzi, kako oviti šal, kaj kupiti prijatelju za rojstnodnevno darilo, kaj posaditi na vrtno gredo ... Ali pa kako razrešiti kompleksno enačbo, osnovati znastveno teorijo ali ustanoviti podjetje. Ne verjamem, da je kdo brez njega ... Rada opazujem otroke, še preden jih izmaličijo patološki družinski in družbeni vzorci. Koliko navdiha lahko začutiš v preprosti otroški igri! Ne, navdih zagotovo ne more biti ekskluzivno rezerviran za splošno priznano "navdahnjene" posameznike. Govori nam vsem. Zagotovo pa ga lahko zatremo. Včasih se to zdi veliko lažje kot mu slediti. Kajti navdih je res lahko tečna stvar. Pogosto nima posluha za stvarnost, ki ji vladajo položnice, računi in podražitve. Nikomur ne nameravam soliti pameti, a zase lahko rečem, da se, kadar se upiram nareku navdiha, počutim tako revno in prazno, da tega ne more odtehtati noben materialni luksuz. 

Zato verjamem vanj, ga poslušam, ubogam, negujem in se mu zahvaljujem. Danes sem dovolj predrzna, da ga tudi imenujem. Navdih.