Dobro vprašanje. Danes sicer lahko že v vsaki reviji preberemo, da nas bo meditacija odrešila posledic stresa in hitenja, učitelji joge pa svojim učencem tudi redno strežemo s podatki o blagodejnih zdravstvenih učinkih kot je npr. znižanje viskokega pritiska. Ampak jaz nimam visokega pritiska niti se ravno ne zbujam v strahu, da me bo ta tako pogosta tegoba doletela v zrelejših letih, če ne bom šla takoj vsaj za petnajst minut sedet in globoko dihat. Pa tudi moje življenje ni tako blazno stresno, da me ne bi povsem zadostno pomiril kak krajši sprehod v naravi vsakih nekaj dni. Zakaj torej sedeti, sedeti in sedeti v (tako vsaj zgleda navzven) skrajno neudobnem položaju in gledati vase?
Zelo kratek in enostaven odgovor bi bil: zaradi tega, kar lahko samo na tak način vidiš in spoznaš.
vir: Tranquility, David Dancey-Wood
Malo daljši odgovor bi bil ... Pri vprašanjih, povezanih z "duhovnostjo", me veliko bolj kot opletanje z velikimi besedami, ki so največkrat prazne in ne povejo nič (ker kaj zares povejo in pomenijo samo, kadar prihajajo iz ust tistih, ki so tudi konkretno izkusili, o čemer govorijo - "Enost Vsega z Vsem", recimo - teh pa je presneto malo in še ti so pogosto rajši tiho, kot da bi govorili), zanima opazovanje majhnih vsakdanjih premikov, ki povejo veliko. Kaj se je spremenilo? Če redno izvajam neko prakso, kaj mi da? Kako se počutim v svojem telesu, kako diham, kako spim, kaj sanjam, kako in kaj jem, kakšni so moji odnosi z ljudmi, kako zaznavam svet, kako sprejemam "uspehe" in "neuspehe"? Nekateri "učinki" praks dela na sebi (pa naj bo to karkoli, a osebno lahko govorim samo o praksah joge, ker je to edino, kar dovolj dobro poznam in kar tudi živim) so vidni takoj, drugi so bolj dolgoročni in tudi globlji.
Eden od teh globinskih in dolgoročnih učinkov, tisti, ki ga čutim kot najbolj osvobajajočega in za kar sem vsak dan znova hvaležna, je občutek "stika s sabo". Ubogi "stik s sabo" je spet ena od tistih nesrečnih reči, o katerih se tako rado govori v prazno, da se zdi, da je ostal povsem brez vrednosti in vsebine. Zato naj pojasnim, kaj konkretno mislim s tem.
Ko se usedem na svojo "čarobno" preprogo, namenjeno izključno in samo posedanju v lastni družbi, misli, ki mi grizejo možgančke, hitro ugotovijo, da nimajo šans in se stopijo v eno tako prijazno toplo juhico, ki me od znotraj polni in hrani. (Naj opozorim, da to nikakor ni takojšen učinek "meditacije", v začetku - oz. takoj po začetku vračanja k sebi, ko se začnejo notranji procesi intenzivno odvijati - je učinek namreč natanko obraten: z vseh delov zavesti in podzavesti "meditanta" napadajo raznorazne bolj ali manj prijetne "vsebine", misli, se zdi, so še bolj nadležne in intenzivne, enako čustva, tudi nekatera zelo davna in daljna, za katera smo bili prepričani, da smo jih že predelali, recimo globoko zakoreninjene žalosti iz otroštva. Ta proces pogosto neprijetnega soočanja z notranjimi usedlinami je lahko zelo naporen in traja dolgo - pri meni je v akutni obliki celih sedem let, odvija pa se seveda še naprej, samo ne preplavlja me več. Vse, kar lahko rečem, je, da velja vztrajati. Kajti slej ko prej zagotovo mine. In mir, ki zavlada takrat, je neprecenljiv.) Ta prijazna topla juhica, v kateri je neizmerno prijetno posedati, je najbrž tisto, čemur bi se lahko reklo "notranji mir" - energija, ki izgubi obliko misli, ampak zato še ne izgine. Miru ne čutim samo v glavi, ampak tudi globoko v trebuhu - dokler še čutim telo, kajti počasi tudi občutenje fizične meje "mene" izgine. Neizmerno krepčilno in navdihujoče počivanje v tem svetem prostoru miru in radosti - to je tisto, kar na podlagi trenutnih izkušenj zame pomeni "stik s sabo".
Povsem konkretna blagodejna posledica "stka s sabo" na vsakdanje življenje je, da me ne mučijo kakšni resni dvomi ali dileme. Ko mi življenje zastavi vprašanje in terja od mene odločitev, je "stik s sabo" 100% zanesljiv način, kako najti najbolj pravi odgovor - in lahko rečem, da me, odkar je ta stik "čist" (brez večjih motenj strahov, računic in egotripa), še nikoli ni prevaral. Ne čutim potrebe po astrologih, vedeževalcih, svetovalcih, psihologih, psihoanalitikih, "coachih" ali priročnikih za samopomoč - stik s sabo je zelo enostaven, zelo jasen in zelo resničen. Rojeva navdih in življenjsko moč.
Izjemno blagodejna in osvobajajoča posledica "stika s sabo" je tudi, da me ne briga, kaj mislijo drugi. No, ne, ni res, zelo me briga, kaj mislijo drugi - ampak ne o meni. O meni lahko mislijo karkoli -me sovražijo ali obožujejo, kujejo v zvezde ali pljuvajo, ali vse to ali nič od tega ali karkoli vmes ... Občutek stika s sabo je namreč tako močen, da vse drugo ob njem enostavno zbledi - in za to se ni treba posebej truditi.
Zdi se mi, da dokler nismo v stiku s sabo, sebe iščemo v tujih pogledih, druge uporabljamo kot zrcala, da bi izvedeli, kdo smo. Ampak tega nam zares ne more nihče povedati. Kot nam nihče ne more dati tistega blaženega občutka celovitosti in živosti, ki izhaja iz stika s seboj. Ko se ni treba boriti proti tujim pričakovanjem, se braniti pred napadi sovražnega sveta ali - kar je daleč najbolj naporno od vsega, kar si lahko zamislim - se jemati smrtno resno. Iz stika s sabo se lahko samemu sebi vsak dan znova glasno in globoko nasmeješ. Se potrepljaš po rami, vstaneš in odplešeš v življenje. Z lahkotnim korakom.
Kajti svoboda, nam šepeta Chandogya Upanishad, pomeni "to laugh and play in the infinite" ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar