O romanu se bova danes (sreda, 30. maj) ob 19h pogovarjali s prevajalko in avtorico spremne besede Klariso Jovanović, ki bo skupaj s kitaristom Lukom Ropretom tudi glasbeno polepšala večer s Pesmimi Mediterana. Če bo vreme zdržalo, se dobimo na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12, Lj), če nam jo zagode, pa gremo pod streho Društva.
Naj začnem z odlomkom iz romana: "Pesek je vsrkal vročino dneva in izžareval trepetajočo svetlobo, ki je kot zlati prah lebdela nad vsem, kar je še bilo rjavo, nad skalami in zemljo, prozorna voda pa je kazala dno, ponekod povsem rumeno, drugod temno zeleno, in v njem alge, pokošene od sonca, ki jim je sledilo daleč v globine."
Zdi se mi, da odlomek zrcali nekaj od tega, kar je pri Mali Angliji bistveno: način, kako Ioanna Karystiani v svoje besedne niti lovi lepoto, vzdušje, kako z besedami dobesedno slika in čara, da otok Andros, kjer se roman (večinoma) odvija, zagledamo, začutimo in zavonjamo. In zrcali tudi, kako mehko in gibko teče prevod Klarise Jovanović, ki je - to si zaradi izjemnega užitka ob branju drznem trditi, čeprav ne znam grško - sijajen.
Mala Anglija je žlahtno čuten roman - lahko bi rekli "mediteranski" v najboljšem pomenu besede. Zgodba, ki se poraja iz tenkočutno opisanih detajlov, kot bi se rojevala iz morske pene, je zgodba o hrepenenju, o zatajevani strasti, o prvinski sili med moškim in žensko ... In o odnosih med ženskami: med materjo in hčerama, med sestrama, med otočankami, ki, kot je usojeno ženam mornarjev, svojih mož pogosto ne vidijo več let.
Roman se odvija v začetku 20. stoletja (zgodba se prične v letu 1929 in konča dvajset let pozneje), tik pred in med vojno, v času, ki mestoma strašljivo odbleskuje današnjega - kriza, nenadni bankroti, strah ...
Orsa in Mosha sta mladi sestri, hčeri pomorščaka Savasa Saltaferosa in njegove žene Mine, krute, brezčutne, preračunljive ženske. Lepotica Orsa se zaljubi v mornarja Spirosa Maltembesa - skrivoma se dobivata po odljudnih kotičkih otoka. A "ljubezen traja malo, bolečina pa dolgo": ko Spirosov stric Orsino mati v mladeničevem imenu zaprosi za hčerino roko, ga ta hladno zavrne. In od bolečine otopelo, v usodo vdano Orso pošlje v zakon s sinom bogatega ladjarja, ki zanjo sicer ljubeče in predano skrbi. Spiros za Orsino poroko izve med plovbo, ko se togoten vrne na obalo, besen na ljubljeno Orso, ker se ni uprla materinemu diktatu, pa mu na neki veselici Mina hladno odgovori: "Saj imam še eno hčer." Mosho, ki o sestrini ljubezni nič ne ve in srečno privoli v zakon s privlačnim mornarjem, ki poroko s sestro doživlja kot sladko maščevanje nekdanji ljubi.
In tako živijo pod isto streho: Orsa z otroki in možem, kadar ni na morju; Mosha z otroki in Spirosom, kadar se vrne s plovbe; ter mati Mina in upokojeni oče Savas. Orsa in Spiros uspešno tajita zatrto strast, čeprav je hrepenenje tako gosto, da bi lahko rezal - vse dokler Spirosova ladja ne izgine in Orsa ne more več skrivati čustev ... Vojna med sestrama se tako vname, ko njunega skupnega moškega ni več ...
Bodi dovolj o zgodbi, da vam ne skazim užitka ob branju. Naj zapišem le še: če (kot jaz) verjamete, da mora biti tudi poletno branje kvalitetno, celo še toliko bolj, da si sladki poletni čas pač ne zasluži smetenja s cenenimi ljubiči in krimiči, Malo Anglijo vsekakor priporočam za letošnje obmorsko branje. Kar se mene tiče, ni dileme: našla sem svojo knjigo poletja! Pa čeprav sem jo prebrala že, ko se je šele plaho napovedovalo ... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar