Po poletnem oddihu sva novo sezono cikla Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! v Trubarjevi hiši literature otvorili z drago Carmen L. Oven - mnogi jo poznate kot očarljivo voditeljico literarnih večerov, ki je nedavno tudi uradno stopila še med pisatelje z zelo branim in odmevnim prvencem Sprehajalka Gospodovega psa.
 |
| s Carmen in njenimi knjigami |
Tistemu, ki se s čim ukvarja zaradi sle po denarju in moči, so drugi, ki počno podobno, neljuba konkurenca. Če počneš reči iz ljubezni, so drugi navdih in opora. Ker se s Carmen s knjigami ukvarjava - čeprav (tudi) poklicno - z ljubeznijo, se imava radi. Zato sem, odkrito povedano, komaj čakala, da jo zasujem z vprašanji, ki pogosto doletijo tudi mene ...
Recimo: kako se "profesionalno" branje razlikuje od ljubiteljskega? Ne dosti, pravi tudi Carmen, samo časa je včasih manj, brati je treba v tempu, ki ga narekujejo obveznosti. Sicer pa že od nekdaj bere vsaj po dve, tri knjige vzporedno. Na vsako vodenje se pripravi temeljito in ne glede na morebitno pomanjkanje časa vse knjige, o katerih govori, tudi natančno prebere. "Zelo hitro se čuti, če kdo blefira," pravi.
Od zgodnjih knjižnih ljubezni, ki so ji polnile mladost, se spomni knjig Ernesta Hemigwaya, ki jih je začela prebirati že pri štirinajstih, čeprav takrat še marsičesa, o čemer pišejo, ni razumela. Požirala je tudi kriminalke Agathe Christie.
A tega je že davno in prebranih knjig se je nabralo zajetne kupe ... Kako jih izbrati samo pet? To je namreč zahtevna naloga, pred katero postavim svoje beroče goste ... Carmen se je odločila, da izbere takšne, ki so povezane tudi z njeno osebno zgodbo.
Pri Hvalnici koži, pravi Carmen, ji je posebej ljubo, da je Vinko Möderndorfer zelo samoizpoveden, piše občuteno, hkrati pa je v knjigi veliko zanimivih in pretresljivih podatkov ter dejstev ... Knjigo je prvič brala še v rokopisu, ki ji ga je avtor poslal na zelo poseben dan: na dan, ko je, takrat noseča, izvedela, da nosi sina in ne hčere, kot so ji prvotno rekli. In že prvi, izjemno močen in neposreden odlomek, govori o intenzivnosti povezanosti med materjo in sinom. Prihajanje pomembnega moškega, sina, v njeno življenje, pa je pri Carmen sovpadalo z odhajanjem drugega, očeta ... "Očetovo odhajanje je bilo dolgo in boleče, morali smo marsikaj predelati," zaupa Carmen. Pri tem jo je navdihovala tudi Hvalnica koži, ki senzibilno govori o preminulih in o odnosu do njih.
Tudi to knjigo je Carmen brala že v rokopisu, saj sta s Ferijem Lainščkom draga si prijatelja, brala pa jo je še velikokrat: z možem Robertom Ovnom sta roman posnela tudi v obliki zvočne knjige, ki je izšla pri Študentski založbi in snemanje je bilo krasna, naravnost meditativna izkušnja ...
(Poglavju iz zvočne knjige lahko prisluhnete tudi tu:
http://www.youtube.com/watch?v=8rl4dGjaHGM )
Ta prelep roman, ki govori o prepovedani ljubezni v psihiatrični bolnišnici, je Carmen izbrala tudi zato, ker je to po krivem prezrto Lainščkovo delo, ki nekako ni bilo deležno javne pozornosti, kot bi jo zaslužilo ...
The Divan of Hafiz (English - Persian)
Ta knjiga ima zelo posebno zgodbo: prihaja naravnost iz Hafizovega mesta Širaza, na poti iz Irana se je skoraj izgubila, preživela dve nesreči s tovornjakom (eno manjšo in eno hujšo) in na kocu spet našla pot k svoji lastnici, ki ji je bila več kot očitno namenjena ... Hafizovo poezijo Carmen obožuje. "Ko bereš Hafiza, dobiš občutek, kot bi včeraj pisal za danes. Njegove pesmi so tako žive, tako današnje!" Morda je njegov duh v Iranu zato še vedno tako intenzivno prisoten. Hafizovo poezijo berejo ob praznikih, številni romajo na njegov grob, Divan pa se uporablja tudi kot orakelj ... Zgodbo na to temo ima v svoji popotni torbi tudi Carmen: ko v Iranu ni bila v najboljši koži, je na trgu srečala fanta, ki jo je sočutno povprašal, če ji lahko kako pomaga. Ni minilo dolgo in s prej popolnim tujcem sta si že izpovedala življenjski zgodbi ... Prijel jo je za roko, jo odvedel v majhno knjigarnico, ji potisnil v roko Divan v perzijščini (farsiju) in ji velel: "Zamisli si vprašanje in odpri knjigo!" Spraševala se je, kdaj se bo počutila bolje, kdaj bo konec dušečega občutka ... In Hafizov odgovor? "Zakaj čakaš pri odprtih vratih kletke in ne začneš peti ter odletiš?" V tistem hipu najbolj pravi odgovor zanjo, pravi Carmen.
Na tem mestu še vabilo:
Ponoči pustinja postane robata.
Pesek otrdi, zrak zareže.
Zvezde vsako noč,
brez izjeme, neusmiljeno prebadajo nebo.
- Iz romana Sprehajalka Gospodovega psa
Dragi prijatelji, vabim vas na večer ...
V KOŽI BESEDE in PERZIJE
Glasbeno-pripovedni dogodek, ki ga soustvarjava:
CARMEN L. OVEN, avtorica romana Sprehajalka Gospodovega psa in interpretka perzijskega poeta Hafisa.
BEHRANG AZHDARI, iranski glasbenik
TOREK, 25. SEPTEMBRA OB 18.00,
Knjižnica Otona Župančiča
Večer nastaja v sodelovanju z marborsko organizacijo MITRA.
Ob dogodku tudi razstava perzijskih preprog.
Vstop prost!
Tudi med pogovorom naju je od Hafiza spontano odneslo h Carmeninemu prvencu Sprehajalka Gospodovega psa. Carmen je za svoj predal pisala sicer že dolgo, vendar so pogovori z mojstri besede in prebiranje odličnih knjig vanjo vlili precej strahospoštovanja: "Mislila sem si, pa kaj naj bi jaz pisala? Nisem si upala, nisem si drznila ..." Naj kaj objavi, jo je vzpodbujal Feri Lainšček, rekoč: "Pa punca moja, kdaj se boš ti nehala primerjat? Če boš to počela v življenju, boš ves čas nesrečna." Sicer pa proti Sprehajalki ni mogla nič - to je bil roman, ki se je enostavno hotel napisati in ji ni dal miru. Osnovan je na njeni osebni zgodbi, a večina je vseeno fikcija. Carmen ga je v mislih nosila dve leti, preden se je lotila pisanja. Odločena je bila: "Dokler ne bom pisala neodvisno, da v glavni junakinji Mili ni Carmen oziroma moje tedanje bolečine, tako dolgo ne bom pisala."
Knjiga, ki jo Carmen zadnje čase najpogosteje vzame v roke - njenega sinčka Naceta je namreč povsem začarala. "Ilustracije so čudovite, s to knjigo je Polona Lovšin še presegla samo sebe," pravi Carmen. Hipnotično pa je tudi besedilo: "Besedilo je zelo posebno, a ima melodijo, ki jo otroci poslušajo. Nace se sicer zelo hitro naveliča, če mu berem, te knjige pa ne. Odprem jo, ko ga želim umiriti - in pogosto zdrži do konca!"
Sprehajalka Gospodovega psa je Carmen prinesla še eno lepo srečanje: za intervju v Jani jo je namreč kontaktirala novinarka Urška Krišelj Grubar. Osupla nad tem, kako močno se je našla v Mili, glavni junakinji sprehajalke, je Urška Carmen prinesla svojo knjigo: Avgusto. Avgusta je njen notranji glas, namišljena prijateljica. Knjiga je zelo berljiva, zelo življenjska, v njej pa so opisane številne presunljive zgodbe, s katerimi se je avtorica srečala v svoji bogati novinarski karieri. "Zanimiva knjiga, ki ti da misliti," zaključi Carmen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar