Nekako me v takšnem ali drugačnem kontekstu, posredno ali neposredno, bolj ali manj prijazno, bolj ali manj za hec, bolj ali manj obtožujoče pogosto doleti vprašanje: "Pa a si ti normalna?!"
Pravilni odgovor na to (sicer večinoma retorično) vprašanje je odvisen od tega, kaj si predstavljamo pod "normalno". Ampak ker je "normalnost" eden tistih konceptov, ki so mi neizmerno zoprni, je odgovor, ki ga imam najraje: NE! Nisem. Nikakor. In tudi ne nameravam postati.
Normalnost ima veliko opraviti z normativi in normami. Ko gre za laboratorijske izvide, sta "normalno" in "brez posebnosti" sicer zelo ok, ampak tukaj se pa moja naklonjenost normalnosti tudi približno neha. Normalnosti najbolj zamerim to, da kriteriji zanjo prihajajo od zunaj, se vzpostavljajo po pravilih povprečja in terorizirajo z argumentom večine.
Kako živeti, to je vprašanje, na katerega si zavedno ali nezavedno, bolj ali manj usodno odgovarjamo vsak dan, nenehno. Izbiramo vsak trenutek in drobne vsakodnevne izbire nas morda gradijo še bolj kot tiste največje ... A kako izbiramo? Vedno znova me šokira, ko v medijih naletim na bučne oglase SMS vedeževanja. Glede na to, koliko denarja imajo za reklamo, jim gre očitno odlično. Kako zelo zgubljeni moramo biti, da odgovore iščemo na ta način. In kako zelo daleč od stika s seboj.
Hrupni, hitri, kaotični čas nas nenehno spravlja v tesnobo s kričečo množico domnevno možnih izbir, od katerih naj bi bila vsaka silno pomembna. Osebno sem precej freh in se mi zdi, da je bistvenega v življenju bolj malo. Da je bistvena izbira predvsem, čemu bomo sledili - temu, kar se nam zdi, da od nas zahteva zunanji svet ali tistemu, kar prihaja od znotraj?
Ker je življenje v svoji nepredvidljivosti pogosto strašljivo, iščemo zemljevide. Najlažje je tak zemljevid izdelati na podlagi utrjenih, uhojenih poti, ki obljubljajo, da bomo po njih varno stopicljali skupaj s svojo čredo. Pa čreda ve, kam gre? Na pašnik ali v klavnico?
Po drugi strani pa so "sledi svojemu srcu", "sledi notranjemu glasu" in "sledi intuiciji" mantre, ki zvenijo votlo, pocukrano in izpeto. So kar vsi glasovi, ki prihajajo od znotraj, sveti? Kako vemo, da se ne pustimo voditi notranjemu glasu sebičnosti, egoizma ali glasu, ki se pretvarja, da je glas ljubezni, za njim pa se morda skriva potreba po posesivnem nadzoru nad drugimi? Kako naj vemo, kateremu učitelju, terapevtu ali tehniki, ki nam obljublja, da nam bo odprla oko intuicije in nas povezala z našim resničnim bistvom, naj verjamemo?
Ne vemo.
Je pa nekaj sestavin, ki nič ne stanejo in jih velja zmešati v vsakodnevni napitek pomirjevalno-poživilnega učinka. Mir. Tišina. Košček samotnega časa. Globoko dihanje.
Iz teh čudežnih sestavin se zna roditi stik s seboj. Biti v stiku z notranjim izvorom moči in slediti lastni modrosti danes ni normalno - in vprašanje, ali je sploh kdaj bilo. Iz pristnega stika s seboj smo lahko neskončno več kot normalni. Lahko smo resnični. Živi. In ustvarjalni.
Zato nisem normalna in ne bom normalna - pa tudi nenormalna ne. Sledenje normam za vsako ceno in izogibanje normam za vsako ceno - isti šmorn. Slediti navdihom, ki prihajajo iz najglobljih notranjih prostorov, v katere se še zmorem potopiti - to je moja pot. To včasih pomeni mahniti jo po množični cesti in drugič iskati gozdne stranpoti. Ves čas pa čutiti, da je življenje plesišče in ne križev pot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar