sreda, 12. junij 2013

Važno je biti aktualen!

Vsakič, ko se kaj pohvali, da je "aktualno", se majčkeno nasmehnem. Mediji so ponosni, da se hitro odzivajo na "aktualne dogodke" in tekmujejo, kdo bo minuto aktualnejši od drugih. Hip za tem, ko ulovimo aktualnost, je treba začeti z mrzličnim zbiranjem aktualnih odzivov. Sinhrono podivjata tvitosfera in blogosfera, ki sta vedno na tekočem z najaktualnešjo aktualnostjo in če hoče biti človek spodobno aktualen, morabi biti twentyfour-seven, kot bi se reklo, priklopljen na on-line infuzijo čivkanja in blebetanja. Aktualnost je nesporna kraljica na sceni, pa naj bo ta rumena, rdeča, bela, kodrlajsasta, desna, leva ali kakršnakoli že. Imamo aktualne misice, zvezdice, modo, škandale, poroke in novorojenčke. Aktualni morajo biti filmi, knjige, gledališče, ah, kar vsa umetnost, ne, vsa kultura. Intelektualci si ne zaslužijo vzvišenega naziva, če se razpravljajoč ne odzivajo na aktualna vprašanja in doktorski študenti moramo, ko se prijavljamo za štipendije, kot prvo in najpomembnejše utemeljiti, kako bomo s svojim delom prispevali k "reševanju aktualnih družbenih izzivov." Skratka, v svetu, v katerem se zdi, da se tako globoko ne strinjamo drug z drugim, da se pomalem včasih sprašujemo že, ali se sploh še strinjamo sami s seboj, se vsi zgledno enotno strinjamo: važno je biti aktualen!

Ena od najbolj zveličavnih reči, ki se jih človek lahko loti, da dokaže svojo resnost, družbeno pomembnost in tako rekoč intimen odnos z aktualnostjo, je generiranje političnih analiz. Te so vedno aktualne, še bolj ob posebnih dogodkih, ki naj bi pisali Zgodovino. Za vsak slučaj, če bi Zgodovina za predolgo zaspala in pozabila rojevati Dogodke (kot tiste reči, ki dejansko nekaj spremenijo in po katerih nikoli več ni, kot je prej bilo), si v rednih časovnih zaporedjih priredimo pripetljaje (kot tisto, kar od daleč spominja na dogodek, ampak se potem izkaže, da se ni dejansko nič zgodilo, se pravi spremenilo), recimo volitve, da politični analitiki ne padejo iz forme. Pred volitvami me vedno znova čudi, kako mesece in mesece medijski prostor polnijo napovedi, ki se potem na dan D bolj ali manj uresničijo - ponavadi se ne uresničijo in naslednje mesece medijski prostor polnijo globoke misli o tem, zakaj se napovedi niso uresničile. Gre pravzaprav za povsem identičen vzorec kot pri športnih dogodkih ... Pred fuzbal tekmo modre glave razpravljajo, kako bo potekala tekma; nakar se zgodi tekma; in potem je treba tekmo analizirati in ugotavljati, kako je mogoče, da so goli padli povsem mimo predvidevanj. Med svetovnimi, evropskimi, klubskimi in drugimi aktualnimi prvenstvi, ki jih nekako nikoli ne zmanjka, včasih tvegam življenje in fante včasih vprašam: "Pa zakaj ne bi samo enostavno gledali tekme?!"

Ampak samo gledati tekmo - to ni to. Smisel tekme je v tem, da generira vznemirjeno pričakovanje, ki nas poveže ob skupnem premlevanju ob pivu. In ob skupnem podoživljanju ob pivu. Z drugimi aktualnostmi je enako. Skupaj opravljamo aktualne zvezdice, skupaj gledamo aktualne filme, skupaj obupujemo nad aktualno krizo in s svojimi malimi zasebnimi aktualnostmi seznanjamo Facebook skupnost. Aktualnost nam pomaga, da se ne izgubimo v preprostranem času in prostoru, da z odzivi nanjo gradimo svojo identiteto, se  zarisujemo v družbeni zemljevid. Imamo občutek, da smo. Jasen, oprijemljiv, celo aktiven dela časa, prostora, skupnosti. 

Edina težava nenehnega ukvarjanja z "aktualnostjo" je, da imamo v glavi posledično vsi precej podobno brozgo. In čeprav aktualnost vabi ravno z bleščečo podobo vedno novega, je ta brozga precej postana in usmrajena. Predvsem pa se zdi, da z zvestim sledenjem in soustvarjanjem histerične medijske aktualnosti (vključno z vsemi oblikami novih medijev) nismo nič bliže rešitvam "aktualnih družbenih izzivov". Prej obratno. Zdi se, da mora, kdor hoče videti celovito (ali vsaj celovitejšo) sliko, stopiti iz nje. 

Verjamem, da se splača vzpostavljati alternativo aktualnosti. Če že tarnamo, da nam primanjkuje časa in da nas mučijo skrbi, bi bilo morda dobro manj časa posvetiti premlevanju kričečih novic, da o visenju na forumih sploh ne zgubljam besed. Morda bi se bilo zdravo vprašati, katere informacije so za nas zares pomembne, namesto da nekritično použivamo premnoge, s katerimi nas bombardirajo. Namesto junk fooda za možgane poiščimo hranljivejše besede in podobe, takšne, ki nas polnijo z življenjem in ki v nas prebujajo ustvarjalnost. In ne pozabimo na tišino. Na redne odklope od ponorelega sveta, ki nas spomnijo, kakšen je okus miru. V njem se velja zasidrati in nastaniti. S stalnim prebivališčem v občutju miru so tudi sprehodi po polju aktualnosti manj stresni. In tudi manj resni. 

Zato Prebliski ignorirajo aktualne pripetljaje in jih bodo še naprej :)


2 komentarja:

  1. Tina, super sem se zabavala... in uživala ob zaključku, ki kar vabi med ptičke in čričke ali kakšen hrib daleč stran...
    Želim ti nadvse prijetno poletje!!! Vsaj ščepec daleč od aktualnih dogajanj:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ali pa vabi k iskanju miru znotraj, k iskanju vrzeli med množico ponorelih misli?

    Hvala, Tina.

    OdgovoriIzbriši