petek, 05. julij 2013

Površnost in plehkost

Površnost, ugotavljam vedno znova, je ena najbolj zahrbtnih bolezni današnjega časa. Hodi z roko v roki s svojo sestro dvojčico, gospodično Plehkostjo. Danes sta se še bolj trdovratno zažrli tja, kjer sta že od nekdaj kraljevali, paradirata po takšnih in drugačnih sejmih ničevosti, ki jim modno pravimo "scene". Površnost in Plehkost sta carici na sceni. In če sta se včasih še sramežljivo skrivali po kotih ter se maskirali v kaj drugega, danes brezsramno triumfirata, kažeta golo kožo in se glasno krohotata. Morda postajam tetka, ampak zdi se mi, da se še spomnim časov, ko se je bilo treba vsaj delati, da nisi površen in plehek - ko se je bilo treba vsaj pretvarjati, da te kaj zanima, ko so ljudje vsaj za na police kupovali Sto romanov, da ni bilo sramote pred obiski in ko ti je bilo v družbi malce nelagodno, kadar si zaslutil, da tvoja splošna izobrazba šepa. Danes ne. Danes smo se sprostili. Danes lahko celo tisti metuzalemi, ki še beremo papirnate izdaje časopisov, na kulturni strani osrednjega "ta resnega"  prebiramo, kako se ljudje nekje sproščeno valjajo po blatu, namesto da bi nas utrujali s tem, kaj si kak zatežen model v metuljčku in pretesnih pološčenih čevljih misli o nekem klavirskem recitalu, gledališki predstavi ali, bog ne daj!, celo romanu.

                 
 Plitkost in plehkost sta danes dobrodošli tudi tam, od koder so ju nekdaj vztrajno naganjali - na univerzah. Danes ne le, da jih z univerz ne podimo, ampak jima na široko odpiramo vrata, pogrinjamo rdečo preprogo in jima prirejamo bankete v dobrodošlico. Tako rekoč. Tudi na univerzah je danes glavno merilo povsod opevana in kot vrhovno božanstvo čaščena Produktivnost, ki namesto vsebine in kvalitete terja količino. Odkar študiram (kar je res že dolgo), me z vseh strani opominjajo, da nikarte tako resno. Devetnajstletna sem izbrala študij primerjalne književnosti in filozofije, da bom lahko brala, razmišljala in se učila svet videti globlje, doživljati subtilneje in misliti manj klišejsko. Čeprav bi se dalo skozi izpite prislalomirati, ne da bi kaj dosti prebral in premislil, diplomo pa pričarati v dveh tednih, se mi je zdelo, da če že ravno študiram nekaj povsem neprofitabilnega, bom vsaj študirala tako, kot se mi zdi, da je prav in kot vem, da me bogati - počasi in temeljito. "Pa kaj zavlačuješ, to boš že še prebrala potem za magisterij in doktorat!" so me prepričevali. Ob koncu prvega letnika triletnega bolonjskega doktorskega programa sem si hvaležna, da sem se poslušala - v desetih letih, kolikor sem jih investirala v dodiplomski študij, sem prebrala, premislila, predvsem pa doživela ravno dovolj (no, morda vseeno še premalo), da lahko mirne vesti sproduciram nekaj, kar bo, upam, imelo rep, glavo in kaj vsebine vmes. Da ne bo pomote, to v pobolonjskih časih še zdaleč ni nujno, pa tudi preveč zaželeno ne - ne prinaša točk, ne zagotavlja objav, ne uvršča na sezname pomembnosti in vplivnosti. Ni profitabilno. Ljubezen do temeljitosti in vsebinskosti dokazano katastrofalno vpliva na produktivnost. Sistemsko gledano ni cenjena in ni nagrajevana.
                  A življenje k sreči vedno teče tudi mimo sistemov, v katere ga poskušamo ujeti. Pristni premišljevalci in ustvarjalci so v vseh časih utirali svoje poti. In v svojem bistvu smo vsi pristni premišljevalci in ustvarjalci. Šment je samo v tem, da smo na to pozabili, ker smo preutrujeni od napenjanja moči, da bi ustregli zahtevam vedno bolj požrešnih Sistemov po Više, Hitreje, Močneje, predvsem pa po Več, Več in Več. Zato je morda najbolj uporna in revolucionarna gesta, ki jo lahko naredimo, da se ne pustimo pahniti v plehkost in površnost. Da ukrademo vsaj košček časa za to, da počnemo nekaj, v kar zares verjamemo, kar nas zares oživlja, da to počnemo v skladu s svojim ritmom, brez misli na to, kako se bo obrestovalo. Da si pustimo začutiti, da je manj ponavadi več. Da se potopimo globoko v tisto, kar nam je dragoceno. In da pustimo občutku, ki ga ob tem odkrijemo, naj počasi prerase vse, kar počnemo.

2 komentarja:

  1. Tina, dragoceno branje. Hvalaaaaaaa!
    Sončkast pozdravček ter vrednih trenutkov polno poletje!

    OdgovoriIzbriši
  2. Tina, danes še enkrat in znova prebiram tole objavo - predvsem v tolažbo, da je še kdo, ki ga više, hitreje in močneje in več več več motita. Zdi se, da se je velika večina uklonila in ne vidijo več težav v tem ...

    OdgovoriIzbriši