Urška je za naše druženje izbrala Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkola Estes, Rumijevo poezijo, knjigo Dalajlame o umiranju, poetičen roman slovenske pisateljice Nine Kokelj Milovanje in monografijo karizmatične ameriške slikarke Georgie O'Keeffe. O vsaki je govrila občuteno, pretanjeno, lahko bi jo poslušala in poslušala. A še bolj kot to, kaj vse je povedala, se nas je vseh dotaknilo, kako.
Dlje in bolj ko opazujem svet, bolj verjamem oz. zaznavam, da se vse, kar v življenju počnemo, zapisuje globoko v nas. Z besedami je mogoče blefirati, kolikor kdo hoče, a nekaj veliko globljega, kar oddajamo, pričuje o resnici, ki jo živimo. (Krasno je o tem v zadnji Sobotni prilogi govoril hrvaški igralec Leon Lučev v intervjuju Vesne Milek.) Urška že mnogo let spremlja umirajoče in njihove svojce v trenutkih, ki so lahko silno boleči, a pogosto hkrati neizmerno dragoceni (če še niste prebrali Urškine knjige Odprto srce - Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, jo zelo zelo toplo priporočam; to je res knjiga, ki ima - (večkrat) preverjeno - zdravilno moč). Če kdaj, potem takrat, ko umiramo, ne blefiramo. Odpadejo maske. Ostane tisto, kar je najbolj prekleto in sveto res.
Moč bistvenostne resnice nosi Urška v sebi. Ta moč ne pomeni bleščeče popolnosti, ampak nekaj veliko večjega - celovitost. Urška zna govoriti o presunljivi lepoti, ki se je dotika, o globokem duhovnem znanju in uvidih, ki so hkrati še kako ozemljeni - a ne s pridigarskega trona. Izpove tudi, da se v lastni koži trenutno ne počuti dobro, da jo marsikaj teži, da je v dilemi, kako in kam naprej. In prav s to svojo celovito človeško pristnostjo ustvari vzdušje, da nekdo v občinstvu upa zajokati. Morda bi tudi jaz, če maska "voditeljice", čeprav se trudim, da bi bila rahla in prosojna, ne bi bila prezanesljivo prilepljena na moj obraz.
Zato pa zdaj sedim v domačem večernem miru in globoko doživetje pristnosti ob Urški se počasi useda vame. Z vprašanjem, kako biti iskren v zapisih, besedah, se še posebej veliko ukvarjam, odkar sem se prepustila navdihu in odločila, da vam bom pisala, pa če berete ali ne. (In berete. Veliko veliko več vas je, kot sem mislila, da vas bo. To me veseli. Hvala vam.)
Z iskrenostjo je tako, da je ne moreš izsiliti. Lahko se samo sprostiš. Zdaj mi je jasno, da je najbolje, da vam pišem - pa naj bodo drobne dopisnice ali dolga ljubezenska pisma, kot je tole - ko sem sproščeno in pristno v stiku s seboj. Kot zdajle. Samo iz takih trenutkov vam mogoče imam kaj dati.
Odkar sem se - natanko na silvestrov večer starega leta - vrnila iz Indije, opažam, da sem se zelo spremenila (pa kakorkoli klišejsko se to sliši). Moja avtobiografija stanj zavesti (v "odrasli dobi", torej nekako od polnoletnosti naprej), če jo opazujem v retrospektivi, ima (zaenkrat) tri dejanja.
1. dejanje: Upornica
Obdobje, ko sem bila odločena, da ne bom klišejska. Za vsako ceno bom vse po svoje. Ne bom se podrejala avtoritetam. Kazala bom osle sistemu. Ne bom študirala ničesar "uporabnega", ne bom imela klasičnega razmerja (ljubezenske konvencije? lari fari!), nikoli ne bom hodila v službo. Po svetu v tem času vihram v dolgih črnih krilih, lasje so živo rdeči, na čelu mi visi obesek, oči imam močno namazane, nohti se rdeče pobliskavajo. Moj čas je noč in moje polje dolge pametne debate v čim bolj zakajenih prostorih. Rada se gledam v pogledih. Domišljam si, da bom nekoč "fatalna" - mogoče zdaj še nisem, ampak nekoč bom. Včasih (pogosto?) koga prizadenem, pa kaj. Redno (vsak dan vsaj trikrat) prizadenem in ranim sebe. Iščem pozo, ki bi se mi prilegala. Notranjo razbolenost skrivam za "pametjo" in vzvišenostjo nad ostalimi, ki so "ovce", pa tega sploh ne vidijo. Hvala bogu imam tako tanko kožo, da me življenje hitro rani bolj, kot je mogoče skriti. Treba se je zaceliti. In se na novo poiskati.
2. dejanje: Svetnica
Zagrizeno se posvetim jogi in delu na sebi. Obesek zgine s čela. Dolga krila zamenjajo običajne kavbojke. Ugotovim, da sem veliko časa prebluzila - treba bo začeti delati. Zelo in veliko. Ne ljubi se mi več pametovati, zanimajo me izkušnje. Nočna norenja me ne vlečejo več. Alkohol mi smrdi. Hočem živeti prijazno do sebe in drugih. Hočem postati čim boljši človek. Rada bi sijala svetlobo. Rada bi znala brezpogojno ljubiti. Ne maram jeze in negativnih čustev. Delo na sebi. Delo na sebi. Delo na sebi.
3. dejanje: Človek
Intuicija se poveže z instinktom. Nebo se poveže z zemljo. Notranji angel in notranja žival se primeta za roko. V tujih pogledih vedno redkeje (ob energetsko nizkih dneh sicer še vedno) iščem svoj odblesk - bolj me zanima, kdo je človek, ki ga gledam. Vidim vedno globlje vase - gledam notranja ozvezdja in pobesnele črne luknje. Čutim ljubezen in bolečino. Modrost in strah. Notranjega modreca in objokanega otroka. Moč in krhkost. Vedno bolj ljubim tišino. Moj najljubši prostor je gozd. Sreča so jutra, ko si še v naročju teme z meditacijo očistim misli in z izpraznjeno glavo pričakam sončni vzhod. Vsak dan tako drugačen. Vedno manj sodim in vedno bolj razumem ljudi. Jezne, preplašene, razočarane, ljubosumne, ošabne - tudi vse to sem jaz. Kolikor zmorem, se trudim, da ne zanikam teme, a hkrati z njo ne zastrupljam bližnjih. Kolikor zmorem. Dostikrat ne zmorem. Mogoče bom zmogla jutri. Napolnjena s svežo močjo novega sončnega vzhoda ...
Vedno bolj cenim iskrenost. Ne zanimajo me več bombastični ljudje, ki iz sebe in svojega življenja ustvarjajo dramo. Vedno bolj zaupam preprostosti.
In vedno bolj vem, da so največ vredni večeri, kot je bil nocojšnji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar