Od dnevnikov do blogov ... in nazaj

"Zakaj pa ste pisali bloge, ki jih ni nihče bral?" Malce skremžen mali fantek z zvezkom, na katerem piše "Diary", v naročju, zraven stoji osupla mama. Karikatura v reviji New Yorker pred nekaj meseci. Prizor, ki me je pošteno nasmejal. Odlična ilustracija prepada med generacijami. Kam sodim? Brez dvoma v generacijo "dragi dnevnik ...". Zakaj potem tipkam tole? V prvi vrsti iz ljubezni do pisanja. Ker pisanje bistri in iskri misli. Ker se pisanja kar nekako ne naveličam, pa čeprav si z njim (deloma) tudi služim kruh.

Je potem važno, kdo bo stvar bral?

Nekoč, dolgo dolgo nazaj, če se prav spomnim še v osnovni šoli, sem imela dnevnik s ključavnico. Takrat so bili strašno moderni. Ključavnica naj bi zagotovila, da bo zapisano za vedno ostalo zaklenjeno pred morebitnimi radovedneži. Za najgloblje skrivnosti bo vedel samo "dragi dnevnik". Pa vendar ... Kaj pa če nekoč ključavnico vendarle kdo prelisiči? Ali če kdo najde ključek, ki sem ga tako skrbno skrila za okvir slike, kamor naj prav gotovo nihče ne bi pogledal? Pri pisanju dnevnika pisca vedno spremlja vsaj majčken dvom: kaj pa, če bo to vseeno kdo prebral? Zlohotna senca morebitnega bralca visi nad roko, ki zato morda ne bo napisala čisto vsega. Ustavila se bo, preden bo napisala tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne sme nihče izvedeti.

Če preobrnem malce po žižkovsko, je problem pisanja bloga ravno obraten ... Pišem sila pomembne misli, brez mojega pisanja bi bil svet revnejši, si misli pisec bloga, pišem in objavljam na medmrežju, v tej najbolj svobodni informacijski džungli, kar jih je. Nobenih omejitev, nobenih zateženih urednikov, in predvsem - juhuuuuuuuuuu! - nobenih lektorjev, ki bi skazili moj umotvor! In potem strašna misel: kaj pa, če tega vseeno ne bo nihče bral? Kaj pa če me tukaj, kjer se trudim biti vsem na očeh, ne bo nihče našel?!? Zato pisec bloga napiše malo več, kot bi si upal kolumnist najbolj branega časopisa ... se ne ustavi, zapiše tisto ... tisto ... tisto, česar RES ne bi napisal nihče, ki bi bil prepričan, da ga bodo vsi brali.

Pisci blogov,bi lahko zaključili, so tako morda celo še bolj iskreni kot pisci dnevnikov. Če se pisci dnevnikov zavestno skrivajo, se pisci blogov nezavedno razkrivajo.

Zato, dragi moji, tole ni in ne bo blog. Ne pričakujte preveč. Nobenih pikantnih podrobnosti. Nobenih posmehljivih kritik na račun tistih, ki naj nikoli ne bi odkrili tegale skrivnega kotka informacijske džungle. Naka. Od povprečnega pisca blogov se namreč precej razlikujem - ni mi še prišlo na misel, da tega ne bo nihče bral. Če že nihče drug, potem zagotovo vsaj - moja mama :)