"Itak da sem v mladosti popisala kupe zvezkov z raznimi zadevščinami, nad katerimi se lahko zdaj le smehljam, a že takrat sem opazila, da sem - čeprav sem pisala striktno zase in dnevnike skrivala! - manipulirala z zapisom. Malce sem polepšala, obrusila svojo "resničnost", jo včasih dramatizirala, kot da bi bil celo "dragi dnevnik" zahteven bralec. Ko sem kasneje brala te izlive, sem opažala ta pridih laganja. Ni lahko biti iskren - celo niti sam s sabo ;-)" je prejšnji preblisk (Od dnevnikov do blogov ... in nazaj) na moji Facebook strani komentirala Neli. Njeno opažanje se mi zdi super iztočnica za razmislek: kako iskreni smo, ko pišemo? Ko govorimo? Je resničnost mogoče z besedami ujeti za rep?
Ob teh vprašanjih mi nemudoma pade na pamet Lacanov odgovor: "Realno nima narativne strukture." Kar morda zveni blazno pametno in učeno, je v bistvu zelo simpl pogruntavščina: življenje ne piše zgodb, mu jih pa mi pripišemo, ko (si) ga razlagamo. Začetek, konec, dramaturški lok, nevprašljivi smisel in po možnosti še moralni nauk - vse to kar naprej dodajamo življenjskim situacijam, da bi se v kaosu resničnosti počutili manj zgubljeno. Da vkalupimo in uokvirimo nedojemljivo kompleksnost in sami sebe pomirimo, da nam je jasno.Da vemo, kdo smo, kje smo, kaj hočemo in kam gremo.
Življenje pa nam kaže jezik in raje kot zgodbe piše odštekano postmodernistično poezijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar