sreda, 14. avgust 2013

Iz blata rojen, k svetlobi rastoč

V sanskrtu (stari indijščini) je več kot sto besed za lotos. Bogastvo besed, ki označujejo kakšno reč, kaže na njen pomen in težo. Več kot sto besed si recimo zaslužijo tudi sloni, da ne govorimo o nepreštevni množici bogov in božanstev, od katerih tisti pomembnejši slišijo na več kot tisoč imen, ki jih častilci poznajo in kot mantre tudi recitirajo. Pri tem je zanimivo, da si določen bog radostno prisvoji tudi imena drugih bogov in boginj - v himni tisočerih imen Višnuja je tako moč slišati tudi "Om Šivaya namah" (poklon Šivi) in "Om Durgaya namah" (poklon Durgi), kar bi nekako pomenilo "častím Višnuja v obliki boga Šive" in "častim Višnuja v obliki boginje Durge". V ozadju te neizmerne raznolikosti poimenovanj, ki z ene oblike božanskega mirno preskakujejo tudi na druge, je zavest, da je Božansko mogoče imenovati s tisočerimi imeni, a da se ga vendar ne da poimenovati, da mu/ji je mogoče nadeti tisočero oblik, pridevkov in pojmov, a da je/ga nič od tega ne more dokončno opisati, zajeti ali opredeliti. Sveto se vedno izmika, v svoji celovitosti je neujemljivo in neumljivo ... 

Zato ostanimo raje pri lotosu. Mednarodno gotovo najbolj slovi beseda padma - le kdo, ki se ukvarja z jogo, še ni slišal za padmasano, lotosov položaj? Ampak moji najljubši besedi za lotos sta pankaja in pankaruha, ki dobesedno pomenita "iz blata rojen" in "iz blata rastoč".




Lotos je
močan in pomemben simbol. Na prvi pogled seveda najbolj očara njegov čudoviti cvet, na katerem si pogled odpočije in duh napolni z milino. A lotosova zgodba se začenja globlje, globoko pod površjem, na samem dnu jezera ali ribnika, v blatu in temi. Tam se ugnezdi in požene lotosovo seme. Pankaja. Iz blata rojen. Nekaj v njem, primarni klic Življenja, ga vzdrami, da začne svojo naporno pot proti površini, proti svetlobi. Premagati mora silo težnosti temnih voda, rasti neotipljivi svetlobi naproti, čeprav jo Življenje v njem zgolj sluti, čeprav ni povsem jasno, kako dolga bo pot, kako daleč je površje. Iz blata črpa moč za ta veličastni podvig. Pankaruha. Iz blata rastoč. In naenkrat je svetloba močnejša, voda popusti svoj težki prijem, lotos prvič začuti mehki dih zraka, požene liste, da lovijo sončno svetlobo - in se razpre v cvet, ki k sebi vabi čebele in metulje. A korenini še vedno v blatu. Živi zaradi pretakanja življenjskih sokov med globino in površino, med svetlobo in temo, ugnezden v blatu se nastavlja soncu. Lotosov cvet je veličastno lep, a če ga utrgate, če ga odrežete od njegovega stika z rodovitnim dnom, bo hitro odmrl. V tem lotos ni edinstven, to velja za vse rastline. Edinstven (kot lokvanj) je v tem, da omogoča sijajno iluzijo - voda skriva njegovo steblo in korenine, zato nam dovoli, da si predstavljamo, da je lotos en sam z listi okrašen cvet. Ena sama iz niča porojena lepota, ki lebdi na vodni gladini ... Tudi za to prijazno lotosovo iluzijo je v sanskrtu seveda beseda - jalaruha, iz vode rastoč. Ambuja, iz vode rojen. (Tudi voda ima seveda številna imena.)

Ampak jaz imam raje manj romantično, manj poetično, bolj resnicoljubno pankaja. "Iz blata rojen" opominja na celovitost lotosovega življenja. Opominja na rodovitnost blata. Blato se nam ne zdi lepo, nekaterim se gnusi, ampak blato je tisto, ki hrani lepoto. Blato simbolizira vse tisto, česar nočemo videti, kar je težko videti, da bi videli, se moramo potopiti v mrzlo mračno globino - ampak tam korenini Lepota, če hočemo, da je živa. Če bi radi cvet brez blata, je ta lahko samo umeten, kot je umetno, prazno in brez življenja toliko kiča, ki v pohabljeni, površinski, plakatni kulturi nadomešča lepoto. Če nočemo "blata", če zanikamo prvinsko v sebi, če bežimo pred bolečino, če daleč stran od oči in pozornosti odrivamo bolezen, starost in smrt, če nismo pripravljeni pogledati pod površino - potem nam ostane samo plastika. Plastična, ponarejena, mrtva lepota.

Po drugi strani pa blato ni vse, ni dovolj in ni celota resničnosti. Zato me zgolj utruja in čisto nič ne navdihuje toliko sodobne kulturne produkcije, ki se v panični fobiji, da ne bi bila kičasta, kar ne neha valjati po blatu, zataknjena v neprebojno temo. Pankaruha, "iz blata rastoč", pripoveduje, da je iz blata ne le mogoče, ampak tudi treba zrasti. Da je življenje pravzaprav odgovor na klic Svetlobe. Seme, ki se mu noče odzvati, odmre. Življenje zahteva neizmeren napor rasti. Povsem neracionalen in na videz neutemeljen napor, ki temelji zgolj na slutnji, zaupanju v svetlobo. Šele z rastjo postane svetloba bolj otipljivo prisotna in tema manj nepredirna. In nekoč se nekje odpre prostor, kjer je mogoče pognati cvet. 

1 komentar: