petek, 23. avgust 2013

Komu pišemo?

V srednjeveških indijskih filozofskih razpravah, s katerimi se zadnje čase redno družim, je veljalo, da je treba v samem besedilu jasno napisati, komu so namenjene - nekakšna starodavna oblika posvetila, ki je bilo mišljeno resno: samo tisti, ki jim je bilo delo posvečeno, naj bi bili njegovi bralci. Eksoterične razprave, namenjene splošni javnosti (ta "splošna javnost" je sicer pomenila izobražence, ki so obvladali pogosto kompliciran sanskrt, v katerem so teksti napisani, poleg tega pa so jim bila jasna tudi pravila argumentacije), sicer izjavljajo, da so namenjena "v dobro vseh živih bitij", ki bodo po dojetju resnic odrešena nevednosti in s tem tudi trpljenja. Nekateri teksti so zelo samozavestni in izpričujejo trdno vero v lastno univerzalnost. Drugi malce podvomijo, da bodo uspeli razsvetliti ves svet. Moje najljubše "posvetilo" recimo pravi: "Naj bo ta razprava v pomoč vsem ljudem počasne pameti ali pa vsaj nekaterim, ki imajo oster um; če pa že nikomur drugemu, pa vsaj meni samemu." (Abhinavagupta v Īśvara-pratyabhijñā-vimarśinī)




Še zanimivejša so "posvetila" ezoteričnih besedil - ta so bila namenjena ozkemu krogu najbližjih učencev. Prenašajo navodila za izvajanje kompleksnih mističnih praks, ki so jih lahko izvajali zgolj posvečeni. Ti teksti so ponavadi težko razumljivi, pogosto pisani v simbolnem jeziku ali kratkih sutrah, izrekih, ki so bili namenjeni učenju na pamet in so tako bolj nekakšni "izpiski", brez komentarja težko ali celo povsem nerazvozljivi. A kar je pri teh tekstih ganljivo, je, da so sploh nastali - nekateri so dolgi, izčrpni, videti je, da so nastajali mnoga leta, z veliko pozornosti in truda. Namenjeni pa so - nekateri desetim ljudem, nekateri osmim, nekateri trem. Nekateri samo dvema ali celo enemu. Prenašali so se iz roda v rod, z učitelja na učence, se ohranili zgolj zato, ker so jih prepisovali - in kdo ve, koliko se jih je izgubilo. A njihova "posvetila" nosijo jasno sporočilo: starim Mojstrom se je zdelo vredno pisati, vložiti ogromno časa in truda, včasih célo življenje, če se jim je le zdelo, da bo od njihovih prizadevanj imela korist vsaj peščica. Ali zgolj eden. Ali celo nihče razen njih samih. Njihovo vprašanje ni bilo, koliko ljudi jih bo bralo, všečkalo, jim sledilo ... Ne koliko, ampak kdo. Če se jim je zdelo, da je kje kdo, ki bi lahko razumel, kar so verjeli, da je resnično, je bilo to vredno posredovati.

V današnjem času, ki je bolno obseden z empirično merljivimi kvantitetami, kot so gledanost, poslušanost, branost, vplivnost, všečnost in seveda sveta PRODAJANOST, je sporočilo starih Mojstrov neprecenljivo in verjamem, da tudi zdravilno. Kaže namreč, da je mogoče misliti, delovati in živeti tudi drugače. Izprijena izkoriščevalska logika, ki svet gleda zgolj skozi prizmo vnovčljivosti in hitre dobičkonosnosti, ni edina možna vizija sveta. Preveč in prepogosto nasedamo patološkemu prepričanju, da se je "realistično" ali celo "zrelo" in "odraslo" najprej vprašati, kaj se prodaja, kaj je po okusu primitivnih množic in od česa bomo imeli največjo materialno korist, potem pa to sproducirati, zagnati abotno marketinško mašinerijo in svoj veličastni produkt čim bolje unovčiti. Ne vem, kam gledamo, če ne (u)vidimo, da smo s takšnim lomastenjem uspeli uničiti že ogromno tistega, kar je bilo zares lépo, dobro in resnično, kot bi rekli Stari Grki - tako v naravi kot v vseh segmentih zdaj že resno motene družbe. Zato bi morda lahko poskusili drugače - se najprej ustavili, si spet priborili čas, ki nam ga je ukradlo hitenje, posedeli sami s seboj na kakšnem tihotnem kraju v družbi vetra in ptičjega petja in se vprašali, v kaj zares verjamemo. Kaj je tisto, kar nas zares navdihuje in k čemur nas nagovarja naša ustvarjalnost. In potem bi morda lahko naredili nekaj zares drznega: poskusili delovati v skladu s tem.

Če se vprašamo, ali je racionalno - seveda ni. Zagotovo si lahko domislimo tisočero pametnih razlogov proti. Eden bo zagotovo: tisti pred tisoč leti,v drugačnem svetu in drugačni družbi, so lahko počeli, kar so želeli, mi, zreli odrasli ljudje v zrelem kapitalizmu pa moramo ravnati v skladu z njegovimi zakoni. Bla bla. Slediti resničnim ustvarjalnim vzgibom nikoli ni bilo lahko. To nikoli in nikjer ni bila izbira, ki ne bi zahtevala odrekanja. Ki bi prinašala slavo, denar, udobje in ugodje.

A ena najbolj sijajnih potez Življenja je, da ima čudovit smisel za humor - in da je povsem nepredvidljivo. Zgoraj citirani Abhinavagupta velja za enega največjih indijskih filozofov in polihistorjev, zapovrh pa je bil še legendarni jogijski mojster in mag. Legenda o njegovi smrti pravi, da se je ob koncu zemeljskega življenja s tisoč učenci odpravil v votlino, kjer so se ob recitiranju ene od njegovih himen božanskemu vsi skupaj transformirali v svetlobo. A tudi človek velikega duha, za katerega so sodobniki verjeli, da ima tako čarobne moči, bi najbrž težko predvidel, da bo razpravo, ki jo je pisal v Kašmirju okrog leta 1000, leta 2013 še vedno bralo relativno veliko ljudi po vsem svetu, pa čeprav nas je mnogo zares počasne pameti in se tako zlahka prepoznamo v njegovem posvetilu.

Ne moremo vedeti, kako in na koga bo vplivalo, kar ustvarjamo. In kje piše, da je bolje, če si našo bebavo popevko požvižgava milijarda najstnikov, kot pa če ustvarimo simfonijo, ki bo pretresla pet zares dojemljivih poslušalcev?

Komu pišem? Vsem, ki vas to, kar lahko berete v Prebliskih, zanima. Nekaterim, ki vas včasih celo navdihne. In če nikomur drugemu, potem sami sebi.

Pa Sabini, ki mojim umotvorom vedno pripiše kak prijazen komentar. Hvala, Sabina, vedno polepša dan ;)

3 komentarji:

  1. Kot vedno -- očarana nad besedilom in pomembnim SPOROČILOM. Nisi napisala tega duhovitega in modrega teksta le sama sebi,ampak mnogim, ki verjamemo, da je možno. Da je možno biti sebi zvest ne glede na okoliščine, v katerih živimo. Možno je in edino zares vredno Življenja!

    OdgovoriIzbriši
  2. Draga Tina, hvala za tvoje navdihujoče prebliske. Pritrjujem Manci, da ne pišeš le sebi, ampak tudi meni in verjamem da še komu. Res se veselim tega, kako lepo znaš ubesediti to, kar lahko nekje v sebi čutim le kot neko tiho slutnjo. In potem ob branju vneto prikimavam, ja, ja, za to gre, ja!

    Vse dobro, Marjeta

    OdgovoriIzbriši
  3. Se pridružujem očaranosti nad besedilom in sporočilom!
    Tako rada se zvijem v kolbčič in kot s knjigo v roki posrkam vse, do zadnje besede...Vedno dragoceno branje! Navdihi! Sporočila!
    Tina, hvala!
    Sončno jesen želim!

    OdgovoriIzbriši