Lalline pesmi - 2. del: "Med hojo sem sejala semena svetlobe, kjerkoli se je moja noga dotaknila tal"

V drugem sklopu Lallinih pesmi (če še niste, priporočam, da najprej preberete prvega in moj uvodni zapis) spoznavamo Lallo kot duhovno učiteljico-mojstrico, ki govori iz globine lastne prakse. Čeprav je sporočilo njenih pesmi v celoti radostno in razbremenjujoče, pa vendar ni plehko in Lalla (kot tudi močni mistiki drugih duhovnih tradicij) si ne zatiska oči pred temnimi platmi bivanja in ne obljublja, da bi bila duhovna pot lahka. Njena govorica je neposredna in pogosto tudi rezka. Že v prvi pesmi nas tako seznani, da je "svoje srce", simbol individualne duše, "zdrobila v možnarju Ljubezni, ocvrla in pojedla." Zlitje s kozmično Enostjo zahteva radikalno transformacijo, ki je vse prej kot prijetna. Pot k njej vodi "čez kraljestvo teme". Na tej poti se mora človek soočiti s temo v sebi in drugih, z "ubijalskimi plenilci" Jezo (sovraštvom), Pohlepom in - Željo. To zadnje v potrošniški družbi še posebej neradi slišimo - naše želje so naši maliki, ki jim posvečamo vso svojo energijo in jih po božje častimo, vsako leto in še kdaj vmes drug drugemu želimo: "Naj se ti uresničijo vse želje!" (Nekje sem brala, da obstaja kultura, v kateri ta izrek velja za največjo kletvico, kar se mi zdi zelo zanimivo ...) Verjamemo, da je smisel življenja uresničiti čim več želja. Duhovne tradicije pa so bile po drugi strani do Želje vedno nezaupljive - naj gre za željo po imetju, spolno poželenje, željo po oblasti, željo, da bi bili ljubljeni, cenjeni, spoštovani ali celo željo po znanju in razsvetljenju .... Želja je ime za notranji nemir, ki vabi, da bi izpolnitev iskali zunaj, v rečeh, ki nam je nikoli ne morejo dati. "Želja sladko govori, a daje posojila z oderuškimi obrestmi." Lalla zato vabi na drugačno pot: nagovarja k obratu vase, k najbolj notranjemu bistvu, ki je onkraj dosega besed, "Viru, ki rojeva vsa imena". Svetuje, naj se oprimemo te notranje luči. Tako bomo, morda ne da bi sploh vedeli, na poti skozi kraljestvo teme sejali semena svetlobe, kjerkoli se bodo naša stopala dotaknila tal ...

12

Zdrobila sem svoje srce v možnarju Ljubezni,

ga ocvrla in pojedla.

Ob tem sem ohranila mirno kri,

a verjemi, nisem vedela,

bom preživela ali ne.

13

V mojem umu je odjeknil OM,

telo zažarelo kot goreči premog.

Šest cest me je pripeljalo do sedme,

tako je Lalla dosegla Polje Luči.

(Šest cest = šest čaker)

14

Ujela sem dih v votlino grla:

luč je zažarela v meni,

razsvetlila, kdo res sem.

Čvrsto sem se oprijela notranje luči

na dolgi poti čez kraljestvo teme.

Med hojo sem sejala semena svetlobe,

kjerkoli se je moja noga dotaknila tal.

15

Vsaj tisočkrat sem prosila Učitelja,

naj Praznini nadene ime.

Nato sem se vdala.

Le kako bi lahko poimenoval

Vir, ki rojeva vsa imena?

16

Kdor izgovarja Šivovo ime in se drži labodje poti,

kdor sadi drevesa brez misli na sadove,

si prisluži milost Učitelja,

ki je Prvi med bogovi,

tudi če ga posvetnost zaposluje

vse dneve in noči.

(- “izgovarja Šivovo ime” = dobesedno: prakticira mentalno ponavljanje mantre; metaforično: goji zavedanje zavesti

- “se drži labodje poti” = labod: hamsah; več pomenov: 1.) hamsah = upoštevanje predpisov zahtevne duhovne prakse, ki se tako imenuje; 2.) labod je simbol notranje neodvisnosti; lahko plava v blatnem jezeru, a ohrani čistost; 3.) ham-sah = mantra diha (ham-izdih; sah -vdih), dobesedno pomeni:“sem On” = jaz sem Šiva; metaforično tudi pot “diha” - prane v praksi ajapa japa - prebujanju energije v sušumni, osrednjem energetskem kanalu skozi središče hrbtenice, po katerem se dvigne kundalini

- “sadi drevesa brez misli na sadove” = praksa karma joge (Bhagavadgita), delovanje brez misli na osebno korist)

17

Moje sleherno dejanje je čaščenje.

Vsaka beseda molitev.

To je Šivovo skrivno učenje:

ogrnila sem se z njim

in postalo je moja koža.

18

Smeji se, ko se smeješ, kiha, medtem ko spiš,

zeha in kašlja v tvojem imenu.

Vsak dan se kopa v reki tvojih misli.

Vse leto je gol, hodi, kjer hodiš.

Obrni se k Njemu in se mu predstavi.

19

Ubij Željo, osredotoči se na pravo naravo reči.

Prebudi se iz sanjarjenja,

tu in zdaj se ponuja dragocena modrost.

Praznina se staplja s Praznino.

20

Obleci se zato, da te ne zebe,

pojej zgolj toliko, da odženeš lakoto od vrat.

Duh, prebudi se onstran delitev na “jaz” in “drugi”.

Pomni, to telo bo nekoč le malica ujed.

(V goratih predelih so namesto pokopa ali sežiga trupla odlagali na samotne vrhove, kjer so jih pojedle ujede.)

21

Gurmanski obedi in elegantna oblačila ti ne bodo kupili dušnega miru.

Le tisti, ki pustijo zablodo za seboj, splezajo više.

Pod smejočo masko vidijo goreti ogenj Smrti

in vedo: Želja sladko govori, a daje posojila z oderuškimi obrestmi.

22

Ubij ubijalske plenilce, Željo, Jezo in Pohlep,

še preden namerijo svoje puščice naravnost v tvoje srce.

Misel naj bo tvoje orožje, tišina tvoj oklep -

kmalu jih boš prepoznal in izgubili bodo moč,

Želja, Jeza, Pohlep.