Zdi se mi, da se ljudje delimo na dva tipa (seveda vsako posploševanje nujno zgreši nianse, detajle in posebnosti, a je včasih kljub temu koristno za ilustracijo bistva): na tiste, ki živijo, kot da je svet tu zaradi njih, njim na razpolago; in tiste, ki uspeh svojega življenja merimo po tem, koliko lahko prispevamo k dobremu sveta kot skupnosti vsega živega in neživega. Pri prvih gre za to, da korist dela (sebe, svoje družine, firme, države, naroda, religije ali druge interesne skupine) postavijo nad dobro celote, drugi dele vidimo v soodvisnosti in neizbežni povezanosti, zato se nam zdi čista iluzija in slepa zabloda, da bi lahko bilo kateremu koli delu dolgoročno in zares dobro, če v odnosu do celote deluje uničevalno.
Kaj je sebičnost? Ko se del odloči, da je celota in da je tisto "drugo", kar je zunaj njega, zgolj njemu in njegovim interesom podrejeno okolje. Vemo, kaj se zgodi, če se recimo celice našega telesa "odločijo", da bodo delovale "sebično" ... Enako se naša sebičnost kot rakavo tkivo zažira v celoto bivajočega in žre življenje samo.
Kako pogosto se to dogaja pod praporom "Boga", ki naj bi izbrane skupine povzdignil v svoja ljudstva ali pa človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal svet na razpolago. S takim "Bogom" imam veliko težavo. Zdi se mi namreč povsem evidentno, da ga je po svoji podobi ustvaril človek - in to še zdaleč ne po svoji najlepši podobi. Besede Bog zaradi vseh zlorab ne maram, a če že, je zame Bog (ali bolje Sveto) inteligenca ali zavest Celote. Tej zavesti se je mogoče odpreti in v tem poljubu s Svetim izgine iluzija meja in delitev. Meje med "deli" so zgolj porozne membrane, ki združujejo bolj, kot ločujejo.
Je naključje, da so si besede "sveto", "svet" in "vse" tako blizu? Da tako podobno zvenita "holy" in "whole"?
Ni komentarjev:
Objavite komentar