nedelja, 19. avgust 2012

Kam z jezo? (1. del)

K mojemu zapisu Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš! je Saša pripisala pozornosti vreden komentar:

"Hoj! Tele misli o mislih mi nekako ne dajo miru. Tudi sama berem zdaj eno knjigo na podobno temo, se strinjam z vsem itd. AMPAK vseeno se mi poraja vprašanje (tudi ob branju knjige) pri primeru, ko smo na nekoga jezni - ali mogoče ne potisnemo z "oblakom ljubezni" in objemom jezo zgolj v nezavedno? In potem se ta jeza kopiči, ker je niti ne moremo predelati. Če pa je jeza potlačena, v nekakšni obliki vseeno izbruhne na dan, prej ali slej. Ne mislim, da bi se morali ravno dreti na človeka, žaliti ipd., ampak zgolj poslati miselni objem se mi zdi velikokrat premalo? Oprosti, za tole skeptičnost, ampak v resnici me tole daje že nekaj časa. Kdaj objem ne pomeni zgolj zanikanje problema in njegovo potlačitev nekam?"


Preden nadaljujem z modrovanjem, nekaj nujnih pojasnil: nimam nikakršne izobrazbe ali kvalifikacij s področja psihologije ali psihoterapije, zaradi katerih bi bila na to temo kaj bolj kompetentna od kogarkoli drugega. Tudi nisem nekdo, ki bi se posebej odlikoval po veščini spretnega ravnanja z jeznimi ljudmi. Na splošno ne maram konfliktov in se pred njimi umaknem (da ne rečem pobegnem), če je le mogoče. Kar sledi, je torej zgolj moj osebni pogled na stvar. Vesela bom vaših mnenj in dopolnitev, zato komentirajte, kolikor vam srce poželi.

Notranji in zunanji odziv na jezo

Jezni smo, ko čutimo, da se nam je zgodilo ali se dogaja nekaj, kar je do nas kakorkoli krivično ali žaljivo. Jeza je posledica občutka, da je za krivico krivo nekaj zunanjega. Primarno jeza od nas "zahteva", da to zunanje spremenimo. Jeza je torej močen in strasten impulz, ki je uperjen proti nečemu ali nekomu - in če bi v življenju radi počeli še kaj drugega kot naši velecenjeni predniki, ki so nam zapustili bogato in cvetočo dediščino medsebojnega klanja, se je pametno vprašati, kaj s tem impulzom narediti. 

Pogosto nas jeza tako intenzivno usmeri v zunanjo "tarčo", da se šele, ko zaradi kakšnega razloga ni mogoče, da bi jo "izživeli", zavemo, kako močna je njena energija na polju našega notranjega sveta - in kakšno destruktivno moč ima. Jeza kratkoročno pospeši srčni utrip in dvigne pritisk, dolgoročno pa nas lahko celo "spravi v grob" ali nam vsaj pošteno zagreni življenje. Zato se je pametno vprašati tudi, kako ravnati z jezo na tej notranji ravni. Moj zapis Zakon ljubezni in sočutja, h kateremu gre lucidni Sašin komentar, je poskušal nakazati eno od možnih poti konstruktivnega notranjega odnosa do jeze. "Miselni objemi" so v prvi vrsti ena od tehnik, kako ublažiti lastne akutne napade jeze in si preprečiti, da bi nas kap.

Nekaj dni prej sem objavila zapis "O mejah", v katerem zagovarjam ravno obratno od "miselnih objemov": da je treba odločno braniti meje svojega (in tujega) človeškega dostojanstva pred tujim (in lastnim) lomastenjem. Kratek odgovor na Sašino vprašanje se torej glasi: ne, "miselni objemi" nikakor niso dovolj, fino je najti ustrezen in čim  bolj konstruktiven način reagiranja navzven, pa tudi "delati" z jezo na notranjem polju še na druge načine.

A kako?

nadaljevanje prihodnjič

Ni komentarjev:

Objavite komentar