torek, 07. avgust 2012

O mejah. Tistih nujnih.

Danes razmišljam o mejah. Ne tistih na zemljevidu, ne tistih med družbenimi sloji, med narodi, rasami, kulturami, religijami, ne o mejah omejenosti, o mejah, ki jih v idealnem svetu naj ne bi bilo ... Razmišljam o mejah, ki bi morale biti, pa jih ni. Ali ni več.

Recimo mejah kultiviranega in spoštljivega komuniciranja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti teptati dostojanstva drugega, poniževati in žaliti. O mejah kultiviranega preživljanja, ki si pod nobenim pogojem ne bi smelo dovoliti izkoriščati drugega, krasti in goljufati. 

Kdo naj postavi te meje? Kdo naj bo njihov čuvar? Najbrž je brezplodno začeti drugod, kot pri sebi. Varujmo človeško dostojanstvo, svoje in tuje. Jasno in odločno postavimo mejo osebnega prostora, čez katero je žalitvam in nesramnostim vstop prepovedan. In postavimo mejo sebi, kadar bi radi podlegli prevladujoči družbeni klimi in skupaj s podivjano čredo teptali po drugih - in pri tem ni važno, kaj so drugi pred tem storili nam. 

Družba nujno potrebuje mirne in odločne (kot bi Cesar Millan svetoval pasjim lastnikom) čuvarje takšnih meja. Javno in zasebno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar