Korima

Ljubi, ki je pravkar navdušen prebral knjigo Rojeni za tek, mi je iz nje prebral odlomek, za katerega je, poznavajoč me, slutil, da me bo vzradostil. Začne se takole:

"Ángelu je skozi leta pogovorov s Caballom uspelo razvozlati, da živi v koči, ki si jo je postavil nekje v gorah Batopilasa. Kadarkoli se je pojavil pri Ángelovi šoli, je imel na nogah le sandale, oblečeno le majico (če sploh) in vrečko posušene pinole, ki mu je kot Tarahumaram visela ob pasu."

In zdaj bistveno: "Med svojimi teki je živel od dobrin okolja, zanašajoč se na korimo, temelj tarahumarske kulture."

In kaj je skrivnostna korima?

"Korima zveni podobno kot karma in deluje na enak način, a deluje tukaj in sedaj. Takoj in brez pričakovanja povračila moraš deliti vse, kar lahko: ko darilo enkrat izročiš, ni bilo pravzaprav nikoli tvoje. Tarahumare ne poznajo monetarnega sistema, zato se ravnajo po korimi: njihova ekonomija temelji na izmenjavi uslug in občasnem kotličku koruznega piva."

To me spomni na imperativ Swamija Sivanande:

"Do all the good you can, 

in all the ways you can,
to all the people you can,
with all the zeal, strength, love,
heart and interest you can,
as long as ever you can."

(Naredi toliko dobrega, kot le lahko, na toliko načinov, kot le lahko, toliko ljudem, kot le lahko, z vso vnemo, močjo, ljubeznijo, srčnostjo in zanimanjem, ki jih zmoreš, vedno in povsod, dokler le moreš.)

Verjamem, da je to najboljše življenjsko vodilo. Monetarni sistem gor ali dol.