Zakon ljubezni in sočutja: več daš, več imaš!

Po branju mojega včerajšnjega zapisa o sebičnosti Del ali celota? mi je ljuba prijateljica, ki je eno najsvetlejših bitij, kar jih poznam, pisala:

"ej, tincek, lepe misli, lepo, da jih delis z 'vsemi'.... je pa zanimivo, da sem ravno vceraj na trajektu mrzlicno razmisljala o tej temi, o sebicnosti in o vrednotah danasnje mlade generacije... opazovala sem jih v vsej 'polnosti' samih sebe, v prepotentnosti in neoziranju na ostale, na tiste, ki so 'nizji'... in potem sem se zacela obsojati, ker obsojam.... in zakaj se postavim nadnje? zakaj se pocutim, da sem boljsa? jih mar poznam? nisem se tam, da bi lahko moj um obmiroval v stiku s sebicnostjo ljudi, v stiku z bivajocim in cutecim...uf, tinka, malo sem se zapricala, ker tako vestno krotim svoj um, ta pa tako neumorno divja naprej..."

To se mi zdi zelo zanimivo vprašanje oz. opažanje in ker morda pesti še koga, v nadaljevanju nekaj odgovorov, ki sem jih našla med svojim kopanjem po zakladih indijske filozofije - in ki jih poskušam vključevati tudi v svoje življenje.

V tolažbo vsem, ki se obsojamo, ker obsojamo :), za začetek misel Swamija Satyanande Saraswatija, ustanovitelja Satyananda Yoge, ki je tudi moja duhovna pot: "Ne zmeni se za misli, ki se porajajo v tvojem umu. Danes se pojavljajo pohlepne misli, jutri se bodo pojavile zavistne; naravno za misli je, da se porajajo. Na misel prihajajo vsem, enake misli, kot prihajajo k tebi, prihajajo tudi k meni. Ni razlike v človeških mislih. Edina razlika je, da tebe tvoje misli vržejo iz tira, ko pa enake misli padejo na um meni, poznam izhod. Ti prenašaš misli na svojih ramenih, jaz pa jih pustim za seboj."

Kje je torej izhod? Kako pustiti misli za seboj? Na videz najenostavnejša tehnika je opazovanje - misli enostavno opazujemo in se ne identificiramo z njimi, pustimo, da pridejo in grejo ter jim ne lepimo "pozitivnih" in "negativnih" nalepk. Kar seveda ne pomeni, da bi v skladu z njimi tudi delovali - da bi si torej dovolili vsakomur zabrusiti, kar nam pač pade na pamet, ne da bi nas brigalo, kako se bo drugo bitje ob tem počutilo. Nepristransko, mirno opazovanje toka svoje zavesti je na videz morda enostavna tehnika, v praksi pa ena najtežjih in zahteva dolgodolgodolgotrajno urjenje, preden jo obvladamo.

Za manj nadarjene, ki še nismo dosegli mojstrske mirnosti duha in se še ne moremo iskreno in zares otresti naravnega instinkta, katera občutja so "pozitivna" (ljubezen, sreča, prijateljstvo ...) in katera "negativna" (jeza, sovraštvo, strah, tesnoba ...), je izjemno uporabna tehnika, ki se v sanskrtu imenuje pratipakša bhavana, za komplicirano zvenečim imenom pa se skriva enostavno pravilo: "negativno" misel, ki se pojavi, zavestno nadomestimo z nasprotno mislijo. Ko se zalotimo, da nekoga obsojamo, iz srčnih zakladnic prikličimo sočutje; ko začutimo, da smo na nekoga besni, mu/ji v mislih pošljimo velik oblak ljubezni.

Sama v praksi to izvajam takole: ko se zalotim, da na nekoga besnim, si vzamem trenutek, če le lahko, zaprem oči, v misli prikličem podobo tega človeka in si rečem: "Pošiljam ti ljubezen. Želim ti, da se osvobodiš svojih slabosti. Naj tvoj duh svobodno leti." Ali kaj podobnega, pač v skladu s trenutnim navdihom :) Iz lastnih izkušenj zagotavljam, da ta praksa deluje izjemno pomirjujoče, da se človek po njej odlično počuti, zato toplo navijam, da poskusite.

Moram pa reči, da kaj takega raje predlagam varno skrita v svoj blog, kot pa komu v živo. Zadnjič sem poskusila z bližnjo prijateljico, ki je po vseh racionalnih kriterijih na nekoga upravičeno besna, kar pa razjeda predvsem njo in njeno lastno počutje - ker bi jo rada videla v boljši koži, sem previdno predlagala zgoraj opisani recept. Nevihtno me je pogledala in zabrusila: "Ko mi rečeš kaj takega, bi še tebi težko pošiljala ljubezen!"

Naš odpor to tega, da bi "sovražnike" nagradili, pa čeprav zgolj s prijazno mislijo (za katero niti ne verjamemo, da bi nanje lahko kakorkoli učinkovala) je globok - in zelo človeški. Razmišljam, od kod prihaja ... Iz krvavo obarvane tradicije maščevanja "zob za zob, oko za oko"? Ali morda celo iz globoko ponotranjene vrednostne logike denarne menjave, kjer moraš najprej dobiti, najprej imeti, da bi lahko potem komu tudi kaj dal?

Škoda, kajti zakon ljubezni deluje ravno obratno.

P.S.: Tisti, ki ste bolj filozofsko navdahnjeni in ki vas zanima filozofsko ozadje zgoraj zelo popreproščeno opisanega, lahko tukaj preberete mojo seminarsko nalogo o etiki tibetanskega budizma, ki sem jo napisala v času študija. Še posebej jo v branje priporočam vsem tistim, ki bi radi tovrstne nauke spravili v koš pod nalepko "plehki in kičasti new-age".